Moj prijatel je v blagajno firme, v kateri je delal, zaupal zlato v vrednosti 40.000 TL, ki pa ga je dva dni kasneje ukradel tat. Tuta niso našli; moj prijatel je tatovi preklinjal. Ali bi morda ta prekletstvo mogle spremeniti v zaupanje v Boga?
Spoštovani brat,
Prekletstvo
Izražanje pesimističnih želja in napovedi glede koga koli, iz kateregakoli razloga, pomeni nasprotje blagoslovu.
Prekletstvo
Iz perzijščine, kar pomeni hudo, grdo, slabo, nepriljubljeno.
„postelja“
besedo, arabščina
„molitva“
je sestavina, ki se sestoji iz besed. Človek, ki je proti sebi ali drugim
„Bog ga daj v pekel, Bog ga kaznuje.“
To so molitve, ki jih izgovarja s takšnimi izrazi.
Islam prepoveduje muslimanom, da bi proklinjali sebe ali druge muslimane.
Prerok Mohamed (s.a.v.):
„Nikoli ne proklinajte sebe, svoje potomke in svoj imetek, saj lahko naletite na uro, v kateri se molitve sprejemajo, in tako se vaša prekletstva uresničijo.“
(Približni prevod iz Riyazü’s-Sâlihin, III/ 82)
je rekel. Prorok (s.a.v.s.) se je izogibal preklinanja. Govoril je, da ni prorok preklinanja, ampak milosti. Ko je v Mekki šel v Taif, da bi oznanjal islam, je tam naletel na slabo obravnavo; na vrnitev so ga obmetali z kamni, njegovi sveti nogi so bile v krvi. V tem trenutku mu je Allah povedal:
„da bo molitev, ki jo izreče proti njim, sprejeta in da jih bo, če bo želel, uničil“
je bilo objavljeno, vendar ne od Proroka (s.a.v.s.)
„Ne, morda iz njihovih hrbtenih možginskih kosti izvirajo potomci, ki te bodo častili, o, moj Gospod!“
je dejal.
Za sovražnike, ki so mu na Uhudu zlomili zob in poškodovali obraz:
„Bog, daj, da se moj narod zbliža k tebi, saj oni ne vedo, kaj delajo.“
(Približni prevod Tecrîd-i Sarih, IV/314)
je molil. Ko so ga prosili, naj prekletstvo izreče nad plemenom Devs, ki kljub vsem naporom ni sprejelo islam:
„O, Bogu moj! Navedi pleme Devs na pravilo, da se nam pridruži.“
je tako molil. (glej zg.)
Vendar pa se je zgodilo, da je Prorok (s.a.v.) včasih proklinjal sovražnike Allaha.
.
Bi’r-i Mâûne
Prisotni smo pri tem, da je Prisotni (s.a.v.s.) en mesec proklinjal pleme Kilab, ki je umorilo sedemdeset poznavalcev islama. Proklinjal je tudi politeiste, ki so se mu posmehovali med molitvijo v Kaabi, in je s svojimi očmi videl, kako so bili pobiti v bitki pri Bedru. (Tercüme Tecrid-i Sarih, X/43-45) V bitki pri jarku je molil, da se sovražnik, zbran pred Medino, razprši in razideli, in takrat je ponoči iz vzhoda nenadno zatrmela vihar, ki je sovražnika povsem uničil. (Tercüme Tecrid-i Sarih, VIII/342-343)
Po vsem temu lahko rečemo, da se musliman mora izogibati preklinanju muslimanov, ne glede na to, ali so grešniki ali ne, vendar mora v primeru, ko se nekdo javno izkaže kot sovražnik vere, preklinanje in prokletje tega sovražnika razumeti kot versko dolžnost.
Če je že prav, svetujemo mu, naj ne preklinja, ampak raje prosi za njegovo popravilo.
Kar se tiče zaupanja v Boga:
Priznanje, da je vse v Božjih rokah.
Beseda pomeni imenovati zastopnika. Človek, ki imenuje zastopnika, želi zaupati osebi, ki je močnejša od njega, ki ima večjo usmiljenost in ki je višja v znanju in razumu, in jo imenovati za zastopnika.
Musliman veruje, da ne obstaja moč, ki bi bila večja od Božje moči, znanje, ki bi bilo večje od Božjega znanja, ali usmiljenje in milost, ki bi bili večji od Božjega usmiljenja in milosti. Razume, da so druga bitja, kot on sam, nesposobna, revna, pomanjkljiva in nepopolna, zato zaupa in se zanaša na Allaha; podvrže se Mu.
Musliman, ki se zanaša na Allaha, razmišlja, da:
„Le On mi lahko podari vse dobro, kar mi bo prišlo, in le On mi lahko odvrne vsako zlo in škodo.“
Musliman, ki ve, da se brez truda ne da ničesar doseči, sprejme vse potrebne ukrepe za posvetne zadeve, prav tako pa ve, da se brez bogoslužja in izpolnjevanja Božjih ukazov ter izogibanja prepovedim ne da priti v raj, zato izpolnjuje svojo dolžnost služenja Bogu in se na koncu zanese na Boga.
Prizadevanje,
To pomeni, da se po poskusu vseh možnih ukrepov in sprejetju vseh potrebnih ukrepov mirno podredimo rezultatu, ki ga je določil Bog.
Takšen človek živi v miru, ne muči se s skrbi glede preživetja in ne obremenjuje duše, a za njega je ta hadis našega preroka (s.a.v.s.) velik vir upanja:
„Če se boste v popolni zaupanjski odvisnosti od Boga prepustili Njemu, On vas bo prehranil, tako kot hrani ptice.“
Prizadevanje za nekaj nikoli ne pomeni, da ne bi smeli delati ali se truditi, da bi dosegli cilj. Bog v Kur’anu pravi:
„Resnica je, da človek ne dobi ničesar drugega kot rezultat svojega truda (svojega napora).“
(53:39, Al-Necm)
Do preroka (s.a.v.) je prišel eden od ljudi in ga povprašal:
„Ali naj se zanašam na Boga tako, da pustim svojo kamelo svobodno, ali pa jo naj privezem?“
je rekel. Naš Gospod pa je rekel:
„Najprej se potrudi, potem pa se zanese na Boga.“
(Tirmizi, Kıyamet, 60) je dejal in s tem najlepše razložil merilo zaupanja v Boga.
Za več informacij kliknite:
Ali se je treba v tem svetu boriti proti nepravičnostim, ki se nam dogajajo, in do katere mere se je treba boriti? Ali pa je treba v onostranstvu prigovoriti tistim ljudem in jim ne oprostiti?
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odprvancih
