Če bi se kurka, ki jo je sveti Gavs s svojo čarodelsko močjo izstrelil iz posode za hrano, zgodilo pri Proroku (s.a.v.s.), bi se to štelo za čudo. Zakaj pa se ne reče, da je ta sveti čudodelnik pokazal čudo?
Spoštovani brat,
Eden od teh je; drugi pa tisti, ki ga zanikajo. Učenjci Ahl-i Sunnet so, upoštevajoč elemente in pogoje, ki ločujejo čudo od drugih čudes, kot je keramet, opisali čudo z različnimi izrazi. Najprimernejši in najjasnejši od teh je naslednji:
(at-Taftazânî, Šerhul-Akâid en-Nesefiyye; Kairo 1939, str. 459-460; Za drugo definicijo glej el-Cürcânî, Šerhu’l-Mevâkıf, III/177; el-Cezirî, Tavdîhu’l-Akâid, 140).
Kot je razvidno iz te definicije, je čudo Božje delo. Sam Bog (swt) je tisti, ki ga stvara in pokazuje skozi prerokovo roko. To, da se tak čudesni znak pokaže v roki nekoga, ki se javno proglasi za preroka in izzove zanegovalce, in da se ti, ki ga zanikajo, pred njim pokažejo nemoćni, ima pomen dokazila in potrdila prerokstva. Ker pokazanje takšnega čudesa od preroka pomeni…
V definiciji, ki jo navajamo, se čudež razlikuje od „kerameta“, čudežev, ki jih prikažejo sveti, Božji pravedni služabniki, in od podobnih nenormalnih dogodkov. Sveti, Božji prijatelji, namreč nimajo te lastnosti. Kerameti, ki jih prikažejo, se štejejo za vrsto čudeža prerokov, katerim sledijo in katerih zakon živijo (Celal ed-Devani, Šerhu’l-Akâidi’l-Adudiyye, II/277).
To mora biti Božje delo. Ker Bog je samovoljni delavec; to jest, on stvara, kar hoče. On pa potrjuje pravilnost dejanja, ki ga je sam stvoril. Na primer, spremeniti palico v kačo v roki Mojzesa, ali vzkriziti mrtve, kot je to storil Jezus (a.s.), so čudesa, katerih dela je Bog sam želel in stvoril. Njihovo pripisovanje prerokom je metaforično.
To mora biti čudo, ki presega znane zakone narave in navade. Samo takšno dejanje doseže stopnjo potrditve od Boga. Dogodki, ki se zgodijo v skladu z zakoni narave in normalnim redom vesolja (kot je vzhod sonca), nimajo značilnosti čuda.
Ker je funkcija icaza (čudesnega znaka) utišati nasprotnike tako, da se pokaže njihova nesposobnost.
Kot dokaz Božjega blagoslova mora čudo nastati v rokah tistega, ki trdi, da je prerok.
Čudež, ki ga pokaže, mora ustrezati trditvi preroka, torej temu, kar je napovedal, da bo storil. Če pokaže kakšen drugi čudež, ki ne ustreza njegovi trditvi, se to ne šteje za čudež.
Čudež, ki ga je pokazal v skladu s svojo trditvijo, ne sme s protislovjem zanegati te trditve.
moralo takoj nastati po besedah (trd interlocking) prerokov (al-Džurdžānī, Šerhu’l-Mevāqif, III/177-179).
Čeprav se dogodki, ki se zgodijo pred trditvijo o prerokstvu, ne štejejo za čudeže, ker kršijo zadnji pogoj za čudež, se štejejo za čudeže, podobne čudežom svetih. Preroki so bili pred prerokstvom Božji prijatelji na ravni svetih. Dogodki, ki se zgodijo v bližini prerokstva, se imenujejo „čudeži“. To so čudeži, ki se pojavijo pri bodočih prerokih, da bi se utrdilo prihajajoče prerokstvo.
Najpomembnejše razlike so:
čudeži, ki jih je častil Bog, se zgodijo le pri Božjih izbranih služabnikih, ki so bili nagrajeni s prerokstvom, in to v skladu z njihovim poslanstvom. Pri ostalih čudežih ti pogoji niso izpolnjeni.
Običajno se pokaže in pojavi na pobudo javnosti. V tem trenutku se javnosti postavi izziv, ki ga ta ne more izpolniti, saj ni sposobna ustvariti česa podobnega. Roditelji in drugi čudoviti lastniki ne morejo trditi nič podobnega.
So utelešenje morala in vrlin, obdareni z vsemi vrstami moralnih vrlin in izjemnih lastnosti. Do te mere, da se te lastnosti štejejo za čudeže, ki nakazujejo na njihovo prerokstvo. Zato tisti, ki niso obdareni z božanskimi prerokskimi lastnostmi, ne morejo činiti čudežev.
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odprvancih
