Spoštovani brat,
Ker Kur’an inštruira o odnosih med ljudmi in urejanju svetskega življenja, je Prorok (s.a.v.s.) uveljavil temelne principe za upravljanje islamske skupnosti, ki jo je ustanovil, in postal prvi voditelj islamske države, ki je nastala po selitvi v Medino. Od tega trenutka naprej so se še bolj jasno pokazale visoke upravne sposobnosti in lastnosti Proroka (s.a.v.s.). Čeprav je imel možnost neomejene kontrole nad svimi sledilci, Prorok (s.a.v.s.) ni, v nasprotju s prahistorijskim obdobjem, uveljavil absolutistično vladavino nad podanimi; v tem smislu je izvedel revolucijo v upravljanju in upravnemu pojmu.
V obdobju džahilije so bili Arabi neuslovno zvesti poglavarju plemena, ki jih je zastopal in upravljal, in so bili dolžni ubogati v vseh zadevah, pravih ali nepravih, in niso imeli pravice nasprotovati poglavarjevim ukazom, dejanjem in ravnanju. Prerok Muhamed (s.a.v.s.) pa je kot temeljsko načelo državnega upravljanja sprejel posvetovanje in v vseh zadevah, v katerih ni prejel ukazov od Boga, se je nujno posvetoval s svojimi spremljenci in jim predložil zadevo na razpravo.
Upoštevanje merila pravičnosti in poštenja,
To je bil eden od njegovih (s.a.v.s.) nepogrešljivih principov. Pred pravičnostjo ni poznal razlike glede porekla, položaja, časti, bogastva ali imetja; trudil se je, da bi se pravica uveličala. Ko so mu priveli Fatimo, ženo iz plemstva, ki je ukradila, in so nekateri posredovali, da bi blažili kazen, se je Prorok (s.a.v.s.) razjezlel in…
„Če bi mi moja hči Fatima ukradla kaj, bi ji odrezal roko.“
je dejal (Buhari, Hudud 12; Muslim, Hudud 8, 9).
Pri imenovanju na razne položaje v državni upravi je upošteval kompetence in sposobnosti; imenovane so bile osebe, ki so bile sposobne, ne glede na to, ali so bile mlade ali ne, ali so bile iz plemiških družin ali ne. Zahteval je poslušnost sebi in svojim uradnikom v pravičnih zadevah; vendar je poudarjal, da podložni niso dolžni poslušnosti v zadevah, ki niso v skladu z pravom in resnico. Tako je menil, da je poslušnost ukazom potrebna v mejah pravičnosti, vendar ni menil, da je ljudstvo prisiljeno v njegovo službo, niti se ni imel za višjega od njih; nasprotno, bil je eden od njih.
Vladanje Proroka (s.a.v.s.) je bilo samo po sebi in v celoti islamsko. Kot je zapisano v številnih ajetih Kur’ana (el-En’am, 6/57, 62; Yusuf 12/40, 67; el-Kasas, 28/70, 88), je v islamskem sistemu vladanja, suverenost, oblast in popolna upravna moč pripadala Alahu. Pravica zakonovodstva je bila v tem pogledu predvsem v Knjigi, ki vsebuje Alahove objave, torej v Kur’anu. Prorok (s.a.v.s.) sam je bil v drugem rangu kot zakonodajalec. V verskih zadevah so bile odločitve Proroka (s.a.v.s.) bodisi ukaz, ki ga je prejel od Alaha prek Džebraila (a.s.), a ki ni bil v Kur’anu,
(nebesno objavi, ki ni bila objavljena)
je bilo to odvisno od njih ali pa so bili to njihovi lastni odločki.
Kot poglavar države, prerok Mohamed (s.a.v.s.),
Reševal je spore, ki so nastali med muslimani v družbi ali med nemuslimani, ki so bili pod islamsko oblastjo, ter probleme, ki so bili predmet spora. V takih primerih je poslušal tako tožečo kot toženo stranko; glede na potrebe se je posvetil pričam, ocenil je predložene dokaze in rešil zadevo, ne da bi jo pretirano zavlačeval ali pustil v mrtvem stanju, pogosto takoj ali v najkrajšem možnem času. Bil je zelo občutljiv na to, da se strankam vcepila ideja pravičnosti; poudarjal je, da kot človek sodi na podlagi izjav, predloženih dokazov in priča, da ne pozna skritih dejstev in da tisti, ki so mu bili nepravično priznali pravico, v resnici ne bodo imeli ničesar, razen pekelnega ognja. Včasih je prepuščal reševanje sporov vodilnim osebnostim med prerokovimi spremljevalci. Guvernerji, imenovani za province, so v imenu preroka vodili upravu in se ukvarjali z zadevami, ki so spadale v sodstvo.
Lastnosti, ki jih mora imeti vodja:
– Imeti zdravi razum:
Znak zdravega razuma je, da oseba dela dela, ki bodo Bogu všeč, in se izogiba zlu, ki bi Bogu razburil, in ki bi privlačil Njegovo jezo.
– Zmožnost:
Upravljanje in vodstvo zahtevata izjemne sposobnosti. Osebe, ki teh sposobnosti nimajo, ne bi smele kandidirati za takšno delo.
– Veda:
Vodstveni kadri morajo predvsem dobro poznavati in ocenjevati delo, ki ga opravljajo, verske znanosti, zgodovino, običaje in navade družbe, individualno in družbeno psihologijo, sociologijo, politične, gospodarske, družbene in kulturne strukture časa, v katerem živijo, ter dogodke, ki se odvijajo v svetu. Kot vodstveni kadri morajo dobro poznavati in ocenjevati svojo situacijo, versko, gospodarsko, pravno in kulturno strukturo ustanove, ki jo vodijo, ter pravočasno in učinkovito sprejemati ustrezne ukrepe.
– Pravičnost:
Nečedili nikoli ne zaslužijo vodstvenih položajev. Pri uveljavljanju pravičnosti ne smejo imeti vpliva dejavniki kot rasa, sorodstvo, bogastvo ali revščina. Ne glede na vero, raso ali družbeni sloj, mora biti pravičnemu vrnjeno, kar mu pripada, in to odkrade od nepravičnega. Upravitelj mora biti pravičen in pomagati pri uveljavljanju pravičnosti, v tem ne sme biti nikoli kompromis.
– Odločnost:
Vodja mora biti odločen. Nikoli se ne bo ustrašil, da bi vstopil v tveganje, če je to potrebno. Vendar neobveščenost, torej pretiravanje, ne sme biti zamenjana z odločnostjo.
– Razsodnost-Opreznost:
Voditelji morajo biti prosvíceni in prosvetli. Iz glupih in neumni ne morejo nastati voditelji. Upravitelj mora zelo dobro razumeti telesno govorino sogovornika. Mnoge resnice, ki se ne dajo izraziti s besedami ali se skrijejo za besedami, se razberejo in razumejo iz drža, ki jih izražajo posamezni deli telesa.
– Čestnost:
To, da se na položaje povzpnijo lažci, prevaranti, ljudje, ki ne ravstvijo pošteno z drugimi in jih stalno vara, je za ta narod velika nesreča. Pravičnost, poštenje pomeni, da se namena v srcu, besede na jeziku in dejanja v činu ujemajo.
– Trpljenje-Trpežnost:
Vodstvo je delo, ki zahteva ogromno potrpljenja. Neodmerjeni, nestabilni ljudje ne morejo nositi takšnih težkih bremen. Potrpljenje je odločnost in vzdržljivost. Ljudje, ki niso odločni in vzdržljivi, ne morejo biti potrpežljivi, ne morejo vztrajati na pravdi in pravici.
– Odpustiti:
Odpuščanje je velika moralna vrednost. Zato morajo voditelji znati odpuščati, ko je to potrebno. Odpuščanje napake ali žalosti, storjene proti njim osebno, je velika čednost in prednost.
– Posvet:
Če voditelji pripisujejo pomembnost posvetovanjem in se posvetujejo z ustreznimi strokovnjaki, bodo v svojem upravljanju, odločanju in ukrepanju toliko bolj uspešni.
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odgovore
