– Najprej bi rad povedal, da sem musliman, ampak me je nekaj zanimalo.
– Recimo, da je Bog ustvaril svet, nato pa ljudi, in nam dal razum. Recimo, da je želel, da bi ga s tem razumom našli, da bi to bil naš izpit. In nam je kot hrano poslal Kur’an. Da bi mu verovali brez uporabe razuma, brez vprašanj, brez dvoma. A kaj, če je cilj bil, da bi ga, kljub strahu pred rajem in ognjem Kur’ana, s pomočjo razuma našli?
– Torej, kar hočem reči je, da v tem stoletju je večina ljudi muslimanov zaradi geografije, na primer, jaz ne mislim, da bi bil musliman, če bi se rodil v Ameriki. Torej, zaradi družinskega pritiska in ker se je rodil v muslimansko družino.
– Na primer, če nekdo čuje Boga zato, ker se boji tega, kar je napisano v Koranu, kakšna je potem razlika med tem in praznim ponavljanjem gibov?
– Torej, kar hočem reči je, ali bi molili, če ne bi bili poslani v pekel?
– Ali molite zato, ker ljubite Alaha, ali zato, ker se bojite Alahove kazni?
– Torej, namen je bil, da nam je Kur’an poslal kot mamik. Da bi mu verovali iz strahu, brez uporabe razuma in brez vprašanj. Kaj pa če bi nam Kur’an želel, da ga najdemo samo zato, ker ga ljubimo, kljub strahom, ki jih v Kur’anu najdemo, torej s pomočjo razuma, ki nam ga je dal? …
Spoštovani brat,
Odgovor 1:
Razumevanje objave Kur’ana in drugih svetih knjig mora biti v kontekstu posameznih ajetov. Zato v terminološkem smislu…
„ayat“
To dokazuje originalnost izrečenih besed in absolutno in neizrazno božansko resničnost, ki je v njeni etimološki strukturi.
V skladu s temeljnim načelom je najpomembnejše predvsem
besede, ki bi lahko pokazala višji, transcendentalni svet, ki pripada Stvarniku, in ki presega človeka in naravo
gre za omenitev.
Ta transcendentna realnost, ki jo človek intuitivno čuti, postane v zunanjem prostoru zaznavna šele v procesu objave, imenovanem ajat. Tako človek
Intuitivno spoznanje se srečuje z božansko resnico, ki je razkrita v verskih besedah.
to pomeni, da se potrjujejo med seboj. Kot rezultat te potrditve, vse ustvarjene stvari tudi…
dejstvo, da je to besedilo, ki kaže na Stvarnika
je razumljen.
Kot se vidi, je tukaj prioritetno
„vera“
Vera pa je bolj povezana z voljo, ki je nad razumenjem, kot je razum. Potrditev odnosa med intuitivnim občutkom božanskosti svobodnega voljega in zunanjim vidikom ajeta,
„vera“
razkriva svojo resničnost. Nato pa je potrebno, da se to pokaže v naravni, torej vedenjski dimenziji.
Tako kot vse ustvarjeno kaže na svojega Stvarnika, mora tudi človek, kot ustvarjeno, a svobodno in zavestno bitje, pokazati na svojega Stvarnika. Celoten proces se torej mora zgoditi v kontekstu ajeta. Očitno je, da bo Stvarnik sam določil obliko tega pokazu. To se bo izrazilo v zapovedih in prepovědih.
„Preizkus“
misli se na božansko resničnost, ki je neprimanjna za človeka kot omejeno in ustvarjeno bitje.
„spuščanje“
se pojavi v sekundarni obliki, ki se imenuje.
V tej tekmi je pomembna vera.
če se skozi to odpre pot k višji, božanski resnici
oseb lahko napreduje. V nasprotnem bo ostal v svetu vzrokov.
Tukaj je
razlika med rajem in peklom
to izhaja odavde.
Raj,
je transfer v najvišjo raven resničnosti.
Ta transformacija se začne z vero, nato pa se nadaljuje na ravni vedenja in tako pridobiva na pomenu.
Jadranje
označuje vztrajanje na mestu, kar pomeni ostati ujeti v slepi zanki vzročno-posledičnih odnosov. Element ognja pa je glavni dejavnik, ki vzdržuje zanko vzročno-posledičnih odnosov.
Skratka,
Samo s pomočjo Korana in v pogovoru z njim se človek, posredovan s pomočjo vere, usmerja k višjemu stanju prvotne resnice in v skladu s tem ponovno oblikuje celotno svoje življenje.
Odgovor 2:
a)
Članek je poln logičnih protislovij. Avtor na eni strani…
„Da ne bi uporabili svojega razuma, ampak bi neposredno verovali v Kur’an in brez vprašanj neposredno verovali v to.“
v nasprotju s tem, da je nemogoče verjeti v Kur’an brez vprašanj; po drugi strani
„Če se nekdo klanja Bogu zato, ker se boji tega, kar je napisano v Koranu…“
s čimer izkazuje svojo vero, da je Koran Božja beseda.
Tisti, ki verujejo v pekel, verujejo v njega zato, ker verujejo v Kur’an. Kdor veruje v Kur’an, veruje, da je to besedilo Alahovo.
Da bi se vedelo, da je Kur’an Božja beseda, je treba ali samemu ga prebrati in razumeti, ali pa zaupati besedam učenih, ki Kur’an dobro poznajo. Obe obliki vere sta pravilni.
– Danes verjamemo v znanstvena spoznanja iz medicine, astronomije, fizike, kemije in številnih drugih znanstvenih področij, čeprav jih ne razumevamo neposredno, ampak jim verjamemo prek besed strokovnjakov na temo.
Milijoni islamskih učenjakov so neposredno na podlagi čudesnih vidikov, ki jih vsebuje Kur’an, dokazali, da je Kur’an Božja beseda. Poleg tega obstaja mnogo ajatov, za katere je znano, da se napovedi, ki jih vsebujejo, uresničijo. Za to, da bi to spoznali, ni treba biti strokovnjak.
b)
“(Bog) je poslal Kur’an. Da bi mu neupogledno verovali, brez uporabe razuma, brez vprašanj.”
Ta ocena je povsem napačna. V Koranu ali hadisih ni nobenega takšnega napovedi. Nasprotno, v Koranu je na desetine…
Stotine versov spodbuja človeka k razmišljanju, kontemplaciji in uporabi razuma.
Navajamo. Kot primer navajamo prevod nekaterih ajetov:
„Namenili smo ti blagoslovljeno in bogato knjigo, da bi jo ljudje razmislili in da bi razumni iz nje vzeli pouk.“
(Sad, 38/29)
„Ali se ne zamislejo o tem, kar je v Kur’anu, ali pa je jim prišlo nekaj, česar ni doživelo njihovo predhodno potomstvo?“
(Al-Mu’minun, 23/68)
„Ali se ne zamislejo nad Kur’anom? Če bi ga objavil kdo drugi kot Allah, bi v njem našli številne protislovja.“
(Nisâ, 4/82).
„Ali oni ne razmišljajo o Kur’anu? Ali pa so na njihovih srcih pečati?“
(Muhammed, 47/24).
c)
Vse vsebine v Kur’anu so razumljive in se dajo razložiti s trdno logiko. Bog je, da bi komuniciral z ljudmi, poleg daru razuma, ki ga je dal človeku kot receptor, podaril tudi mehanizem za posiljanje sporočil, kot je Obhajanjsko/Kur’ansko sporočilo, prek prerokov.
Namreč, tisti, ki dajejo
tisti, ki niso imeli priložnosti, da se seznanijo z objavenim božjim učenjem, niso odgovorni v tem izpitu.
kot,
Tudi norci, katerih razum ni v stiku z razumom, ki prejme sporočilo, niso odgovorni.
To pomeni, da Koran govori k razumu.
Ker pa imajo ljudje poleg razuma tudi številne čustva, žal večina ljudi…
ne svoj razum, ampak te čute, to slepo čustvo postavi v ospredje
Ker jih to privede na zgrešene poti.
– Torej,
„Razum kljub Kur’anu…“
To je popolnoma nepravična izjava. Pravilno je:
„Uporaba razuma je nujna za razumevanje Kurana“
je resnica.
d)
Bogoslužje, bogoslužni obredi
-v načelu
– se dela samo zato, da bi si pridobilo Njegovo naklonjenost. Čim močnejša je vera v Alaha, tem močnejši je ta cilj. Ker pa ne vsak ima toliko znanja, spretnosti ali vere, Alah v svoji neskončni milosti usmerja svoje službene na pot k raju,
„raj in peklo“
predvideva tudi nagrado in kazen, kot je na primer…
Zato je sprejemljivo tudi čašilno dejanje, ki je motivirano upanjem na raj ali strahom pred peklom. Upravičeno je upoštevati te čustva, saj to ni v nasprotju z vero.
Poleg tega ne verimo, da bi kateri musliman molil samo zaradi raja ali pekla, brez premišljanja o Božjem zapovedi. Lahko o tem razmišlja neodvisno od časa molitve in iz tega črpati navdih za molitev; vendar
Ne opravlja službene dolžnosti samo zato.
– Vendar pa je v zgodovini islama bilo veliko ljudi, ki so celo življenje služili Bogu samo za njegovo dobro, ne da bi razmišljali o nebu ali peklu.
Kot živ primer za to lahko navedemo Bediuzzamana Saida Nursija, katerega dobro poznamo.
On pravi:
„…Potem sem za rešitev vere v družbi žrtoval celo svoj raj.“
V mojem srcu ni niti želje po nebu, niti strahu pred peklom.
Za dobro družbe, za ime vere, naj se žrtvuje ne en Said, ampak tisoč Saidov.
Če bo naš Kur’an na Zemlji ostal brez skupnosti, ne želim niti Raja.
; tam bi mi bilo kot v zaporu. Če vidim, da je vera mojega naroda varna, sem pripravljen goreti v ognjenih plamenih pekla. Ker ko moje telo gori, moje srce cveti kot vrt rož.“
(Življenjepis, str. 630)
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odgovore
