Spoštovani brat,
Izkaz je opravljen po merilu pravičnosti. Učitelj pri izpitu želi merilo pravičnosti, praktični izpit, aplikacijo… Tako kot učitelj mora tudi Bog, da bi izpit opravili, svojim služenim postaviti praktične naloge. Praktični izpit pa se izvede z učiteljem, ki poučuje, in z učbenikom/učbenimi materiali v rokah.
Profeji so učitelji v šoli življenja za človeštvo, a njihove učbene knjige so nebeske knjige.
„Ne kaznimo nikogar, dokler ne pošljemo preroka.“
(Al-Isra, 17/15)
V omenjenem ajetu je poudarjena ta resnica.
Poleg tega, ta ogromni vesolj ima zagotovo številne namene. Da bi si kdo mislil, da je vesolje, polno modrosti, brez namena, nesmiselno in nepotrebno, mora biti nor. Med temi nameni je predvsem to, da se Bog predstavi in da od svojih hčera in sinov želi, da ga spoznajo.
„Džine in ljudi sem ustvaril, da bi me poznali in mi služili.“
(Zariyat, 51/56)
Ta resnica je nakazana v ajetu, ki se prevaja kot: „Sluge ne morejo spoznati in služiti Bogu brez učitelja in knjige…“
Velesvet je kot knjiga Kurana, ki odseva, poučuje in razkriva imena in atributy Boga, Njegovo neskončno znanje in moč. Da bi spoznali globoke pomeny, nežne vzorce in sporočila, ki razkrivajo Najvišjega Stvarnika, ki jih vsebuje vesoljska knjiga, je potreben učitelj, ki jo poučuje. V nasprotnem primeru, ne glede na to, kako čudovita je knjiga, če se njeni pomeni ne poznajo in ni učitelja, ki bi jo poučeval, se ne razlikuje od pravega lista papirja.
Ali bi se te subtilne skrivnosti vesoljstva, ki jih najlepše razlaga Knjiga vesoljstva, ki nam razlaga naš odnos z Stvarnikom in nam pojasnjuje namen našega ustvarjenja, kot je Kur’an, in učitelj, kot je Prorok Muhamed (s.a.v.s.), bile mogle razumeti, če ne bi bilo te Knjige in njene Knjige? Kot je znano, tisti, ki ne poslušajo Kur’ana in Proroka Muhameda (s.a.v.s.), s svojo materialistično mislijo vesolje dojemanje kot nesmisleno, breznačajno, brezciljno lutkovno gledališče, a ljudi kot nesrečne, ki ne vedo, od kod prihajajo, kam grejo, zakaj so tu in zakaj po nekem času izginejo. Za popravilo teh napačnih pojmovanja je potrebna Knjiga in njena Knjiga.
Po Kur’anu je namen objavljanja knjig, da se sodi med ljudmi v sporih (Al-Baqara, 2/213), da se vzpostavi pravičnost med ljudmi (Al-Hadid, 57/25), da se razjasnijo sporni problemi in da služe kot vodilo in milost za vernike (An-Nahl, 16/64), da se ljudstvo izvede iz teme v svetlo in se usmeri na pot k Bogu (Ibrahim, 14/1), da se opozorijo nepravični in da se obveseli tisti, ki ravnamo dobro (Al-Ahqaf, 46/12).
Knjige, ki jih je Bog v neskončni dobri volji poslal prerokom, da bi vodili in poučevali človeštvo. Te biblične knjige se imenujejo tudi
„božanske knjige“
ali
„Knjige, ki so bile razodetje“
Te knjige se imenujejo tudi [ime]. Te knjige so po besedilu in pomenu Božja beseda. Knjige, ki jih je Bog poslal svojim prerokom, da jih oznanijo in razložijo, so bile zapisane bodisi v suhufih (listih) ali elvahih (pločinah), bodisi pa so bile poslane v obliki raznih vrst vhaja, bodisi zapisane ali ne, skupaj z besedilom in pomenom. Nezapisanih so bile zbrani in zapisane na podlagi tega, kar so sporočili preroki, ki so jih prejeli.
Nebeske knjige, ne glede na to, ali so obsežne ali skromne, in ne glede na to, ali so bile zapisane ali ne, so bile objavljene v jeziku naroda, v katerem je živel prerok, kateremu so bile poslane. Bog je namreč v različnih stoletjih poslal preroke v vsakemu narodu.
“
Mi smo te poslali kot prinašalca veselih vesti in opominjajočega, da bi ti bil nosilcem pravice. Vsakemu narodu je bil poslan opominjajoči (prorok).
”
(Fâtir, 35/24);
„Vsaka skupnost ima svojega preroka. Ko pridejo preroki, sodijo med njimi po pravici in jim nikoli ne bo storjena krivica.“
(Juna, 10/47);
„Vsakega preroka smo poslali le v jeziku njegovega naroda, da bi jim jasno razložil…“
(Ibrahim, 14/4).
Nekatera božanska besedila vsebujejo znamenja (i’câz). Koran pa vsebuje številna znamenja (i’câz).
Nebeska Knjiga je bila preroku Ibrahimu (a.s.) objavljena v obliki listov, preroku Musau (a.s.) pa v obliki plošč. Preroku Mohamedu (s.a.v.s.) je Kur’an objavljen postopno (postopno) v obliki raznih objav, a prerok (s.a.v.s.) jih je po objavi zapisoval v skladu z vrstnim redom.
Vse nebeske knjige se strinjajo v omenjanju naslednjih točk:
1.
Spojijo se v oznanitvi osnov vere in monoteizma.
2.
Bog, Najviši, je edinstven v svoji biti in atributih. On je edini Stvarnik in Vplivatelj. Bogu se ne sme služiti nikom drugemu.
3.
Osnovne oblike ibadeta, kot so molitev, zekat in post. Njihove oblike se lahko razlikujejo. (Enbiyâ, 21/73; Bakara, 2/183).
4.
Zastopanje častnih, življenjskih in imovinskih pravic, kot so blud, ubojstvo, tatilja, je haram (zakonsko prepovedano) in velik greh.
5.
Vse dobrodelne dejavnosti in temelji dobrega moralnega življenja so narejeni za dobro.
6.
Sporočajo, da bo prispel prerok Mohamed (s.a.v.), Allahov poslanec, in navajajo njegove lastnosti.
7.
Spodbujajo k sveti vojni (džihadu) z žrtvovanjem življenja in premoženja na poti k Bogu.
V Kur’anu je Bog v večini ponovil temelne načela in znanja, ki jih je prej objavil v prejšnjih knjigah. Na to se nanaša 48. ajet Sure Al-Maida:
„(O, Muhamed), tebi smo razodeli to Knjigo, da potrdiš prejšnje knjige in da budeš nad njimi nadzornik. Zato sodi med njimi po tem, kar je Bog razodelil.“
Koran je torej sveti tekst, ki služi kot svjedok, kontrolor in merilo za tiste dele prej objavljenih knjig, ki niso bili spremenjeni, ter za tiste dele in verse, ki so bili spremenjeni in v katere je bila vmešana nepravda.
Kur’an-ı Kerim pravi, da so resnice, ki so v njem objavljene, bile objavljene tudi v prejšnjih božanskih knjigah:
„Res je, da je Kur’an objektivno objavljen od Gospoda svetov. Gabriel, zaupanjivi, ga je objavil v tvojem srcu v jasni arabščini, da bi bil eden tistih, ki strašijo pred Božjo kaznijo. On je bil objavljen tudi v prejšnjih (proroških) knjigah.“
(Šu’arā, 26/192-196)
„Knjige prejšnjih (Zabur al-Awwalin)“
V pomen izraza spadajo Ibrahimova svobodna književnost, Tore, Psalmi in Evangelij.
Ljudje potrebujejo preroke, ki jim sporočajo Božja zapovedanja, in nebeske knjige, ki so jim bile dane, iz naslednjih razlogov:
1.
Nebeske knjige, objavljene prerokom, so vir, na katerega se skupnosti obračajo, da bi poznali in opisali temelje, načela, cilje in predpise svoje religije, ne glede na to, kolik časa je minulo. Skupnosti se bodo obračale na Božjo knjigo, da bi poznali določila Božjega zakona, razložile Božje zapovedi in prepovedi, razglasile vrline in dobre manere, pravila obnašanja in vzgoje, Božja opozorila, obljube in grožnje, ter ljudi pozvale na pravu pot, in da bi se poučile in poučile druge. Po smrti preroka bodo učenjci skupnosti v Božji knjigi iskali šerijatske odločbe za težave, s katerimi se srečujejo v življenju.
2.
Božanska knjiga, objavljena preroku po njegovi smrti, je pravični sodnik, na katerega se ljudje lahko obrnejo v vsaki sporni zadevi. To je namreč besedilo Allaha, najpravičnejšega in najmudrijšega sodnika. Veličanstveni Allah to izjavlja tako:
„Ljudstvo je bilo (v času proroka Adama) ena skupnost. Nato je Bog poslal preroke, ki so jim prinašali dobre novice in jih opominjali. Z njimi je spustil svete knjige, ki so bile prave in pravične, da bi sodili med ljudmi v sporih…“
(Al-Baqara, 2/213).
Knjiga, ki je bila objavljena in zapisana med enim narodom, ohranja temelje teologije ter nauke, obrede in zakone religije. To, da se nebeska knjiga med narodom ohranja nespremenjena, pomeni, da je prisotna med njimi kot prorok, ki med njimi živi. Kot drugi ljudje, tudi proroki umirajo. Če ne bi bilo nebeske knjige, ki bi ostala nespremenjena po smrti prorokov, bi se spore med narodom toliko povečale, da bi se od religije odmaknili. Zaradi narave ljudi, da jih vlečejo njihove strasti in želje, je za zmanjšanje tega vpliva in za ustavitev sporov v razumevanju religije in v izrekanju fatv neposredno potrebna zapisana božanska knjiga.
Božja Knjiga,
Ne glede na to, kako daleč smo od kraja in časa, v katerem je bil objavljen, ima poziv preroka vpliv in moč v širjenju vere in navajanju ljudi na pravilo. Kur’an-ı Kerim je imel zelo velik vpliv in je bil zelo pomemben pri širjenju in sprejemanju univerzalnega islama, ki ga je oznanil zadnji prerok, prerok Muhamed (s.a.v.s.).
Bog je, iz razlogov, ki so bili omenjeni in še nekaterih drugih, poslal prerokom svoje knjige. Proroki so jih nato oznanjali in razlagali. Prorok Mohamed (s.a.v.s.) je za seboj pustil Kur’an, ki je za človeštvo vir svetlobe in vodstva.
Proroci, ki so s svojo obstojnostjo častili svet, so morali prejmejeti navodila od Veličastnega Boga, da bi mogli izpolniti svojo zelo pomembno nalogo poslanstva in prerokstva. Ta navodila so jim bila dana skozi nebeske knjige. Nebeske knjige so sveti zakoni Veličastnega Boga, ki se nanašajo na človeštvo. Bog je ljudem prek teh zakonih sporočil njihova pravila in dolžnosti. Življenje prerokov na svetu je prehodno. Trajnost božanskih odlokov, ki so jih preroci sporočili svojim narodom, je bila možna le s temi knjigami. Bila bi to katastrofa, če teh knjig ne bi bilo, saj bi ljudstvo ostalo brezvedno o mudrosti svojega ustvarjanja, dolžnostih, blagoslovih in nesrečah v onostranstvu. Bili bi lišeni božanskih načel, ki urejajo življenje. Posebno bi bili lišeni časti in sreče, ki jo prinaša čtenje svetih besed, bogoslužje, sprejemanje poučkov in razumevanje resnice ter izogibanje nevarnim pogledom.
Nalogov in prepovedi, ki jih Kur’an sporoča ljudem, ter modrosti in resnic, ki jih razlaga, je nesporno mnogo. Te se v glavnem nanašajo na vera, obrede, medsebojne odnose, moral, vrhunska umetniška dela, ki kažejo na veličino Božje moći, zgodbe, iz katerih je treba vzeti pouk, in na druge stvari. Lahko jih povzamemo na naslednji način:
1) Kur’an,
Ona ljudem sporoča obstoj, enost, veličino, modrost in svatost Najvišjega Boga. Njeno sporočilo je tako močno, da se v primeru z njim zbledijo celo sijajni izrazi tistih, ki imajo filozofske poglede.
2) Kur’an,
Poziva ljudi k znanju in razumu, k premišljanju in poučenju se iz zgodovine. Preprečuje ljudem živeti v nevednosti. Svetuje ljudem, naj se ozrejo na velika dela, ki jim razkrivajo modrost in moč Veličastnega Boga.
3) Kur’an,
Govori o nekaterih prerokih, ki so bili poslani ljudem v preteklih časih. Obvešča o tem, kako so uspeli v svoji visoki misiji in kakšnim težavam so se podvrgli za to. Narekuje, da naj sledijo vsi ljudje zadnjemu preroku.
4) Kur’an,
Navaja najpomembnejše poučne zgodbe in zgodovinske dogodke iz preteklih civilizacij, ki se jih je treba naučiti. Poziva ljudi, naj se iz tega poučijo. Obvešča o strašnih posledicah, ki so jih doživeli grešni narodi, ki so se upirali prerokom.
5) Kur’an,
Ljudem narekuje, naj imajo ves čas budno dušo in naj ne pozabijo na Boga. Svetuje jim, naj ne podležejo željam svojega ega in ne ostanejo brez vere in vrlin. Obvešča jih, da bo potop v materialne koristi in užitke tega sveta in zanemarjanje duhovnih užitkov ter blagoslovov v onostranstvu velika nesreča.
6) Kur’an,
Muslimane poučuje, naj se trdno držijo svoje vere in neprestano zagovarjajo pravico. Spominja jih tudi, naj se neprestano krepi proti sovražnikom in naj se trudijo pripraviti vse vrste sredstev za zaščito. Nalaže jim, naj se v primeru potrebe vržejo na bojna polja in s svojo življenjem in imetjem branijo svojo religijo, čast, domovino ter svoja materialna in duhovna bogastva.
7) Kur’an,
Navaja načela in pravila, ki so potrebna za urejen in mirno potekanje civiliziranega in družbenega življenja. Od ljudi zahteva, da varujejo in spoštujejo določene pravice in dolžnosti.
8) Kur’an,
Posameznikom in družbam priporoča pravičnost, poštenje, ponižnost, ljubezen, usmiljenje, dobrodelnost, odpuščanje, spoštovanje, enakost in podobne visoke vrline, da bi ostali v miru. Odvrača ljudi od nepravičnosti, izdajstva, arogancije, skopstva, maščevalnosti, trdo srca, grdnih besed in dejanj, škodljivih pijač in živil. Navaja, kaj je dovoljeno in kaj je prepovedano jesti in piti.
9) Kur’an,
Govori o temeljnih zakone, ki jih je Veličanstvi Bog postavil za ta svet, in da jih nihče ne more spremeniti. Navaja, da se mora vsak prilagoditi tim zakonom. Spominja ljudi, da ne bodo dobili ničesar, razen plodov svojega truda. Spodbudi ljude k trudu in prizadevanju.
10) Kur’an,
Veličanstvenega Boga,
„To počnite – To ne počnite“
Obvešča verujoče, ki sprejemajo njegove zapovedi in prepovedi ter ustrezno ravnamo, o blagoslovih, ki jih bodo prejeli v tem svetu in v onostranstvu, ter o uspehu, ki ga bodo dosegli. Tistim, ki ne verujejo, pa spominja na slabe posledice, ki jih čaka, in na kazni, ki jih čaka v peklu. S temi razlagami želi Koran posredovati ljudem sporočilo, da se zavedajo višjega namena, za katerega so bili ustvarjeni.
Zaključek:
Izraz Kur’ana je čudo. Vsebuje še mnogo več takšnih modrosti in istin. Ne glede na to, kako visoko se vzpnje človeštvo, nikoli ne bo moglo preseči viših navodil Kur’ana. Ravnanje v nasprotju z navodili Kur’ana (z načeli, ki jih predpisuje) pa ni vzpon, ampak spuščanje.
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odprvancih
