Spoštovani brat,
Če se pri svojem teološkem razmišljanju zmisli, prejme eno nagrado, če pa se zmotijo, prejmejo dve nagradi.
Po razlagi, da so najvrlostnejši v ummeti (islamski skupnosti) Sahabe (spričeteli), se pojasnjuje, da je (ra) (Abubekr) to dostojanstvo nesporno zaslužil zaradi potrditve prerokstva in nočnega potovanj (Miradž). (1) Čeprav je to pojasnilo kratko in nejasno, iz tega vidimo enega od razlogov, zakaj je Abu Bekr (ra) najvrlostnejši med Sahabami. To je visoka kakovost njegove vere in predanosti. Njegova neomajljiva pripadnost Bogu in Proroku (s.a.v.). Poleg tega obstajajo še drugi razlogi, ki ga postavljajo na najvišje mesto med Sahabami in ummetom. Njegova prednost v veri, prispevek k dobrih delom in vloga pri spreobrecitvi kasnejših generacij, podpora Proroku (s.a.v.) z imetkom in življenjem v najtežjih časih, njegovo razumevanje islama in bogoslužje – vse to ga povziga na najvišjo stopnjo v ummeti in med Sahabami.
At-Taftazani nato navaja, da je (ra) bil tako imenovan, ker je v sodbah in sporih razločeval med resnico in laži.(2) To nakazuje na njegovo predanost resnici, na to, da je Islam, resnico, stavil pred vse, na njegovo predanost resnici in na to, da je ta lastnost bila v ospredju. Ko je postal musliman, je brez strahu, oklevanja in z vso odločnostjo izzival Kurejš, in s tem vso svet.(3) Ta vidik njegove osebnosti jasno kaže, kako zelo je veroval v resnico in kako močno je bil k njej naklonjen. Pokazuje se, da je to eden od razlogov za njegovo prevlado.(4)
Potem omenja, da se je (ra) najprej poročil z Ruki, hčerko Poslanca Božjega (s.a.v.s.), in po njeni smrti z Ummu Kulsum, in da je zato bil imenovan „Dva svetla“ (Zunnurejn). (5) Iz tega sklepamo, da je Poslanec Božji (s.a.v.s.) zelo cenil, ljubil in odobraval H. Osmana (ra). Seveda, on ne bi nikogar zelo cenil in ljubil le na podlagi osebnih želja in sklonov. Prijatelji Poslanca Božjega (s.a.v.s.) so bili verniki in bogobojni. Če on H. Osmana (ra) ceni, zelo ljubi in to izjavlja s temi besedami, potem bi mi morali, sledijoč Poslancu Božjemu (s.a.v.s.), ceniti, ljubiti in imeti o njem pozitivno mnenje, ga ne kritizirati. Če ga je on zelo cenil in mu dal svoje hčerke, to pomeni, da je on dokazal, da je vernik in bogobojen. Ker muslimani ne bi mogli dati svoje hčerke nekomu, ki ni vernik. Torej je bil vernik. Po opisih Poslanca Božjega (s.a.v.s.) je bil bogobojen. Angelci so se ga bali. (6)
Taftazānī nato navaja, da je (ra) bil med tistimi, ki so služili Bogu, in da je s svojo iskrenostjo to dokazal.(7) Nesefi in drugi kelamci Ahl-i Sunnet omenjajo Alija kot Murtazā, da bi izrazili, da sta ga Bog in Poslanec odobravala.(8) To pomeni, da sta Alija (ra) Bog in Poslanec zelo ljubila. On je z njimi zelo spoštoval in si pridobil njuno naklonjenost. Ta njegov položaj je bil omenjen tudi v hadisih.(9) Taftazānī nakazuje, da je pri Aliju (ra) prevladovala čašitev, iskrenost in asketizem. Nekdo, ki ga Bog in Poslanec ljubita, ga odobravata, je zet Poslanca Božjega, je zagotovo vernik, bogabožni, zasluži pohvalo in ljubezen. Bog je v enem ajetu celo omenil, da je bil njegov prijatel Poslanca Božjega.(10)
Po et-Taftazâniju so razvrstili vrstni red prednosti štirih kalifov glede na vrstni red kalifata. Prav Taftazânij omenja (11) to pravilo.
Če se na hadise pogleda s temeljitim razumevanjem, se uvidijo znaki, ki nakazujejo na stopnje in vrstni red kalifov Rašidov:
Na vprašanje o očetu, ki ga je postavil Aliju, je Alij (ra) izrecno odgovoril, navedend v tem vrstnem redu Abu Bakra, Umarja in Osmana (ra). (12) Če se pogleda hadis o tistih, ki jim je bil obljubljen raj, je pri vodnjaku Eris najprej prišel Abu Bakr (ra), nato Umar (ra) in nato Osman (ra). (13) To bi lahko kazalo na vrstni red njihovih zaslug. Ponovno, nekoč, ko je prerok Allahov šel na goro in se gora zatresla, je rekel: (14)
Buhari je v tem hadisu omenil imena Sahabov v vrstnem redu „Abu Bakr, Umar, Osman“, in prav tako je inženir (s.a.v.s.) v hadisu najprej omenil Abu Bakra, nato Uma, in nato Osmana. Ali omenitev Abu Bakra po sebi ni znak njegove veličine in prednosti? Poleg tega je ta hadis napovedal, da bodo Umar in Osman umorjeni.
V drugem hadisu, ki ga je prenesel Alij ibn Abi Talib, je Allahov poslanec (s.a.v.s.) dejal:
(15)
To kaže, da je v pogledu prednosti v muslimski skupnosti in med pradavnimi muslimi (Sahabami) bil najprej Abu Bakr, nato pa Umar (ne daj Bog, da bi se to zgodilo).
V Buharijevem zbirku hadisov je tudi hadis, ki ga je prenesel Abdullah ibn Umar (r.a.): Rekel je:
(enak) (eden je nad drugim) (16)
Sodejme, če se omejimo na besedilo, se nam nasluti več vidikov:
Abdullah ibn Abbas (umrl 68 AH) kot učenjak in eden izmed Sahabov govori o stanju, ki ga je v času Rasulullaha (s.a.v.s.) sprejelo skoraj vso okolje in ki je bilo vsem znano. To je, da nobili Sahab, začevši z Abu Bakrom (r.a.), ni bil v dobrih lastnostih enak štirim kalifom. (17) Seveda je Rasulullah (s.a.v.s.) vedel, da njegovi Sahabi tako mislijo. On sam je to tudi vedel. Če bi to ne vedel, bi jim popravil krila.
Abdullah ibn Abbas (ra) pri ponavljanju hadisa najprej omenja Hadž Abu Bakra, nato pa po vrsti Rašidove kalife, ki so bili med desetimi, katerim je bila obljubljena sreča (Ašera-i Mubeššera). Iz tega je razvidno, da je Hadž Abu Bakr (ra) bil prvi in najvišji v zaslugah, kar kaže, da je imel Abdullah ibn Abbas (ra) enako mnenje.
Po temu hadisu so štirje kalifi superiorni vsem ostalim Sahabam, in vrstni red, v katerem so superiorni drug drugemu, je tak, kot je naveden tukaj.
Čeprav so predhodniki (Seleft) omenjene Sahabe v tem vrstnem redu smatrali za višje od vseh ostalih Sahab, niso problematizirali vprašanje, kateri od ostalih Sahab je višji od katerega. To vprašanje se je pojavilo šele kasneje. (18)
Niz, v katerem so se pravoverni kalifi povzdigali na položaj kalifa, njihove ukrepi med kalifatom in dogodki, ki so se zgodili med njihovim kalifatom, se lahko štejejo za znamenja njihovih vrlin.
Po razpravi o problemu (Sahabe in Tabi’in) trdi, da so Abu Bakr in Umar bili superiorni nad ostalimi, da sta bili zetova, Osman in Ali, zelo cenjena, in da je vrstni red kalifov bil pravilni. (19) Nato pojasni, kako je vsak od njih prišel na položaj kalifa. Po njegovem mnenju je obstajala konsenzualna (icma) podpora za kalifstvo vseh štirih kalifov. (Bitke pri Cemlu in Siffin) (20)
Kot je videti, Taftazani, podobno kot drugi učenjci Ahl-i Sunnet, vojne v času Alija (ra) razlaga kot vojne, ki so nastale zaradi ištihada in napak v ištihadu. Tu ni kritike ali obsodbe Sahabov. Naprotiv, gre za njihovo poveličevanje. Taftazani jih ne obtožuje hudobnosti in zablude. Navaja, da je Alij (ra) v svojem ištihadu zadelal pravilno, Muavija (ra) pa je napako. Ker ištihadci dobivajo nagrado tudi v primeru napake, Muavija (ra), ki je v ištihadu napako storil, ni obtožen zablude in hudobnosti, ampak se ga spominja kot ištihadca, s pohvalo. Ker ištihadca, ki je v ištihadu napako storil, ne moremo obtožiti zablude in hudobnosti.(21)
1) Hâşiyetu’l-Kestellî, str. 177-178.
2) isto, str. 178.
3) Târîhu’l-İslâm, str. 172 in nadalje.
4) Razodetje o pobožnosti Hazreti Omera, ki ga je Al-Rasulullah dal v zvezi z enim snom, Sahîhu’l-Buhârî, IV, 201.
5) Hâşiyetu’l-Kestellî, str. 178.
6) Za hadise o njem glej Sahîhu’l-Buhârî IV, 196 (razdelj o tistih, ki jim je bila obljubljena raj), IV, 202 itd.
7) Hâşeyetu’l-Kestellî, str. 178.
8) Šerhu’l-Akâid, str. 322.
9) Sahîhu’l-Buhârî IV, 207 (To je razloženo v hadisu o bitki pri Hajbaru. Poleg tega je Poslanec Božji (s.a.v.s.) pred odhodom na pohod v Tebuk izjavil, da je bil njegov položaj pri njem enak položaju Haruna pri Musi (a.s.).)
10) glej Al-Mā’ida 5/55; at-Taberī, Muhibbuddīn Ahmed b. Abdullah Zehāiru’l-Ukbā,
Kairo, 1357, str. 102 in naprej.
11) Hâşiyetu’l-Kestellî Alâ Şerhi’l-Akâid, str. 178.
12) Sahîhu’l-Buhârî IV, 195 (Fezai’l-Bab, 5).
13) Sahîhu’l-Buhârî IV, 196.
14) Sahîhu’l-Buhârî IV, 197; 204.
15) Sahîhu’l-Buhârî IV, 197.
16) Sahîhu’l-Buhârî IV, 203.
17) Glej besedo Adale v: el-Mu’cemu’l-Vasît, str. 588; el-Mufredât, str. 325.
18) Glede na to, da so bili Sahabe (prvi muslimski verniki) boljši od vseh kasnejših muslimanov, in da so bili štirje kalifi boljši od ostalih, glej: el-Heytemi, Ahmed b. Hacer, es-Savâiku’l-Muhrika, str.
210, 213; Sübülü’s-Selâm IV, 127 (razprava o mučeništvu); Haşiyetu’l-Kestellî str.
19) Hâşiyetu’l-Kestellî, alâ Şerhi’l-Akâid, str. 179.
20) Hâşiyetu’l-Kestellî ‚ala Şerhu’l-Akâid, str. 180.
21) glej Šerhu’l-Akâid, str. 325, Hâşiyetu’l-Kestellî ‚alâ Šerhi’l-Akâid, str. 180-181.
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odprvancih
