Spoštovani brat,
Človek ima tisoče čustev. Če ta čustva niso pravilno prepoznana in usmerjena, prinašajo napake.
Vsak vernik si želi brezhibno služiti svojemu Bogu. Vendar pa lahko okoliščine, ki jih prinaša življenje na svetu, ter nagovori ega in šejtana temu preprečijo. Tukaj je pomembno, da se človek dobro pozna.
Bog je človeka ustvaril kot bitje, nagnjeno k napakam. Da bi te napake nadoknadil, je odprl vrata pokori. Če človek stane napako tisočkrat, vrata pokore se pred njim ne bodo zaprla.
Pri opravljanju verskih obredov je pomembno opravljati to, kar je zapovedano, in ne pretjerovati. Posebej se moramo truditi opravljati obvezne obrede, in v mejah naših možnosti tudi neobvezne.
Človek, ki v dobrih delih in obredih ne doseže želenega uspeha in ne more izpolniti svojih dolžnosti, se boji grobnega in peklenskega muka, ki ga čaka. Potopi se v obup. Večina ljudi, ki zaradi lenobe, negativnih vplivov okolja in številnih drugih razlogov podlegajo svoji strasti in ne morejo izpolniti svojih dolžnosti, se znajde v blatu nemoralnosti in pogruntajo v obupu. Ta bolezen lahko na koncu privede človeka do nezgoda in zanikanja.
Človek, ki je povsem obupal nad izhodom iz svojega stanja, se hitro podredi dvomom in skušnjavam. Takšni ljudje se želijo držati najšibših in najmanjših argumentov, ki nasprotujejo verskim zadevam ali vodijo k zanikanju verskih in doktrinarnih načel, kot da bi bili to zelo močni in prepričljivi dokazi. Če se ta stanja nadaljujejo, dvignejo „zastavo upora“ in izstopijo iz okvira islama. Pridruže se vojski šejtana. Na primer, če se nekdo težko molči, njegovo ego želi, da molitev ne bi bila obvezna. Če mu šejtan v podobi človeka vlije misel, da molitev ni obvezna, njegovo ego se takoj hoče držati tega zablodelog argumenta in če pade v to past, izgubi vero. To je strašni rezultat.
Ta ajet je zdravilo in svetloba za tiste, ki so oblegani s boleznijo obupa in ne uspevajo v svojih dejavnostih:
(Zümer, 39/53)
Srce se imenuje „samedičev zrcal“. To pomeni, da je Bog samovzdržni, ne potrebuje ničesar, vse pa potrebujejo njega…
In to je edini recept za zadovoljstvo srca:
„(R13/a’d, 28)“
Ta nesposobni in revni človek, ki je odvisen od želuca in hrane, ki ga nahranjuje, od vida in svetlobe, ki mu jo daje, od uma in smisla, ki ga zadostuje, skratka od številnih materialnih in duhovnih blagov, lahko svoj ogromni, neskončno večji od oceanov, um pomiri le s spominjanjem, spominjanjem na Boga, Stvarnika in Vlastnika vseh bitij. Človek, ki spominja na koga ali kaj drugega, spominja na bitje, ki je mu ni vredno, in ki ljubi koga ali kaj drugega, ljubi to, kar je pomijerno. To pa je v čast in vrednosti daleč pod srcem. To višje srce se ne zadostuje s temi nižjimi stvarmi, zato neprestano moti pozabljajočega človeka. To, kar imenujemo dolgčas, nemir, depresija, stres, so vsi kriki lakote, smrtni kriki tega nezasitnega srca.
Človeka, ki je plod vesolja in potnik v raj, ne morejo zadovoljiti preproste zadeve tega smrtnega sveta.
Nebesni recept iz Nur Külliyat:
(Besede)
Zato je prvi pogoj sreče v obeh svetovih in najučinkovitejši lek za vse duševne bolezni: človek, ki veruje, je prišel do uvida, da ni sam, da ima zaščitnika. To samo po sebi je že velika sreča. Človek, ki je dosegel to, ima mir v duši, saj lahko vse, vsako stvar in vsak dogodek pripiše Bogu.
Človek, ki se v tem svetu ‚podda‘ Bogu, pri čemer je v zavesti, da je v maternici zaupan Njegovi milosti, in da to ima izjemno pomembne posledice, ne more biti ranjen v duši od nobene nesreče, nobene bolečine, nobene žalosti.
In končno, človek, ki doseže duh ‚tevekkula‘, uporablja svojo delno voljo, ki mu jo je daroval Bog, v njegovo ime in v skladu z njegovo voljo, se mu zaupa in se sprijenja z vsemi njegovimi odločitvami. Blaženost v obeh svetovih, torej blaženost v tem svetu in v onem, je odvisna od teh štirih načel.
To je tragični konec tistih, ki iščejo mir in spokoj zunaj tega prostora.
Ubajalci vere, sovražniki čednosti, v najkrajšem izrazu – centri zla, ki nepretržno delujejo na uničenje človeka… Lokali, ki prodajajo strup, smrdljive igralnice, modni centri, ki sovražijo skromnost, romani in zgodbe, ki mlade umove spodbujajo k nemoralnosti… In erotične scene, ki iz vseh koncev sveta napadajo ekrane in razjedajo dušo. Strašne novice, ki ne samo vcepčujejo obup, ampak tudi razbijajo srce. Neskončne borbe. Umorstva, prometne nesreče… Blato klevet, obrekov, laži, klepetov, ki nikoli ne manjka na politični sceni.
Razrušene družine, ki so pozabile na spoštovanje in ljubezen. Obredna nesreča, zaradi katere rastejo stroški in se razmetava s sredstvi. Dolgovi, ki odvzemajo spanje…
Besedno nemočen, revn in smrtno hvaležni človek pred takšnimi materialnimi in duhovnimi težavami sveta, ki jih pogosto povzročajo sami ljudje in ki so za človeka prava nesreča…
In bolezen, starost in smrt, ki neprestano razlagajo hadis…
Ta slika je najjasnejši dokaz, da srce ne more biti zadovoljeno s tem svetom, in je predhodnica hudi, ki usmerja človekovo pozornost k drugemu svetu.
Resnično, na svetu ni miru. Saj struktura tega sveta preizkusa ni primerna za to. V preizkusu ni miru. Ker je človek plod tega vesoljstva, imajo elementi v človeškem telesu, dogodki pa v duševnem svetu, svoje vzorci, sledi, senca.
Če to dobro sprejmemo v svoje srce, se bo naš pogled na dogodke spremenil in se v veliki meri rešili nepotrebnega žalosti, razburjenja in pesimizma.
In vse to je dokaz, da v svetu ni miru. Pomembno je pa, da ne mešamo udobja in sreče. Ti pojmi se nanašajo na dušo, ne na telo. Duša pa najde mir in srečo v veri, dobrih delih, pobožnosti in dobrih obnašanju.
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odprvancih
