– Če je nastalo kot posledica eksplozije, kaj je to bilo, kar je eksplodiralo, in v čem se je nahajalo?
– Obstaja teorija Velikega poka, čigar podrobnosti natančno ne poznam. Mislim, da trdi, da je vesolje nastalo kot rezultat eksplozije. V zvezi s tem me zanima sledeče:
– Kaj je eksplodiralo, v čem je bilo, je bil prostor, v katerem se je nahajalo, neskončen?
– Če je eksplodiral in ustvaril vesolje, v čem je bil do tega trenutka, kakšen je bil njegov prostornski obseg?
Spoštovani brat,
Vprašanja o tem, kako je nastalo neskončno vesolje, v katerem živimo, kam se usmerja in kakšni zakoni vzdržujejo red in ravnovesje v njem, so že od nekdaj zanimala ljudi. V znanstvenih in filozofskih krogih so se stoletja izvajala številna raziskovanja na to temo in nastalo je mnogo teorij.
Do začetka 20. stoletja je prevladovalo mnenje, da je vesolje neskončno, da obstaja od nekdaj in da bo obstajalo večno. Po tem konceptu, ki se imenuje statični vesoljski model, vesolje ni imelo začetka niti konca.
Ta pogled, ki je tudi osnova materialistične filozofije, je vesolje obravnaval kot statičen, nepokretni in nespremenljivi ansambel snovi, hkrati pa je zavračal obstoj Stvarnika.
Vse, celo to, kar še ni bilo ustvarjeno, je nastalo iz ene same točke z velikim izbruhom in se nato razširilo, tvorijoč današnjo obliko vesolja. Materializem je sistem mišljenja, ki za absolutno resničnost šteje samo materijo in ne priznava obstoja ničesar, kar bi materijo presegalo. Ta sistem mišljenja, katerega zgodovina sega v antično Grčijo, se je še posebej razširil v 19. stoletju in je postal znan predvsem po dialektičnem materializmu Karla Marxa.
Model statičnega vesoljstva iz 19. stoletja, kot smo že omenili, je bil temelj materialistične filozofije. Materialistični filozof George Politzer je na podlagi tega modela vesoljstva v svoji knjigi trdil, da ne obstaja, in je dejal:
„Če bi bil stvoren, bi ga moral Bog ustvariti iz ničesar v določenem trenutku.“
Politzer, ko trdi, da vesolje ni bilo ustvarjeno iz nič, se opira na model statičnega vesolja iz 19. stoletja in zato misli, da izjavlja znanstveno trditev. Vendar pa znanost in tehnologija, ki sta se razvijali v 20. stoletju, so popolnoma razkrinkale primitivne pojme, kot je model statičnega vesolja, ki je materialistom služil kot podlaga. V obdobju, ko smo na pragu 21. stoletja, je sodobna fizika s številnimi poskusi, opazovanji in izračuni dokazala, da ima vesolje začetek, da je bilo ustvarjeno iz nič v trenutku velikega praska.
Ugotovljeno je tudi, da vesolje ni statično in nepomično, kot trdijo materialisti, ampak je v stalnem gibanju in spremembah ter se širi. Danes te dejstva sprejema celotna znanstvena skupnost.
Leta 1929 je ameriški astronom v opсерватории Mount Wilson v Kaliforniji, medtem ko je s pomočjo velikega teleskopa proučeval nebo, ugotovil, da zvezde oddajajo svetlobo, ki se premika proti rdeči barvi, odvisno od njene oddaljenosti. To odkritje je povzročilo velik odmev v znanstvenem svetu. Ker se skladu z znanimi zakoni fizike, spekter svetlobe, ki se giblje proti opazovalnemu mestu, premika proti vijolični barvi, spekter svetlobe, ki se giblje stran od opazovalnega mesta, pa proti rdeči barvi. Med Hubbleovimi opazovanji pa je bilo ugotovljeno, da se svetloba zvezd premika proti rdeči barvi. To pomeni, da se zvezde stalno oddaljujejo od nas.
Zvezde in galaksije se niso oddaljovale samo od nas, ampak tudi ena od druge. Edini možni sklep, ki ga je mogoče izvesti glede vesolja, v katerem se vse oddaljuje, je, da je vesolje v stalnem razširjanju. Za boljšo predstavo si vesolje lahko predstavljamo kot površino napihnjenega balona. Tako kot se točke na površini balona oddaljujejo ena od druge, ko se balon napihuje, se tudi telesa v vesolju oddaljujejo ena od druge, ko se vesolje širi.
Ta dejstvo je bilo v resnici že prej teoretsko odkrito. Teorijski fizik, ki je veljal za enega najgenialnejših znanstvenikov 20. stoletja, je s svojimi izračuni prišel do zaključka, da vesolje ne more biti statično. Vendar je to odkritje pustil ob strani, da ne bi protislovil tedaj prevladujočemu modelu statičnega vesolja. Einstein je to kasneje označil za „najvejšo napako svoje kariere“. Kasnejša Hubbleova opazovanja so nato definitivno potrdila, da se vesolje širi.
Ko smo se v času vračali nazaj, je postalo jasno, da je vesolje začelo iz ene točke. Izračuni so pokazali, da je to, kar je vsebovalo vesolje, imelo ničelni volumen in ga je moralo imeti. Vesolje se je pojavilo z eksplozijo te točke z ničelni prostornino. Ta velika eksplozija, ki je bila začetek vesolja, je dobila ime po svojem angleškem ekvivalentu, in ta teorija se je začela imenovati po tem imenu.
V resnici je ničelna prostornina teoretična oblika izraza za to temo. Veda lahko pojem ‚nič’a, ki presega meje človeškega razumevanja, opiše le z izrazom ‚točka z ničelno prostornino‘. V resnici pa ‚točka z ničelno prostornino‘ pomeni ‚nič‘. Vesolje je nastalo iz ničega. Drugimi besedami, je bilo stvoreno.
To velika resnica, ki jo je sodobna fizika spoznala šele proti koncu tega stoletja, nam je bila v Kur’anu sporočena že štirinajst stoletij prej:
Kot je znano, je teorija pokazala, da so bili v začetku vsi objekti v vesolju skupaj, nato pa so se razšli. Ta dejstvo, ki ga je ugotovila teorija velikega poka, je bilo v Kur’anu objavljeno že štirinajst stoletij pred našim časom, v obdobju, ko so bile znanja ljudi o vesolju zelo omejena:
To pomeni, da je vse, celo to, kar še ni bilo ustvarjeno, nastalo iz ene točke z velikim izbruhom in se nato razširilo, pri čemer je oblikovalo današnjo obliko vesolja. Ko primerjamo izjave v ajetu s teorijo, ugotovimo, da sta v popolni harmoniji. Vendar je bilo mogoče, da bi se Big Bang pojavil kot znanstvena teorija šele v 20. stoletju.
Ekspanzija vesolja je eden najpomembnejših dokazov teorije, da je vesolje nastalo iz ničega. Ta dejstvo, ki traja od ustvaritve vesolja, je sodobna znanost odkrila šele v tem stoletju, a Kur’an o tem dejstvu poroča že štirinajst stoletij prej:
(ga)
Kot je jasno videti, je bila teorija Velikega poka dokaz, da je vesolje „nastalo iz ničega“, torej da ga je stvoril Bog. Z zmago Velikega poka je bil v zgodovino zapisal tudi koncept, ki je bil temelj materialistične filozofije. Kaj pa je bilo pred Velikim pokom in kakšna sila je „nič“ spremenila v „vesolje“ s tem velikim pokom? Ta vprašanja seveda kažejo na obstoj Stvarnika. Znani ateistični filozof Anthony Flew o tem pravi:
„Rekli so, da je spoznanje dobro za dušo. Zato se bom spoznal: Model Velikega poka je za ateista dokaj neprijeten. Ker je znanost dokazala trditev, ki jo zagovarjajo religijski viri: da je vesolje imelo začetek. Samo če sprejmemo, da vesolje nima ne začetka ne konca, lahko trdimo, da je današnje vesolje absolutno razloženo. V to še vedno verjamem, a moram priznať, da to ni ravno prijetno in enostavno, če to moram zagovarjati v luči Velikega poka.“
Mnogi znanstveniki, ki se niso slepo zavzeli za ateizem, sprejemajo obstoj neskončno močnega Stvarnika, ki je ustvaril vesolje. Ta Stvarnik mora biti entiteta, neodvisna od materije in časa, saj je ustvaril obe. Znani ameriški astrofizik to dejstvo pojasnjuje takole:
„Če so čas in prostor nastali z eksplozijo, potem mora vzrok, ki je povzročil nastanek vesolja, biti popolnoma neodvisen od časa in prostora v vesolju. To nam kaže, da je Stvarnik nad vsemi dimenzijami vesolja. Prav tako dokazuje, da Stvarnik ni vesolje samo, kot nekateri trdijo, in da ga ne zajema, ampak da ni le sila znotraj vesolja.“
Kot je povedal ta znanstvenik, so snov in čas bili stvoreni od večnega, neskončno močnega Stvarnika, ki je neodvisen od vseh teh konceptov.
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odgovore
