Trditev ateista:
– Na trditev, ki jo je Prorok Mohamed izrekel v svoji Poslovilni pridigi, da je vsak odgovoren za svoja dejanja, se upravičeno postavlja vprašanje, zakaj potomci Adama in Eve nosijo kazen za njhove grehe. To ni pravičnost. Seveda, če bi rekli, da Adam in Eva sta le simbol, ki morda predstavlja celo človeštvo, bi se dalo to razumeti. Vendar v svetih knjigah sta opisana kot konkretne osebe. Napisano je, kakšen greh so konkretno storili in kakšna je bila njihova kazen. Zato to ni simbol, ampak gre za konkretne osebe.
– Zakaj pa sem odgovoren za prvega očeta, ki ga imam po svetih knjigah, če pa nisem odgovoren niti za svojega biološkega očeta?
– Kako je Bogov sistem pravičen v tej obliki?
– Bog je od veka vekov, torej tehnično ve vse o meni in ve, kaj bom storil, ne glede na to, kolikšno svobodo volje imam. Bog namreč ni vezan na pojma prostora in časa. Za Njega obstaja vse, kar je bilo, je in bo, v istem trenutku. Zakaj torej potrebuje proces preizkusa, ki se sploh ne mora zgoditi?
– Ker je On vseveden, ima sposobnost simuliranja, ki si jo mi ne moremo niti zamisliti. Želim reči, zakaj obstaja kakršnokoli preizkušanje, če nam ni treba živeti v omejenem prostoru in času, če so posledice tega, kar se zgodi in tega, kar se ne zgodi, že znane?
– Recimo, da je iskušanje (recimo, za evolucijo) imelo nekakšen smysl, zakaj in kako je potem kazen za to?
– Kje torej v Božjem sistemu je pravičnost, o kateri govorite?
– Lahko se naučiš na pamet 99 imen in atributov, ampak to je brez smisla.
Spoštovani brat,
– Noben človek ne bo kaznovan zaradi greha svojega praočeta Adama.
To so sofizmi nekaterih kristjanov. V islamu je načelo osebne odgovornosti temeljno. Resnice, ki jih je izrekel prerok Muhamed (s.a.v.s.) v svoji slovesni propovedi, so zapisane tudi v številnih ajetih Kurana.
– Nekateri ljudje gredo v raj, drugi v pekel,
To je jasen dokaz, da za potomke Adama in Eve ne obstaja niti nagrada niti kazen. V nasprotnem bi morali vsi ljudje iti na eno samo mesto.
– V vprašanju
temat izpitne naloge
gre za vprašanje usode. Lahko to razložimo takole:
To, da ima Bog vseobsegajočo voljo, ki velja povsod, je nepogrešljivi pogoj za to, da je On Stvarnik, Gospod in Bog.
Bog je tisti, ki ustvarja tako dobro kot zlo, ko gre o usodi.
Toda tisti, ki so podvrženi preizkusu, niso le lutke. Imajo pomembno vlogo pri nastanku tega zla.
Pomembno je, da se zavedamo, da v vprašanjih, ki se tičejo ljudi, vsaka stvar ima dve strani:
Eden:
So točke, od katerih se začne ustvarjanje, ki jih je Bog ustvaril.
To pomeni, da je Bog ustvarjalec tako dobra kot zla.
To zahteva monoteizem/Atribut edinstva Boga.
Drugi:
Človeške sposobnosti, sklonnosti in dispozicije, ki so usmerjene k človeški koristi in ne vključujejo ustvarjalnega dela, so sredstva, ki služe Bogu kot instrument za ustvarjanje. Da bi se testiranje svobodnega voljega moglo izvesti in da bi bili ljudje odgovorni za posledice, je človeku dana ta omejena volja, in to je bilo dano služenjem pravičnosti.
Recimo, če obstaja bolezen, je Bog tisti, ki jo je ustvaril. Toda vidiki, ki ne vključujejo elementov ustvarjanja, pripadajo človeku. Na primer, pitje hladne vode, ko si znojni, je zloraba, za posledice katere je odgovoren sam človek. Za otekanje mandljev in gripo je odgovoren sam. Toda bolezen je ustvaril Bog.
Oseba, ki ima dobre manire, kot je bil Abraham (a.s.), razmišlja, da je zlo njeno, kar se tiče posredovalstva, a dobro pripada Bogu, kar se tiče ustvarjalnosti, in reče:
„Ko zbolim, me ozdravi Bog.“
(Šuara, 26/80)
der.
Če bi tako razmišljali, potem ne bi smeli biti jezni na nekoga, ki nam je zlomil roko ali nogo, ukradel našo lastnino ali celo ubil človeka. In Bogu ne bi smelo kazati kazni za to.
„Reci: To je resnica, ki je od vašega Gospoda. Kdor hoče, naj veruje, kdor hoče, naj ne veruje.“
(Al-Kehf, 18/29)
– Konec, ali predodređeno, je oblika Božjega znanja. To, kar je zapisano na Mahfuzovi tabli, je odraz tega neskrajnega božanskega znanja. Kot vse bitje, tako je tudi življenje človeka, s vsemi podrobnostmi poti, ki jo bo sledil, znano Bogu in zapisano v knjizi, ki je pri njem.
To, da Bog ve vse, vključno z detajli, preteklostjo in prihodnostjo, je posledica njegovega večnega znanja. V nasprotnem bi Bogu bila pripisana nevednost, kar je nepravda, ki jo zavrača celoten vesolj.
Pomembno je, da se zavedamo, da
Bogovo znanje nikogar ne prisili v določeno smer.
je spoznati resnico. Resnično znanje je namreč,
moč
je drugačen od pridevka.
Moč ima moč sankcij.
Znanja
Nima moči prisile, ne prisili ničesar. Bog ve, kako se bo kaj zgodilo, in tako se tudi zgodi. Bog je pravičen, ne zulmi. Sprejeti to je temelj vere v Boga.
Zato je Bog, da bi ravnal pravično s tistimi, ki jih podvriguje izpitu, neposredno dal tem ljudem srce, razum, čustva in, kot je to neizogibno, tudi svobodno voljo.
In to, da On večno pozna izid preizkusa, nikoli ne bo pomenilo poseganja v svobodno voljo. Ker Bog ve, kje in kako bo vsako bitje, ki ima svobodno voljo, to voljo uporabilo.
Kratko povedano,
Bog,
ne samo da ne ve, kdo bo šel v raj ali v pekel, ampak tudi
Ve, kdo kam bo šel in zaradi kakšnih opravkov.
Za več informacij kliknite:
– Če bi Adam ne storil greha, bi bili mi res zdaj v raju?
– Ali bi bili vsi v raju, če ne bi bil Satan stvořen?
– Če je v naši usodi zapisano, kaj bomo delali, potem kaj je naša krivda?..
– Ali Bog, ko nas je ustvarjal, ni vedel, kaj ustvarja?
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odprvancih
