Koliko bogastva torej mora oseba imeti, da bi bila obvezna plačevati zakat?
Spoštovani brat,
To se razlikuje glede na vrsto premoženja, za katerega se plačuje zakat, in na čas. Človek, ki ima premoženje v višini nisaba, izven osnovnih potreb in dolgov, ga lahko izračuna na podlagi vrednosti zlata in nato plača zakat.
To pomeni 2 grama zlata na 80 gramov.
to se doseže s predajanjem.
Da bi bil nekdo dolžan plačevati zekat, mora biti svobodna, odrasla, muslimanska oseba; poleg dolgov in osnovnih potreb mora imeti v lasti premoženje v višini nisaba, ki je doseženo po določenem obdobju. Višina nisaba se razlikuje glede na vrsto gotovine in blaga, ki podlegajo zekatu.
Imetki, za katere je obvezno plačevanje zakata, se delijo v pet kategorij.
. Gotovina; zlato, srebro in gotovinski denar spadajo v to kategorijo. Rudno bogastvo in zakladi; tržno blago; poljodelski pridelki in sadje; po mnenju večine domače živali; po mnenju Malikitov pa tudi živali, ki več kot polovico leta živijo v hlevu.
Nisab (minimalna vrednost, ki obvezuje k plačilu zekata) za ta sredstva je naslednja:
a. Gotovina:
Zlato, srebro in gotovina.
Nisab za zlato je dvajst miskalov ali dvajst dinarjev. Dinar je kovana (madrûb) oblika miskala in znaša približno 4 grama po šerijatskem merilu, oziroma 4,8 grama po običajnem merilu. Nisab za srebro je 200 dirhemov, kar znaša 560 gramov po šerijatskem dirhemskem merilu, oziroma 640 gramov po običajnem merilu. To, ali je zlato ali srebro obdavčeno z zekatom, ne vpliva na to, ali je v obliki denarja, nakita ali posodja. Nisab za papirnate ali kovinske denarje se izračunava glede na zlato, saj je zlato osnova v transakcijah. V času preroka Mohameda (s.a.v.s.) in med prebivalci Meke je bila osnova denarja zlato. Zlato se uporablja tudi kot merilo za dijat (krvno odškodnino). Te, ki menjajo denar, v vsakem mestu za lokalno valuto izračunavajo transakcije glede na ceno zlata. Drugimi besedami, pri določanju kupne moči različnih vrst denarja se vedno upošteva zlato.
(Ibnul-Humam, Fethul-Kadir, I, 519-525; Ibn Abidin, Reddül-Muhtar, II, 36-38; el-Mejdani, el-Lubab, I, 148 itd.; eş-Širazi, el-Muhezzeb, I, 157 itd.; Ibn Kudame, el-Mughni, III, 1-16; ez-Zuhajli, el-Fıkhul-Islami ve Edilletuh, II, 759).
Dokazi, na katerih temelijo Nakidova merila:
Od Alija je preneseno, da je Poslanec Božji (s.a.v.s.) rekel:
„Če imaš dvesto dirhemov srebra in je minilo leto, moraš za to plačati pet dirhemov zekata. Za zlato ni nič, dokler ne doseže dvajst dinarjev. Če imaš dvajst dinarjev zlata in je minilo leto, moraš za to plačati pol dinarja zekata.“
(aš-Ševkānī, Neylü’l-Evtâr, IV,138).
Abu Said al-Hudri je prenesel sledeči hadis:
„Na manj kot enem tonu (1000 kg) datljev se ne plačuje zakat. Na manj kot 200 dirhemu (5 ukiyje) srebra se ne plačuje zakat. Na manj kot petih kamelih se ne plačuje zakat.“
(aš-Ševkānī, isto, IV, 126, 138).
Po mnenju večine islamskih pravnikov se za doseganje nisaba (minimalnega bogastva, za katerega se plačuje zakat) zlato in srebro lahko združita. Na primer, če ima nekdo sto dirhemov srebra in pet miskalov zlata, kar vrednostno ustreza sto dirhemov srebra, se na to mora plačati zakat. To se šteje kot ena vrsta bogastva.
Po mnenju šafiitov
v tem primeru se eden od teh ne sme prišteti k drugemu. To so ločene vrste, kot so kamele in govedo. Vendar pa je v sodobnem času za seštevanje in obdavčitev z zekatom različnih valut bolj primerno prvo mnenje.
b. Zakatni próg za rudnike in zakopane zaklade:
Beseda „maden“ (rudnik) izhaja iz korena „adn“ in označuje ime kraja, kar v slovarju pomeni stalno naselbino. Kot termin pa zajema vse, kar je ustvarjeno v zemlji, izven zemlje, dragoceno in izvira iz zemlje.
Zlato, srebro, baker, železo, svinec, apok, gips
kot npr. zakladi, ki jih v zemljo zakopajo neverniki.
„kenz“
se imenuje.
Rikaz
je termin, ki zajema rudno blato in rudno kamenino.
(Ibn al-Hummam, Fath al-Qadir, I, 537-543; Ibn al-Asir, al-Nihaya, III, 82; Ibn Kudama, al-Mughni, III, 23)
Zlato, ki nosi značilnosti pripadnosti muslimanom,
„Lukata“
podlega določbam.
Po mnenju učenih Hanefijcev,
Zlato in srebro, ki se lahko tali v ognju, ter zakopani zakladi podлежат zekatu v višini ene petine. Prorok je rekel:
„Na zakladih in rudarskih bogastvih (rikaz) se plačuje desetina (zekat) v obliki pete deleže.“
(Buhari, Musakat, 3, Zakat, 66; Abu Dawud, Lukata, Imara, 40, Diya, 27; Muslim, Hudud, 45, 46; Tirmizi, Ahkam, 38; Maliki, Muwatta‘, Zakat, 9)
Šafiitska, malikitska in hanbelitska šola pa rikaz razumejo le kot zaklad, zato trdijo, da se na rudnike, kot so zlato in srebro, nanaša desetina (zekat) v višini enega štiridestine.
(Ibn Rusd, Bidajetul-Mudžtehid, I, 250; el-Fikhul-Islami ve Edilletuh, II, 778 itd.).
Po mnenju Hanefijcev
Pri rudu in zakopanih zakladih se ne upošteva nisab, ampak se na celotno količino, ki se izkopu iz zemlje, izračuna in distribuira petina zekata, v skladu s pravili o pleninu. Pri tem se sklicujejo na splošno pomen hadisov o rikazu (rudu in zakopanih zakladih), ki se nanašajo na to, da se nisab ne upošteva.
Imam Šafi’i, Imam Malek in Imam Ahmed ibn Hanbel pa so:
Tudi pri rudnih zakladih menijo, da je potreben nisab, in tisti del, ki ne doseže nisaba, štejejo za oproščenega zekata. Tukaj je nisab vrednost pridobljenega rudnika, ki mora biti enaka vrednosti nisaba za denar. Kot dokaz se sklicujejo na splošen pomen hadisov, ki se nanašajo na nisab za zlato in srebro.
(aš-Šavkānī, isto, IV, 126, 138; Seyyid Sabık, Fıkhu’s-Sunne, Kairo, brez datuma, I, 316; el-Kardavī, Fıkhu’z-Zekât, prev. İbrahim Sarmış, Istanbul 1984, I, 453).
Izjma Malikitov
Po treh šolah islamskega prava so rudila lahko predmet zasebne lastnine. Po mnenju malikijcev pa je lastnina vseh rudil, razen tistih, ki pripadajo neislamskim skupnostim, ki so se mirno podvrgle islamski državi, v rokah države, prihodki pa se porabijo za namene, za katere je namenjena zekata.
(ez-Zühaylî, isto, II, 778, 779).
c. Minimalni znesek za obdavčenje blaga:
Arz (jed. štev.) in urûz (mn. štev.);
Obsega vse vrste tržnih dobr, razen zlata, srebra, kovinskih in papirnatih denarjev.
Blago, nepremičnine, živali, kmetijski proizvodi, oblačila, tkanine in podobno, ki se imajo v posesti v namen nakupa in prodaje, za trg.
urûz
je iz tega plemena.
Da bi se ta blaga obdavčila z zekatom, mora poleg časa miniti tudi vrednost blaga doseči raven zlatenega ali srebrnega nisaba. Pri vrednotenju se kot osnova vzamejo veljavne cene na trgu v kraju, kjer se blago nahaja.
(ez-Zeylaî, Nasbu’r-Raye, II, 375-378).
V današnjem času, če vrednost blaga, ki se uporablja za trgovino, doseže vrednost 20 miskalov (96 gramov) zlata in so izpolnjeni drugi pogoji, se oseba šteje za lastnika imetja v višini nisaba in mora plačati četrtinsko zekato. Srebro je v primerjavi z zlatom močno izgubilo svojo kupno moč, zato ni več merilo za določanje nisaba blaga, ki se uporablja za trgovino. Zekata za blago, ki se uporablja za trgovino, je mogoče plačati v obliki blaga iste vrste ali pa v obliki denarne vrednosti.
(al-Kāsānī, isto, II, 21; Ibn Kudâme, al-Muğnī, III, 31).
d. Količina, ki se šteje za zakonsko dovoljeno pri pridelkih in sadju:
Odvisno od tega, ali se poljščine in sadje zalivajo z deževo vodo ali s pomočjo namakanja, ki stane denar.
podlega zekatu v višini desetine ali dvajstine.
. Ta zekât
„desetina“
imenovan je.
Po mnenju Abu Hanife
Pri poljskih pridelkih ne velja pravilo o nisapu. Pridelki, ki dozorevajo v tleh s pomočjo človeškega truda.
pšenica, ječmen, riž, proso, lubenica, baklažan, sladkorni trstik
Kot je obvezno plačevati zekat od pridelka obdelovalnih površin, tako je obvezno plačevati zekat, imenovano ošur, od pridelka obdelovalnih površin, ne glede na to, ali je pridelka malo ali veliko. Dokaz za to je splošno pomensko razumevanje verskih besedil (koranskih ajetov in hadisov) na to temo.
„V času žetve (ubogim) vrnite, kar jim pripada od pridelka.“
(Al-An’am, 6/141);
„Inačite za Alaha iz tega, kar ste zaslužili, in iz tega, kar smo vam dali iz zemlje, kar je čisto in zakonito.“
(Al-Baqara, 2/267).
V hadisu se pravi:
„V tem, kar zemlja prinese, je desetina.“
(ez-Zeylaî, isto, II, 384).
Po mnenju Abu Jusufa in Imama Muhammada je nisab za poljščine 1 tona. Za žita, ki ne dosežejo 1 tone (5 vesak), in za zelenjavo, ki se ne bo pokvarila v roku, se ne plačuje desetina.
Šafi’i, Maliki in Hanbeliji
5 vesakov so kot nisabsko (minimalno) količino za poljodelske pridelke vzeli nekateri islamski pravniki. Vendar pa obstajajo razlike v mnenjih med šolami islamskega prava glede izračuna vesaka.
(al-Kāsānī, isto, II, 57-63; eş-Şīrāzī, el-Mühezzeb, I, 156 itd.; Ibn Kudâme, isto, II, 690-695; Ibnül-Hümâm, Fethul-Kadîr, II, 2 itd.; ez-Zühaylî, isto, II, 802 itd.).
Dokaz za ta nisab je prerok Mohamed;
„V manj kot petih vesakih (eni toni) suhih dateljnih ni zekata.“
(aš-Ševkānī, isto, IV, 126, 138, 141)
je hadis.
e. Zakatni nisab za živali:
Vrabec, govedo in ovca,
podlega zakatu. Za razliko od Abu Jusufa in Imama Muhammada, Abu Hanifa
konji
tudi on meni, da je zakat obvezaten. Osnova za to fetvo je bilo načelo, da konji niso obvezni zakata, če niso v posesti za trgovske namene.
Zakat za kamelo se izračuna na podlagi kvote pet.
V hadisu se pravi:
„Na manj kot pet kamelih se ne plačuje zekât.“
(aš-Ševkānī, isto, 126, 138).
Ko je pet kamelov, se kot zakat da ena ovca, ko jih je deset, dve ovci, ko jih je petnajst, pa tri ovce.
(al-Kāsānī, isto, II, 31 in nadalje; Ibn al-Hümām, isto, I, 494 in nadalje; aš-Šīrāzī, al-Mühezzeb, I, 145 in nadalje).
Nisab za govedo,
To je določeno v hadisu, ki ga je prenesel Muaz ibn Džebel (umrl 18/639):
„Hazreti Muaz je rekel:
Prerok (s.a.v.s.) me je poslal v Jemenu in mi ukazal, da kot zakat vzamem od vsakih trideset govejih živali eno žensko ali moško žival staro dve leti; od vsakih štirideset govejih živali eno žensko žival staro tri leta; in od vsake obremenjene goveje živali en dinar ali obleko te vrednosti.“
(Tirmizi, Humus, 1966, II, 388; Ibn Madža, Sunen, I, 577).
V skladu s tem pravom je od plačila zekata oproščeno posestvo, ki ima manj kot trideset krav.
Nisab za ovce in koze je štirideset.
V manjši količini ni zekata. Kot dokaz služi pripoved Enesa (ra), ki jo je prenesel iz pisma Hadžža Abu Bakra:
„Na čredi ovac in koz, ki pasjo na paši, se za zekât obračuna eno ovca ali koza za čred od 40 do 120; za čred od 120 do 200 se obračuna dve ovce ali koze; za čred od 200 do 300 se obračuna tri ovce ali koze.“ (Tirmizî, Sünen, II, 387; İbn Mâce, Sünen, I, 574, 577).
V zvezi z konji, ki se držijo za trgovske namene, ni sporov glede tega, ali se na njih zaračunava zakat. Kar se tiče konj, ki se ne držijo za trgovske namene…
Po mnenju Abu Hanife,
Za te živali je prav tako obvezna zakat. Lastnik je prost, lahko za vsakega konja da en dinar, ali pa oceni konja in da pet dirhemov na vsih dvesto dirhemov, kot pri trgovačkih dobrinah. V hadisu se pravi:
„Za vsakega konja, ki se večino leta pasje na pašniku, se plača zekât v višini enega dinara ali desetih dirhemov.“
(ez-Zeylaî, Nasbü’r-Râye, II, 357 in nadalje; İbnül-Hümâm, isto, I, 502).
Razen žitaric in sadja, se za doseganje nisaba ne smejo združevati različne vrste. Živali se delijo na tri vrste: kamele, govedo in ovce. Te se med seboj ne smejo združevati. Sadje se prav tako ne sme združevati. Suhe datljevine se ne smejo dodajati suhim grozdjem, pistacijam ali lešnikom. Trgovsko blago se sme dodajati gotovini, in gotovina trgovskemu blagu, da se doseže nisab.
(Ibn Kudâme, isto, II, 730).
(Šamil IA)
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odprvancih
