Spoštovani brat,
Najprej bi radi poudarili:
To, da islam priznavajo pravico na življenje klicnim ne-muslimanom, s katerimi muslimani sklenijo sporazum, in ne-muslimanom, ki živijo v islamski državi in plačujejo džizjo (podatek), dokazuje, da je interpretacija omenjenega ajeta kot ovire za svobodo veroizpovedi napačna. V islamu je živeti v miru z omenjenima dvema skupinama ne-muslimanov temeljno načelo. Z njimi se ne vojuje, njihova prava so zaščitena.
Ta ajet iz Korana muslimanom postavlja dva glavna cilja:
1. Izkorinjenje korupcije (vseh oblik kaosa in nereda).
2. Uvelicati Božjo religijo.
Prvi od teh ciljev pomeni univerzalni mir. To pomeni, da mora biti ustvarjen prostor, v katerem bi vsi ljudje mogli živeti v miru in varnosti. Tako, da če neislamska država zatirala drugo, bi se moglo pomagati zatiranemu narodu, da bi se ta fitna (konflikt) ublažila.
Naslednji ajet potrjuje to pomen:
„Kaj se vam je zgodilo?“
‚O, naš Bog, izbavi nas iz te dežele, katerega prebivalci so nepravični, in nam daj gospodarja, ki bo nas vodil, in nam daj pomočnika, ki bo nas podpiral.‘
Ali se ne borite za Boga, za moške, ženske in otce, ki to pravijo?“
(Nisa, 4/75)
V skoraj vsaki zgodovinski dobi in na različnih koncih sveta je mogoče videti prizor, ki je opisan v ajetu. Nekateri moški, ženske in otroci so žrtvi nasilja in zlorab. Življenje teh ljudi je spremenjeno v mučilenje.
„O, naš Bog, reši nas teh hudobnih!“
prosi. Tisti, ki bodo borili za rešitev teh ljudi, bodo opravili zelo sveti džihad.
Ko je naš Prorok omenil sedem vrst ljudi, ki bodo našli senco pod prestolom na strašni dan vstajenja, je najprej omenil
„pravični upravitelji“
Če v državi pravičnost nadomesti nepravičnost, v tej državi nastanejo nemiri in kaos. Zato je v tem ajetu kot eden najvišjih ciljev muslimanov omenjeno končanje takšnih nemirov.
Zulkarnejn, čigar zgodba je opisana v suri Kehf, je lep primer tega pojma. Ta svetovni osvajalec je organiziral pohode na vzhod in zahod Zemlje ter rešil potlačene pred zatiranjem hudobnih.
Tudi v današnjem svetu so potrebni svetovni vladarji, podobni Zulkarnajnu.
„Uveličati Allahovo vero.“
cilj pa ne sme biti razumljen tako, kot je navedeno v vprašanju. Ker je v drugem ajetu jasno
„V veri ni prisile.“
je bilo rečeno.
(Al-Baqara, 2/256)
V religiji je pomembno širjenje sporočila.
Naš prerok ni nikogar s silo krstil v islam.
To je v nasprotju z naravo človeka. Kdor spremeni vero pod prisilo, v resnici nadaljuje s svojo prvotno vero. Tako v času prerokovega življenja kot tudi kasneje so muslimani pripadnikom drugih religij zagotovili popolno svobodo vere in prepričanja. To, da so se cerkve in sinagoge v Istanbulu, prestolnici Osmanskega imperija, ohranile do danes, in da je krščansko prebivalstvo na Balkanu v 400-letni osmanski upravi svobodno živelo svojo vero, jasno kaže na svobodo vere in prepričanja v islamu.
„Da religija v celoti pripada Bogu“,
Izraz pomeni, da se sme častiti le Bogu. Zato mora biti najvišji cilj muslimana, da se vsi ljudje častijo le Bogu. V tem ajetu je muslimanu kot cilj prikazano, da se bojuje proti politeistom, ki temu nasprotujejo, in da odstrani vse ovire pred vero v enotnost Boga.
V zgodovini se ljudstvo ni moglo osvoboditi pokorstva nekaterim ljudem ali bitjem istega rodu. Človek pač ne sme častiti nikogar razen Boga. V zvezi s tem želimo predstaviti nekaj prizorov iz življenja preroka:
– En poslanec, ki je prišel k Proroku, je začel trepetati pred njegovo duhovno veličino. Prorok ga je pomiril s temi besedami:
„Pomirite se, nisem kral; sem sin žene, ki je jedla suho meso.“
(Ibn Mace, Et’ime, h. št. 3312; Kenzu’l-Ummal, h. št. 14965)
– Muaz ibn Džebel, eden od prerokovih spremljav, je po vrnitvi iz Šama padel pred prerokom na kolena. Prerok pa je…
„Muaz, kaj to pomeni?“
vpraša. Muaz,
„Ljudje v Damasku tako ravnamo z lastnimi voditeljem in duhovnimi poglavarji. Vi pa ste večji od njih.”
reče. Prorok Muaz-u razloži, da to ni pravilno, da se poklon sme izvajati samo Bogu.
– Adij bin Hatem se je krstil v krščanstvo, nato pa se je obrátil k islamu. Proroku Mohamedu je povedal, da je v Kur’anu,
„Oni so za svoje bogove vzeli svoje učenjake in duhovnike, namesto Allaha.“
(Al-Tawbah, 9/31)
sprašuje o tem, kaj pravi ajet,
“
Mi nismo bili tisti, ki smo jih imenovali za gospodarje,
kaj to pomeni?
reče. Prisotni mu na to odgovorijo:
„Ali ste to, kar oni dovoljujejo, smatrali za dovoljeno, a to, kar oni prepovedujejo, za prepovedano?“
“
Adi bin Hatem,
„Da.“
Ko je to rekel, je rekel Poslanec Božji,
„To, reče, pomeni, da so oni moj gospodar.“
Iz tega vidika lahko rečemo, da večina ljudi ne more ubežati temu, da namesto Boga za svojega Boga vzamejo kaj drugega. Prav ta ajet, ki je osnova vprašanja, izražaja vzvišen ideal, ki cilja na osvoboditev človeštva od takšnega oboževanja.
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odprvancih
