„Borite se proti tistim, ki so dobili Knjigo, a ne verujejo v Allaha in v zadnji dan, ki ne spoštujejo, kar je Allah in Njegov Poslanec prepovedal, in ki ne sprejemajo pravega vere, Islamske vere, dokler ne plačajo džizje s svojimi rokama in ne pokorijo se.“
(Al-Tawbah, 9/29)
– Kaj bi morali razumeti iz tega aleta?
– Na prvi pogled se zdi, da je v nasprotju z drugimi verskimi besedami, ki se nanašajo na vojno.
– Ali se tukaj govori le o vojni proti pripadnikom religij, ki imajo te lastnosti?
Spoštovani brat,
Razlaga omenjenega aleta je sledeča:
Ne veruje v Boga, ne v onstranjski svet,
Čeprav govorijo o Bogu in onstranstvu, v resnici v srcu nimajo prostora za to, misleč, da bo svet večno njihov in tak kot je, ne dajo na to, da bodo nekoč morali odgovarati za svoja dela,
Tisti, ki ne spoštujejo tistih stvari, ki jih je Allah in Njegov Poslanec razglasili za haram (nezakonito),
(tj. tisti, ki ne izogibajo harama, ne poznajo haramnosti tistega, kar je v Božji knjigi, v Sunnetu Proroka in celo v odlokih te knjige in Proroka, ki jih sami trdijo, da jih spoštujejo, kot haram, in ki se brez razlike, ali je nekaj halal ali haram, drznijo vsega, česar se jim zahoče, in napadajo)
in ne sprejme pravega učenja za svojo religijo,
(Če že imajo religijo, to ni prava religija, niso verniki.)
Borite se proti tistim, ki, četudi imajo neko religijo, kateri se pokorajo in pokorno sledijo, ne poznajo pravičnosti, ne pokorijo se ji, ne hodijo po poti pravičnosti, ne vedo, da je spoštovanje pravičnosti in pravila najpomembnejši cilj religije in vere, ne verujejo v božja sodila, v pravični šeriat, ne spoštujejo in ne ubogajo mu, ne varujejo pravičnosti in pravila, ne izvršujejo pravičnosti s božjimi sodili, ne priznavajo, da je Bog, Allah, resnični Bog, in da nima v svoji biti, v svoji naravi, v svojih dejanji in sodbilih nobenega partnerja ali enakovrednega, in ne spoštujejo teh načel, ki pomenijo dati pravico vsakemu in vsemu, ustvarjenemu ali neustvarjenemu, in ki pomenijo, da nimajo religije in vere v tem smislu!
Ker čeprav imajo svojo religijo, to v resnici ni prava religija.
Če je to sploh delno prava religija, ni to prava, iskrena religija, ki pripada resnici. Oni ne sledijo Islamu, ki je iskrena, prava religija, in ne sprejemajo pravega šeriata. Zato njihova religija ni očiščena od zla in nepravičnosti, prav tako pa njihova pobožnost in pripadnost religiji nista prava pobožnost in pripadnost. Imajo skrajnost, fanatizem in zatrdelost, ki jih nagnijo k storitvi številnih nepravičnosti in zlorab v imenu religije. V tem pogledu je njihova pobožnost, ki ne upošteva pravico in zakon, enaka nemoralnosti, ki je enaka ateizmu.
Zelo zanimivo je, da
v ajetu “
dînelhakk“ „pravi bog“
je bilo ukazano. To pa
„Prava religija“
je močnejši od izraza.
„Prava religija“
Izraz določa popolno in popolno mejo, ki prikazuje bistvo in naravo prave vere. Temel prave vere, ki je značilna za islam, je načelo pravičnosti, ki določa pravila in namen prava, hkrati pa ga označuje za najvišji cilj vere. To načelo, ki Bogovo pravico označuje za temelja in začetek vseh pravic, upošteva interese vseh in razglašuje, da ima vsaka stvar in vsaka oseba svojo pravico, svojo zakonitost, hkrati pa proglasi prevlado pravice in svete narave pravic, ter nalaga in navaja pomembne določbe, ki se nanašajo na naloge in dolžnosti v skladu z pravom in pravičnostjo, ter na izvolitvene postopke. Ker…
„V Allahovih očeh je vera samo islam…“
(Al-Imran, 3/19)
V skladu s tem, da je Bog (Allah) Vajib-ul-Vudžud (onaj, ki mora obstajati), je vera (religija) v očeh Boga samo islam. To pomeni, da je pravo pomnenje vere pokornost Božjim ukazom. Druge pomene vere, kot so kazen, odgovornost itd., smo izpeljali iz tega pomena.
Zato je religija in vera tista, čemur se posveti. To pa lahko je nečemu nepravilnemu ali nepravednemu, zavedno ali nezavedno. Zato lahko obstaja veliko nepravilnih religij ali razumevanj religioznosti.
Zato je vera v Boga tudi predanost Bogu.
To pomeni, da ni to prostovoljna predaja.
„Islam je pokorščina Bogu, predanost Bogu.“
To je popolna in brez vsakršnih dvomov čista pokornost in predanost, ki jo beseda islam v sebi vsebuje.
„silm = mir“
in vsebujejo pojme miru in varnosti.
„Kdor išče drugo religijo razen islama, ta ne bo sprejet…“
(Al-Imran 3/85).
Ko je torej razjasnjeno pomen religije, se izkaže, da je pravični islam tisti, ki ga pravica zapoveduje in sprejema. Posebej se pokaže, da islam pomeni predanost in pripadnost pravici, ter njeno izpolnjevanje z ljubeznijo, voljo in brez kakršnihkoli zadržkov.
Skratka,
Da bi religija bila prava in si zaslužila, da se imenuje kot prava, mora biti popolnoma pripadna Bogu. To je mogoče le, če se njeno izviranje in namen obrneta k resnici, če Bogu in Njegovemu zakonu daje prednost pred vsem drugim in če Njemu pripisuje svojo bistvo.
„Mi smo nebo in Zemljo in vse, kar je med njimi, ustvarili po pravici in za določen čas.“
(Al-Ahkāf, 46/3)
V skladu s tem, da je vsakemu bitju skupaj z določenim rokom odrešenega življenja dana pravica, in vedoč, da spoštovati pravico tega bitja pomeni spoštovati pravico Boga, pomeni služiti temu, da se Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim služenjem Bogu, Bogu pokornim slu
Vendar pa tisti, o katerih se tukaj govori, ne sprejemajo pravega učenja, ne podvragajo se pravdi, ne poznajo pravice in pravila, ne razlikujejo med dovoljenim in nedovoljenim ter napadajo na pravice. Poleg tega, kot bo razloženo, napadajo ne le pravice posameznih ljudi, ampak tudi pravice Boga, pravila vere, ki so Božja pravica.
To veli za tiste, ki ne verujejo v Alaha, ne upoštevajo onstranstva, ne spoštujejo tega, kar je Alah in Njegov Poslanec prepovedal, in ne sprejemajo pravega učenja, torej za nekatere izmed tistih, katerim je bila dana Knjiga, in sicer za tiste, ki so izrecno opredeljeni s temi tremi lastnostmi:
brezverni, nespoštljivi in nepravedni
Borite se proti njim, dokler ne dajo džizje z lastnimi rokami, ponižani. To pomeni, dokler ne sprejme pravu vere, Islamske vere, oni, ki so dobili Knjigo, a se upirajo pravu, ti nepravični, nepoštovalni in agresivni, dokler ne izčrpajo svoje moči in ne sprejmejo islamske zaščite in ne obljubijo plačila džizje. Borite se, dokler ne dajo džizje, ki je na njihovo breme, z spoštovanjem, ne pozabljujoč na svoj ponižani položaj. In tako od njih jemljite davke po glavi, ne odstopajoč od vere v Allaha in ahiret, ne dotikajoč se harama, spoštujoč pravico in zakon, izpolnjujoč zapovedi prave vere. Zato, če pozabijo Allaha in ahiret, bodo delali kot oni, ne bodo poznali harama in halala, ne bodo spoštovali harama, ki ga je Allah in Poslanec prepovedal, ne bodo spoštovali Knjige in Sunneta, ne bodo delali po pravem zakonu, je očito, da nimajo pravice niti na boj, niti na pobiranje džizje. Ker te lastnosti niso lastnosti tistih, ki se borijo, ampak tistih, proti katerim se vodi boj. To so razlogi za plačilo džizje, ne za njeno pobiranje. Takšni ne zaslužijo zmage, ampak poraza, ne pobiranja džizje, ampak njeno plačilo.
„Džizja“
Iz izraza, ki pomeni „plačal je svoj dolg“, izhaja pomen plačila dolga. Gre za davek, ki ga mora plačati obveznik v skladu s svojo obveznostjo, torej davek, ki se mu zaračuna v zameno za zaščito življenja in svobode in ki mora biti plačan pod tem pogojem. Čeprav se omenja, da je to perska beseda, ki se uporablja v arabščini, to v šerijatskem in pravnem smislu nima pomena.
Besedilo „An yedin“ velja za vsako od naslednjih pomenov:
1.
da ga podaja pripravljeno, brez oklevanja, z pokorom in spoštovanjem, ter tako, da ne bo potrebno še posebej vztrajati pri njegovem prevzemu.
2.
Takoj, neposredno in brez odlašanja,
3.
Vsak sam, ne pa preko svojega zastopnika ali koga drugega,
4.
Od tistih, ki so sposobni delati, ki imajo moč, ki so sposobni zaslužiti in delati, od tistih, ki so dossegli spolnost, ne od tistih, ki nimajo zaslužka in dohodka, od tistih, ki so nesposobni in revni,
V vseh štirih pomenih
„sedem“
beseda pomeni roko, ki daje cizjo.
Kar se tiče tega, da je bil vpleten v tatilsko roko:
5.
Ker so pod vplivom te roke, to jest, ker so nesposobni sami zaščititi svoje življenje, imetje in druga prava, in ker so odvisni od zaščitne roke, ki je nad njimi, se to lahko opiše kot pravica te roke, kar pomeni, da je „roka“ v tem kontekstu sinonim za moč in oblast.
6.
Zaradi ponujene pomoči, torej milosti in blagodat, ki jim je bila dana, saj je poraz in pomanjšanje moči ter neodvisnosti sicer velika ponižitev in nesreča, vendar je celo v takšni ponižujoči situaciji plačevanje džizje in s tem osvoboditev od ropstva ter pridobitev pravice na življenje in svobodo, pa tudi zaščita pod pravičnim vladarstvom, ki izpolnjuje zahteve vere, velika blagodat in milost, ki jo je treba sprejeti s hvaležnostjo.
Do zdaj izražene misli so v skladu z vrednostjo in smislom te blagodesti. In evo
„si jedel“
ker je zapis razkril in spomnil na vsa pomena
„osramljeni in poniženi“
Njegovo spominjanje je opomin na to ponižanje. Ker se vrednost te blagodesti ne pozna, dokler se ne spomni tega ponižanja.
„Ahkâm’ül-Kur’ân“
Ebu Bekr Cessas je rekel: „Namen tega, da se o nekem reče, da je ponižen, ni, da bi se mu zadalo nepodnošljive naloge ali da bi se mu naložile odgovornosti, ki jih ne bi mogel opraviti, ampak da bi se ga samo preziralo, ne spoštovalo in poniževalo…“
Nič dvoma, čeprav je biti pod zaščito nesporazumen blagoslov, je položaj tistega, ki zaščito daje, v primerjavi s častjo in prevladanjem, ki ga to prinaša, vseeno samo ponižnost, ponižanje in hvaležnost. Vidimo, da se ta ajet nanaša na džizjo za pripadnike Knjige. Vendar pa se tudi mazijci lahko tega poslužijo.
„Postopajte z njimi po postopku, ki se uporablja za pripadnike Knjige.“
(Muvatta, Zekât 42)
To je v skladu z hadisi. Obstaja soglasje, da so v plačanju džizje podobni Ahlu Kitab. Njihovo meso se ne sme jesti in je haram (prepovedano) zaklicati se z njimi. To je soglasno potrjeno v nadaljevanju hadisa. V Suri Al-Maida je …
„Danes vam je dovoljeno vse čisto in dobro. Hrana tistih, katerim je bila dana Knjiga, je za vas dovoljena, kakor je vaša hrana dovoljena za njih.“
(Glej 5. ajet v suri Al-Ma’ida, 5:5)
Kar se tiče ostalih politeistov, ki niso pripadali mazdeizmu:
V zgornjih ajetih je omenjen le islam, ne pa plačevanje džizje za njih. Pravzaprav tukaj ne obstaja omejitev, ki bi pomenila, da je džizja namenjena samo Ahlu-l-kitab. Zato je ta zadeva prepuščena ištihadu (samostojnemu teološkemu razmišljanju).
Po mnenju Imama Azama Abu Hanife;
Cizja se zbirala izključno od pripadnikov religij Knjige in ne-arapskih politeistov; a od arapskih politeistov se ni zbirala, temveč jim se je ponujalo, da sprejmejo islam.
Po mnenju Abu Jusufa;
Od Arabov se ne jemlje zekât, ne glede na to, ali so pripadniki Knjige ali ne. Od tistih, ki niso Arabi, pa se jemlje zekât, tako od pripadnikov Knjige kot od politeistov.
Po mnenju Imama Šafiija
; Ne glede na to, ali so Arabi ali ne, od vernikov Knjige se jemlje davek, vendar ne od poganstva, ne glede na to, ali so Arabi ali ne.
Imam Malik in Evzai pa
„vzame se od vseh vrst nevernih“
so rekli.
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odprvancih
