Spoštovani brat,
Po učenju Hanefske šole,
Namen (nija) pri abdestu je sunet.
Vaše abdestovanje je veljavno, tudi če niste imeli namere. Zato je nepotrebno, da se mučite s sumnicami. Ko ste enkrat na začetku imeli namero,
„Sem si to resno mislil ali ne?“
Če vam v glavo pride kakšna vrzalna misel, nadaljujte s abdestom, ne da bi ponovno izrazili namero… Na ta način bo ta vrzalna misel kmalu izginila.
Namen (nija) je obvezaten pri molitvi.
Zaradi obsesij, pač.
„Sem si to resno mislil ali ne?“
ni treba dvomiti.
Treba je upoštevati tudi naslednje:
Mesto namena je srce. V tem pogledu, če je oseba v srcu imela prav namer, je namen veljaven. Na primer, če je nekdo, ki opravlja popoldansko molitev, v srcu nameraval opraviti popoldansko molitev, pa je po napaki z usti rekel, da opravlja večerno molitev, je molitev veljavna, ker je namer, storjen v srcu, veljaven.
Namig, namig, namig.
Ko srce sprejme odločitev, ve, kaj je treba storiti, ne da bi razmišljalo o razlogih za to.
To pomeni, da je namera v zvezi z molitvom želja, da se molitev opravi samo za Allahovo zadovoljstvo, in vedeti, katera molitev se bo opravila, ter to v sebi zadržati.
Namera je stvar srca.
Vendarle je zaželano, da se to izreče tudi z besedami.
Za več informacij kliknite:
Obsesivne misli glede abdesta, ritualnega umivanja in obredov…
Muči me misel, da sem morda zgrešil pri molitvi. Kako se tega lahko znebim?
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odprvancih
