Spoštovani brat,
Ali (ra) je za svojega naslednika imel sina Hasa (ra), ta pa svojega brata Husejna (ra), in tako se je veriga imamatov, s stalnim imenovaním predhodnika, nadaljevala do zadnjega imama. Čeprav se imamat v bistvu po Aliju (ra) nekako deduje, Šija to sistematično razlaga kot imenovanje. Ker je pri imenovanju nujno, da se imamat začne pri Aliju (ra), je bilo nujno zavrniti imamat prvih treh kalifov. Da bi bila Šija dosledna, je trdila, da je Ali (ra) po preroku Mohamedu (sav) bil prvi legitimni kalif.
Ta metoda imenovanja, ki je začela pri Aliju (ra) in je trajala do dvanajstega imama, je bila prekinjena s smrtjo dvanajstega imama v otroštvu. V resnici je obstoj dvanajstega imama sporen. Ko je umrl enajsti imam leta 260 (874), ni imel otrok. Nekateri viri navajajo, da je zato njegovo premoženje razdeljeno med brata Ca’fera in mater. Čeprav se je nekočas govorilo, da je enajsti imam izginil, je po zelo spornejšem procesu prevladalo mnenje, da je pri smrti zapustil za seboj štiriletega sina Muhammada kot dvanajstega imama, ki je v istem letu izginil.
Po mnenju imamiitov obstaja na Zemlji, po njem, potomak, ki je po Božjem ukazu ustanovljen, kateremu so bili zaupani božji zakoni, obredi in sunne, preneseni od prednikov, in ki je prevzel vodenje v verskih in svetskih zadevah, na katere je ljudstvo odvisno. Ta skupina, ki veruje v obstoj imama do konca sveta, v skladu s metodologijo in obredi, ki so izhajali od preroka Mohameda (s.a.v.) in jih imami po njem utrdili, trdi, da dokler bo Božji ukaz in prepoved za njego voljo veljali, bo na Zemlji, celo če ostanejo le dve osebi, ena od njiju zagotovo imama; če ena od njiju umre, ostane ta druga imama. To mnenje je preneseno od zvestih imamov in je med njimi sprejeto. Zemlja ne more ostati brez imama; če bi bila brez njega celo za trenutek, bi izginila skupaj s tem, kar se na njej nahaja. Ta skupina, ki veruje, da ima imama zagotovo sina in da se bo imamat uresničil, trdi, da se je skril iz strahu in da bo, ko pride čas, objavil svojo prisotnost in opravil potrebno.
Na ta način so se začeli imenovati šijitska sekta, ki je priznavala imama, znanega le v obdobju manjše gajbe. Pojav, ki se je prej pojavil v sekci Keysanijje, se je v Imamiščini razvil v takšni obliki. Gajba dvanajstega imama je postala osnova Imamiščeve teologije.
Med šijitskimi sektami, ki so nastale po smrti enajstega imama, je ta, ki je s linijo imama, ki je v skritosti, dopolnila verigo, imamijstvo, kot pravo šijitsvo, sprejela in zavrnila vse ostale sekte, ki so se od nje razlikovale. S tem namenom je napisal delo „Zavržene so vse sekte, ki se od nje razlikujejo“. Razne skupine, ki so nastale od začetka manjše skritosti in po njem, so postopno izgubile moč, le imamijstvo pa je doživelo velik razvoj in ohranilo svojo obstojnost. V tem obdobju je bila k osnovni imamijstvi doktrini dodana tema skritosti in števila imamov, in sekta se je začela imenovati imamijstvo okoli konca 4. (10.) stoletja. V kasnejših obdobjih je bila sekta znana kot imamijstvo, in v jurisprudentni literaturi kot imamijstvo po Džafarju es-Sadiķu.
Ko je bilo sprejeto kot nepogrešljiva načela, da bo imam imenovan izmed Ahl al-Bayt, ni bilo v bistvu mogoče najti drugega rešitve kot skritost (ghaybah), če bi sedanji imam umrl brez naslednika. Po tem razumevanju bi se skriti imam nekega dne vrnil in osvobodil svet od nepravičnosti. Vendar neizid skritega imama skozi stoletja in dejstvo, da so imami v tem obdobju bili brez možnosti ustanoviti državo, je prisililo imamijsko šijstvo k ponovnemu premisleku te teorije. To je kasneje privelo do pojave in potrebe za ustanovitev države pod odgovornostjo mudžtahidskih fakihov, ki bi delovali kot imamovi namestniki, dokler se imam ne vrne.
Če primerjamo Sunni teorijo kalifata in šijitsko teorijo imamata, tako glede načina imenovanja kot glede zahtevanih kvalifikacij, se pokaže, da je temeljna razlika v tem, da Sunni kalifat predpostavlja civilnega vladarja, ki temelji na privolju islamske skupnosti, ne poseduje nadčloveških lastnosti, vlada skupnosti na podlagi znanja in sposobnosti, pridobljenih z individualnim trudom, in je religijsko in pravno odgovoren za svoja dejanja, medtem ko šijitski imamat predpostavlja, da je imam izbran od Boga, podpira ga božanska svetloba in ezoterično znanje, je očiščen od vseh grehov in vlada in usmerja skupnost tako politično kot religijsko, ne nosi religijskih in pravnih odgovornosti in ima skoraj nadčloveško politično-duhovno voditeljsko vlogo.
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odprvancih
