– Ko so pozabili na opozorila, ki so jim bila dana, smo jim odprli vrata vsega. In ko so se razvajali zaradi tega, kar so dobili, smo jih nenadoma ujeli! Tako so v trenutku izgubili vsako upanje.
– Na koncu je bil koren tlačilcev iztrebljen. Vsa hvala pripada Allahu, Gospodu svetov. (Enam, 44-45)
Moje vprašanje:
1. Kdo je ta narod?
2. Ali so bili vsi, ki so zanikali preroke, uničeni?
3. Kako so bili ti uničeni?
Spoštovani brat,
1.
Iz začetka te zgodbe, torej:
„Resnično, mi smo poslali preroke tudi prejšnjim narodom.“
(ampak so jih zanemarili)
In smo jih kaznovali z stisko in stisko, da bi nas prosili za pomoč.”
(Enam, 6/42)
Kot je razvidno iz prevoda navedenega aleta, se tukaj ne govori o določenem narodu, ampak o več neimenovanih/neodrešenih skupnostih/skupinah.
Ajet
„Koren zlobnega naroda je bil iztrebljen.“
kot je razvidno iz izraza, ki se nahaja v prevodu, v tej zgodbi namesto da bi se posamezne skupine, ki so bile kaznovane, omenile posebej,
ki jih vse združuje skupna krivda
tyranija
v skladu s
Pozornost je bila usmernjena na to.
S temeljnim ciljem, da kazna in jeza Boga ne bi bile namenjene samo določenim skupinam ljudi,
tyranija
Poudarjeno je, da je prišla in bo prihajala k skupnostim, ki so definirane po določeni značilnosti.
Pregledali smo več kot deset razlag, a v nobeni nismo našli nobene pojasnitve o tem, kdo so bili ti zatrdi, ki so bili uničeni.
2.
Iz besednega izraza v ajetu je razvidno, da so bili vsi hudobci, ki so zanikali preroke, uničeni.
Imam Maturidi je v svojem tefsiru (komentarju Korana) omenil nekatere poglede in na koncu izrazil tudi svoje mnenje:
– Prevarljivi rod
v celoti uničen
Korenje je posušeno.
– Tukaj
tyranija, sodelovanje s neprijateljem
vsebuje pomen.
–
Končno je bil koren zlobne družine iztrebljen.
v stavku, Bog jim
zbrisal/izbrisal je vsebino
Lahko se razume tudi kot:
Korenina kavmina
v skladu s izjavo, ki glasi:
konec plemena
je bil dodan tudi pomen. Vse to pomeni isto. Torej
Ko je bil zadnji izmed njih pobit, je bil njihov rod iztrebljen.
–
Koren zlobne rodbine je bil iztrebljen.
z besedili
To, česar so se hvalili in česar so se razgalebili, je bilo uničeno, in tako so se hvalisanje in razgalebnost ustavili.
zdi se, da je to to, kar se misli.
(glej Tevilatü’l-Kur’an, razlago omenjenega aleta)
3.
V Kur’anu ni navedeno, kako so bili ti ljudje uničeni. V razlagah Kur’ana nismo našli nobene pojasnitve glede tega.
Razlogi za uniščenje po Koranu
Koran, razlogi, ki vodijo družbe k propadu
rasipanje, pretiravanje, nepravičnost v merilih in tehtnicah
je predstavil v obliki makete.(1)
V Kur’anu se pogosto poudarja, da bodo družbe, ki se zaradi bogastva razvajajo in post станут razvratne, ki presežejo meje v uporu in zlu, ki se dopuščajo nepravičnosti in korupcije, srečale z uničenjem.(2)
Po drugi strani pa se ne omenja uničenje družb, ki so bile značene po veri, morali in vrlinah, po pravičnosti in pravu v politicnem in upravnem smislu.(3)
Nezakonitost in nepravičnost
Eden od razlogov, ki vodijo družbe v propad
tyranija in nepravičnost
Poskusajmo razložiti tematiko:
Preganjanje
beseda,
„zlm“
(nepravičnost)
Iz istega korena izhaja „zalm“, ki je masdar, in „zulm“, ki je ime, ki ima pomen masdarja. Ta glagol je včasih dvomefule, včasih pa…
„ب“
V obliki glagolskega imena se pojavi v kombinaciji z črko cer.
„Zaradi nje sem bil krivo obtožen“
kot. (4)
„Nezakonitost“
Vidimo, da ima beseda dva pomena.
Eden,
ker odstopanje od poti je nasprotno svetlu in luči,
drugi
tudi kot transitivni glagol,
„pohraniti kaj na nepravilno mesto“
v tem pomenu se uporablja kot nasprotje pravičnosti. V tem pomenu pomeni, da nekemu ne dajemo, kar mu pripada ali kar si zasluži. Mučenje in spolno nasilje se prav tako imata za nepravičnost.
Preganjanje
besede
„pohraniti kaj na drugo mesto, kot je predvideno“
ali
„nešto ne postaviti na pravo mesto“
reče se, da se v tem smislu strinjajo vsi arabski filologi.(5)
V našem jeziku je nepravičnost v vsakem pogledu smatrana za nepravičnost. (6)
Nasprotno od nepravičnosti je pravica.
(7) in kot je v Kur’anu močno kritizirana in prepovedana nepravičnost, tako je pravičnost hvaljena in narekovana.(8)
Moralni principi, ki jih je prinesel Kur’an, si prizadevajo za ustvarjanje družbe, ki temelji na vrlinah.(9)
Če je družba nečista, a njeni vladarji ravstvijo z ljudmi pravično in ljudje med seboj pravično, lahko preživi. (10) Glede na to
Preživetje družb je odvisno od tega, ali bodo spoštovale pravičnost, bile moralne in ohranjale humane vrednote.
Če te versee ocenjujemo v kontekstu, ugotovimo, da je sklonnost družbe k zatiranju in njena nevoljnost za odpravo zatiranja vzrok družbenega kaznovanja.(11)
Ajeti jasno navajajo, da je najpomembnejši vzrok uničenja nepravičnost.
„Reci: Kaj mislite, če bi kazen Allaha prišla k vam nenadano ali odprto, bi bili uničeni samo nepravični?“
(12)
„Kliče se jih k Bogu, a oni se ne odzivajo. Ko jih pa rahlo dotakne kazen Njihovega Gospoda, takoj vzkliknejo: »Jadranje nam! Mi smo bili res nepravični!«“
(13)
Kot je videti, so dejavniki korupcije, ki povzročajo propad, v terminologiji Kurana
tyranija
povzeteno je s pojmom (14).
V ajetu piše:
„Mi smo mnoge kraje presenetili z našo kaznijo ponoči, ko so spali, ali podnevnimi časih, ko so bili budni, in smo jih uničili. Ko jih je zadesila naša kazen, niso mogli ničesar reči, razen: ‚Res smo bili nepravični.’“
(15)
Razlog uništenja Nohevega naroda je bil, kot je zapisano v tem ajetu, nepravičnost:
„In potem, ko so še naprej zagrešili, jih je ujela poplava.“
(16)
O ljudeh proroka Lota je bilo rečeno:
„Mi bomo uničili prebivalce te dežele, ker so oni nepravedni ljudje,“ so rekli.
(17)
Po Koranu, skupine ljudi ne bodo uničene, dokler jih ne bodo preroki opozorili. (18)
Za skupnosti, ki so kljub opozorilom prerokov vztrajale v nepravičnosti, je uničenje neizbežno. To je v kur’anskem ajetu opisano kot:
„Gospod ne uniči mesta, dokler v njem ne pošlje preroka, ki bi ljudem recitiral naše znamenja. Mi uničimo mesta le, če se tamkajšnji prebivalci vztrajajo v nepravičnosti.“
(19)
„Končno je bil koren zlikov iztrebljen…“
(20)
Socialna nepravičnost, politike osiromaščenja in zatiranje etničnih skupin v družbi so prav tako štete za zatiranje, ki deluje kot faktor razkola v družbi.
Vendar so skupnosti, ki so bile žrtvami zatiranja, kasneje zamenovale tiste, ki so bile zatlacile.(21)
Veličanstvi Bog sporoča, da premika moč in oblast med ljudmi in da bodo družbe, ki so bile podvržene nepravičnosti, sčasoma postali močne, prosperirajoče in vladajoče družbe.(22) To jasno izjavlja naslednji ajet:
„Tudi tisti, ki so bili prezreni in zatlačeni.“
(Izraeliti)
Inače smo jih postavili za dediči vzhodnih in zahodnih krajev dežele, ki smo jo napolnili z blagoslovi. Tako se je izpolnila lepa obljuba, ki jo je Gospod dal Izraelovcem za njihovo potrpljenje. In smo uničili to, kar so Faraon in njegovo pleme počeli, in vrtove, ki so jih zasadili.”
(23)
V družbi, ki je vstopila v proces družbenega sankcioniranja, kazen ne nastopi takoj. Čaka se, da poteče odmerjeni rok in da se uresničijo razlogi za sankcioniranje. (24)
Bog namreč ne zanemarja kaznovanja nepravičnih, ampak jim daje odlok za kazen, kot to zahteva preizkus.
(25)
Kaznovanje hudobnih na tem zemstvu se včasih zgodi zato, ker jih zdesi druga hudobna skupnost. (26)
Po Kurtubiju,
tiranski vladar
Dokler ne opusti svojega nepravičnega ravnanja, ga Bog kaznuje tako, da nad njim pošlje še enega nepravičnega vladarja. To velja tudi za tiste, ki nepravični ravnamo sami s seboj ali z ljudmi, katerimi vladamo. (27)
Nezakonitost,
Kot se zlo nikoli ne kaznuje brez posledic, tako tudi hudobni ne ostanejo na svetu večno. Kot je rekel pesnik Mutanabbi:
„Nič ni roke, nad katero ne bi bila roka Allaha.“
Ničesar ne obstaja, kar ne bi bilo uničeno od nekoga, ki je še večji hudobnik od njega.”
(28)
Kot razumevamo iz ajetov
„Konec družb, ki so se upirale Božjim opominom in pozivom prerokov ter so se dopustile zanikanja, politeizma in nepravičnosti, je bil vedno enak.“
(29)
Neki teološki komentatorji so navedli, da so v domovih uničenih plemen živeli ljudje zelo kratko ali pa jih je tam ostalo zelo malo.(30)
Vsa ta opomina so opozorilo za kasnejše generacije. V skladu s koranskim učenjem bodo namreč skupnosti, ki so bile uničene zaradi svoje nepravičnosti, zamenjane z drugimi. (31)
Vendarle je tukaj Bog opominjal, da bo opazoval, kako bodo ravnali tisti, ki bodo zamenjali nepravične, in jih bo preizkusil. V 129. ajetu Sure Ar-A’raf Bog opominja Izraelce, ki jih je Mojzsej vodil.
„Upajmo, da bo vaš Gospod uničil vašega sovražnika in vas postavil na oblast nad zemeljo namesto njih, da bi videl, kako boste ravnali.“
kot je bilo poročano.
V suri Hud
„Ne bodite na strani hudobnih, sicer vas bo požrl ogenj. Ker nimáte prijeteljev razen Allaha, ne boste mogli nikjer najti pomoči!“
(32) Glede na ta ajet, je rečeno, da bo sklenitev prijateljstva z nepravičnimi, druženje z njimi, odobravanje, posnemanje, hvaljenje in ljubljenje nepravičnih povzročilo božansko kazen. (33)
Za več informacij kliknite:
– V Kur’anu piše: „Ne uničimo kakšnega naroda ali skupnosti, dokler…“
Opombe pod črto:
1) Glej Šu’arā 26/181-183; Ar-Rahmān 55/8-9; Al-Mutaffifin 83/1-3.
2) Hud 11/37, 44, 116.
3) Karaman in sod., Kuran Yolu Tefsiri, 2/376-377; Müftüoğlu, „Stav človeka pred nesrečami in mukami po Koranu“, 15,16.
4) Ibn Manzūr, „zlm“, Lisânu‟l-Arab, 12/373.
5) glej Abu Bakr Muhammad b. Hasan Ibn Durayd, Kitâbul-cemherati’l-luğa (Haydarabad: Dâru Sâdır, 1345), 124; Cevherî, “zlm”, Es-Sıhâh, 5/1977,1978; Ibn Manzûr, “zlm”, Lisanu’l-Arab, 12/373; es-Seyyid Muhammed Murtada, ez-Zebîdî, Tâcu’l-arûs, min cevâhiri’l-kâmûs (by: Matbaay-ı Hayriye, 1306), 8/383.
6) Veli Ulutürk, Pojam nepravičnosti v Kur’anu (Kayseri: Istishare Publications, 1993), 10.
7) Cevherî, “zlm” Es-Sıhâh, 5/1977; Ibn Fâris, Muğem-u’l-mekâyisi’l-luğa, 3/617.
8) Glej Al-Mā’ida 5/1.
9) Za podrobnejše informacije glej: Şahin Güven, Erdemli Toplum İnşası “Hucurât Suresi Tefsiri” (Istanbul: Düşün Yayınları, 2012).
10) Abdulkerim Zeydan, Mudrost božanskih zakonov, prev. Nizamettin Saltan (Istanbul: İhtar Yayınları, 1997), 122.
11) Hud 11/102.
12) Enam 6/47.
13) Proroci 21/46.
14) Glede na to glej Hud 11/44; 82-83; Kasas 28/59.
15) Ar-A’raf 6/4-5.
16) 29/14 Ankebût.
17) 29. poglavje, 31. stavek v Kur’anu (Ankebut 29/31).
18) Enam 6/131; Şuʻarâ, 26/208-209; Şimşek, Uvod v zgodbe iz Kurana, 84.
19) Kasas 28/58-59.
20) Enam 6/45.
21) Celattin Çelik, Družbene spremembe v Kur’anu (Istanbul: İnsan Yayınları, 1996), 120; glede na to, glej Araf 7/137; Enfâl 8/26; Kasas 28/5.
22) Za Kuranske verse, ki to izražajo, glej Al-Imran 3/139-141, 152, 154; Anfal 8/9-12, 17-18, 62-64; At-Tawbah 9/14-15, 25-26; Ar-Rum 30/47.
23) Al-A’raf 7/137.
24) Şimşek, Uvod v koransko zgodbo, 84; Çelik, Družbena sprememba v Koranu, 121.
25) Kasım Şulûl, „Filozofija zgodovine v islamskem mišlenju“, Dîvân, interdisciplinarni znanstveni časopis 1/2 (2001), 98.
26) Enam 6/129.
27) Abu Abdallah Muhammad ibn Ahmad ibn Abi Bakr ibn Farh al-Kurtubi, al-Jami‘ li ahkami’l-Quran (Beirut: Daru’l-Kutubi’l-Ilmiyye, 1988), 7/85.
28) Muhammed Ahmed Kasım, Muhyiddin, Ulûmu’l-belâğa (el-bedî„ ve‟l-beyân) (Trablus: Müessesetü’l-Hadîse Li’l-Kitab, 2003), 221; Muhammed b. Aydemir el Müstasımî, Ed-Dürrü’l-ferîd ve beytü’l-kasîd, thk. Kamil Selman el-Cübûrî (Bejrut: Dâru’l-Kütübi’l-İlmiyye, 2015/1436), 10/413; Ebu’l-Fidâ Muhammed bin İsmail, İbn Kesîr, Tefsiru’l-Kurâni’l-azîm (Bejrut: Dâru’l-Kalem, 1966), 2/177.
29) Çimen, „Ali je uničenje nepretržan proces?”, 43.
30) Muhamed b. Omer b. Husein Fahreddin er-Razi, Mefatihu’l-gayb, et-tefsiru’l-kebir (Bejrut: Daru’l-Kütübi’l-İlmiyye, 1990), 25/5; Abu Abdillah Muhamed b. Ali b. Muhamed eş-Ševkani, Fethu’l-Kadir (Bejrut: Dâru‟l-Kütübi’l-İlmiyye, 1983), 4/174; Abu Abdillah Muhamed et-Tahir b. Muhamed b. Muhamed eş-Šazeli b. Abdulkadir b. Muhamed b. Ašur, Tefsiru’t-tenvir ve t-tahrir (Tunis: Dâru’t-Tunusiyye, 1974), 22/151; glej Enam 6/6.
31) Enbiyâ 21/11.
32) Al-Hud 11/113.
33) glej Zemahšerî, el-Keššaf, 2/433; glej Duran Ali YILDIRIM, O uničenju in vzrokih uničenja družb v koranskih zgodbah, Časopis za teologijo na Univerzi Kahramanmaraş Sütçü İmam, dec 2020.
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odprvancih
