Vahhabiti trdijo, da so mauzoleji znak širka. Kakšna je bila praksa Sahabov?

Podrobnosti vprašanja
Odgovor

Spoštovani brat,

Po pokopu je sunet, da se grob rahlo, za štrbinu prsta ali malo več, poviša z zemlo, da je vidno in da ga nihče ne poškoduje. Za razliko od ostalih treh mezhebov, večina šafiitov meni, da je grob bolje pustiti na isti višini kot okolica. Poslanec Božji (s.a.v.s.) je na grob Osmana ibn Maz’una postavil velik kamen in rekel: (1)

Večina pravnikov, izhajajoč iz hadisov, ki prepovedujejo pisanje na grobove (2), je pisanje na grobove, ne glede na njihovo naravo, označila za mekruh (neželeno). Hanefitska šola in nekateri drugi učenjci pa menijo, da ni nič narobe s pisanjem na grob, če je to potrebno, da se grob pokojnega ne izgubi in da se mu pokaže spoštovanje in se ne krši; saj kljub prepovedi v hadisu, se na nagrobne kamne piše na podlagi konsenzu (icma). Hakim an-Nisaburi navaja, da kljub verodostojnosti hadisov o tej temi, praksa ni bila v skladu z njimi, saj so se na grobove voditeljev vseh muslimanov pisali napisi, in da je to praksa, ki se je prenašala iz generacije v generacijo (3). Ibn Abidin, po navajanju Hakimovega opažanja, dodaja, da se ta zadeva še bolj utrdi s hadisom o Osmanu ibn Maz’unu, in da se pisanje lahko opraviči le z zgornimi razlogi, ter da je pisanje na nagrobne kamne veretov, pesmi in hvalospevov na pokojnega mekruh (neželeno) (4).

V zvezi z zunanjim oblikovanjem grobov je prerok (s.a.v.s.) v svoji zadnji bolezni dejal:

Učenjci, ki so upoštevali omenjeno izjavo (5) in podobne hadise, so izrazili različna mnenja glede gradnje kupol, mauzolejev in zgradb nad grobovi.

Po Hanefijem, Malikijem in Šafiijem je haram (prepovedano) graditi hiše, kupole ali mauzoleje na grobovih na zasebnem zemljišču v namen hvalisanja in pohlepa; če tak namen ni prisoten, je to mekruh (neprimerno). Graditi na grobovih v javnih grobiščih, ki niso v zasebni lasti, ali na zemljiščih, ki so bili darovani za grobišče, je v obeh primerih haram. Hanbeliji pa to brez takšnega razlikovanja štejejo za mekruh, skoraj haram.

Medtem ko je gradnja ali opravljanje molitev v grobišču v skladu z drugimi šolami misli mekruh (neželeno), Hanbali šola to šteje za haram (prepovedano). Namen prepovedi v hadisih je zaščita vere v enega Boga (tevhid), preprečevanje razmetavanja in ekstravagancije. Zaradi skrbi, da bi ljudje z nezadostnim verskim znanjem zamenjali svetišče s grobom in verjeli, da je oseba, ki leži v grobu, nadnaravna bit, je prepovedano graditi grobove kot svetišča ali jih pretvarjati v svetišča. Poleg tega se ne odobrava niti ekstravagantna in draga gradnja grobov iz marmorja, kamna ali podobnih materialov.

Nekateri islamski učenjenci so dovolili gradnjo mauzolejev nad grobovi mešajih, ulem, vladarjev, njihovih družin in otrok. V mestih, kjer je že veliko takšnih zgradb in kupol, in če gradnja mauzoleja ne bo povzročila prestiža ali podobne časti in spoštovanja za pokojne, temveč bo le poskrbela za to, da se imena umrlih poznajo in prepoznajo, so nekateri učenjenci izdali fatve, da je gradnja mauzolejev in kupol v takih primerih dovoljena (6).

Vsi, razen vahabitskih teologov, se strinjajo, da je treba postaviti spomenik, kot je kamen, da se ve, kdo je tam pokopan in kje leži.

Iz dejstva, da se trupla prerokov Mahometa (s.a.v.s.), Abu Bakra in Omera (r.a.) nahajajo v isti celici, razvidimo, da pravila hadisov, ki prepovedujejo gradnjo zgradb in kupol na grobove, niso absolutna. To razumevanje je posledica dejstva, da so nekateri Sahabe (prisotni v Mahometovem času) razumeli ta splošna pravila omejeno in registrirano, kot je videti iz njihove prakse. (7) Tu bi se dalo sklepati, da je v začetku, podobno kot pri obisku grobov, veljala neprobojna prepoved, namenjena zaščiti vere v enega Boga (tevhid), da pa je s zmanjšanjem nevarnosti odstopanja od tevhida in prelaska k politeizmu, v skladu s družbenimi potrebami, došlo do nekega omiljenja. Kot je znano, so nekateri iz generacij Sahabe, Tabijina in Tabe’ut-Tabijina gradili mauzoleje na grobove. Na primer, Omer (r.a.) je dal zgraditi mauzolej na grobove Zejnep bint Džahš, Abdurrahmana, brata Aše, Muhameda ibn Hanefije, Ibn Abbas, Fatima, hči Husejna, pa tudi na grobove njene moža Hasana, sina Hasana (Radiyallahu anhum ecmain). Kasneje se navaja, da je Abdullah ibn Omer dal porušiti zgradbo na grobu Abdurrahmana. (8)

Ali el-Karij navaja, da so predani učenjci (Selef) smatrali za dovoljeno gradnjo kupol in mauzolejev nad grobovi slavnih šejhov in učenjakov, da bi ljudje mogli obiskovati grobove in se tam sprostiti.(9) Ibn al-Hujam, hanefijski pravnik, je dejal, da gradnja takšnega prostora za sedenje ob grobu med recitiranjem Korana ni mekruh (neželeno), ampak dovoljena, v skladu s prevladujočim mnenjem.(10)(11)


S pozdravi in blagoslovi…

Islam v vprašanjih in odgovore

Najnovejša Vprašanja

Vprašanje Dneva