– Ali bi mi lahko pojasnili na primerih?
Spoštovani brat,
Namen verskega nagovora je,
Poučevanje ljudi o Božjih zapovedih in prepovedih pomeni dobro razlago in sprejetje islamske religije.
V Kur’anu in hadisih je naloga širitelja vere in navednika na dobro pot bila zaupana vernikom, in v njem je navedeno, kaj je treba v zvezi s tem storiti. To se lahko doseže z dobro besedno obravanajo.
Osnovni viri religije so tudi vir religijskega govora.
To, kakšna naj bo verska beseda, kaj naj se ljudem pove in kakšna pravila naj se v zvezi s tem spoštujejo, je zapisano v našem glavnem viru, Kur’anu in Sunnetu.
Principi retorike v Kur’anu
Najlepše besede so v Kur’anu.
V tej knjigi so na najlepši možni način predstavljeni principi islamske religije in pravila, ki jih je treba upoštevati. Koran je namenjen vsem ljudem. Najlepše ga je oznanil prerok Mohamed (s.a.v.s.). Metoda, ki jo mora verski delavec sprejeti pri oznanilu in poučevanju, mora biti Koranovo in prerokovo (s.a.v.s.) približevanje.
V Kur’anu je zapisano mnogo načel, ki se nanašajo na obraćanje k drugim. Med najpomembnejšimi je obraćanje k drugim s prijaznimi besedami, govorjenje na pravih mestih in v pravih časih.
(mudrost),
Prepričljiv govor vključuje značilnosti, kot so: prijaznost v govoru, ustrezna in uravnovesena uporaba besed glede na razumevanje sogovornika, apel na razum in vest, spodbujanje k razmišljanju in vzbujanje čustev.
Nekaj načel retorike, ki jih je mogoče izpeljati iz Kur’ana, je:
Govor, ki loči resnico od laži:
V Kur’anu so resnice jasno in nedvoužno izražene, medtem ko so nepravice razkrite. V enem ajetu,
„Ta Koran, seveda“
(pravični in zahodni)
je značilna izjava.”
(At-Tariq, 86/13)
je bilo ukazano.
Religijski funkcionar mora sporočilo, ki ga želi posredovati, izraziti natančno, razločno in jasno.
Učinkovito in lepo govorenje:
V Kur’anu,
„…Navdihni jih in jim reci besede, ki bodo vplivale na njihova srca!“
(Nisa, 4/63)
Navedeno je, da je v nagovoru bistveno dajati nasvete in da mora govor biti učinkovit. Zato mora govornik biti v svojem govoru iskren in uporabljati tekoč in prepričljiv slog.
Poleg tega se Koran v različnih delih obrača na ljudi z uporabo različnih izrazov. Na primer, v Koranu se upoštevajo poslušalci,
„O ljudje!”, „O verniki!”, in „O prerok”
je bil pozdravljen/a.
Ne bodite zlobni, bodite spoštljivi:
Govornik se mora izogibati žaljivim in obtožujočim izjavam. Svoje poglede in misli mora izraziti na prijazen način in spoštovati poglede svojih poslušalcev. To je v kur’anskem ajetu zapisano kot:
„Govorite mu nežno. Morda posluša nasvete ali se boji.“
(Taha, 20/44)
Govorite s podatki:
Da bi bile povedano verodostojno in sprejeto, je treba govoriti s trditvami, ki so podprte z dokazi. V zvezi s tem se v enem ajetu pravi:
“…Če ste iskreni, potem prinesite dokaze.”
(Al-Baqara, 2/111)
Poleg tega se moramo izogibati izražanju mnenja o temah, o katerih nimamo znanja. V zvezi s tem se v enem ajetu pravi:
„Tako ste vi! V debatu ste sodelovali v temah, o katerih ste imeli znanje. Zakaj pa sodelujete v debatu o temah, o katerih ne veste nič?…”
(Al-Imran, 3/66)
Pri pogovorih bodite inkluzivni in se izogibajte ekskluzivnim izrazom:
Religijski funkcionar mora biti združujoč in se izogibati izjavam, ki bi povzročile razkol v družbi. V Kur’anu se o tem pravi:
„Poslušajte Allahu in Proroku, ne prepirajte se med seboj, sicer boste postali strahopetni in izgubili moč. Bodite potrpežljivi, saj je Allah z potrpežljivimi.“
(Al-Anfâl, 8/46)
Pridobite informacije o tem, o čem boste govorili, iz zanesljivih virov:
Govornik mora svojo sporočilo utemeljiti na zanesljivih virih. V zvezi s tem se v Kur’anu pravi:
„O vi, ki verujete! Če vam hudobnik prinese kakšno novico, preverite njeno resničnost. Sicer boste nevede storili krivico kakšni skupnosti in nato obžalovali, kar ste storili.“
(Al-Hujrat, 49/6)
Skladnost besed in dejanj:
Da bi bile besede govornika učinkovite, morajo biti v skladu z njegovimi dejanji. V zvezi s tem se v Kur’anu pravi:
„Čeprav ste knjigo prebrali, ljudem“
(drugim)
Ali pozabujete na sebe, ko nalagate dobro? Ali ne morete spoznati, da je to narobe?”
(Al-Bakra, 2/44)
Spodbujanje k razmišljanju:
Kur’an se na to temo dotakne na več mestih. V številnih ajetih,
„Ali ne razmišljajo?“ in „Ali ne vedo?“
S takšnimi izrazi se ljudje pozivajo k razmišljanju in uporabi razuma. Zato mora govornik predvsem spodbuditi ljudi k razmišljanju. V enem ajetu se pravi:
„Spominjajo se Alaha, ko stojijo, ko sedijo in ko ležejo na bokih, in razmišljajo o stvoritvi nebes in zemlje…“
(Al-Imran, 3/191)
je bilo ukazano.
Principi propovedi v sunnetu
Prerok (s.a.v.s.) je ljudem oznanil prerokljene ajete, razložil temelne principe islamske vere in jim bil vzor. Verujoči so se trudili živeti po islamu, vzorčujoč ga. V Kur’anu se o prerokovem (s.a.v.s.) vzoru pravi:
„Resnično, Poslanec Božji je za vas lep vzor…“
(Al-Ahzab, 33/21)
Verujoči ljudje so se v vseh zadevah posvetovali s prerokom (s.a.v.s.) in se trudili natanko izvajati to, kar je rekel. Prerok je s različnimi priložnostmi nagovarjal ljudi in jim pravilno prenašal religijo.
Vsi, ki nosijo odgovornost v verskih službah, morajo upoštevati načela, ki izhajajo iz metod, ki jih je prerok (s.a.v.s.) sledil pri oznanitvah, poučevanjih in nagovorih. Nagovor, ki temelji na načelih Sunne, bo najučinkovitejši način za razlago verskih tem. Prerokov nagovor je bil v skladu z načeli Kur’ana. Kur’an je preroku svetoval, kako naj govori z ljudmi:
„Svoje Gospodove poti vabite s mudro in prijazno besedo. S njimi se spopadajte na najlepši možni način…“
(Nahl, 16/125)
Naš prerok (s.a.v.) je v skladu s temi načeli komuniciral s svojo okolico in ljudem posredoval verska načela.
Nekaj načel za nastopanje, ki jih lahko izpeljamo iz sunneta našega preroka, je:
– Naš prerok (s.a.v.s.),
Govoril je pošteno in z zrelim odnosom, skrbno je izbiral besede in upošteval zanimanje in potrebe svojih sogovornikov.
Imel je literalski slog govora. Pri govoru je upošteval situacijo občinstva in prilagajal glas in držo. Govoril je jasno, besedo za besedo, tako da si ga poslušalci lahko zapomnili.
– Naš prerok (s.a.v.s.), k
Pri pogovoru je govoril glede na raven razumevanja in spoznavanja sogovornika.
V enem od hadisov,
„Spustite se na raven naroda.“
(Abu Dawud, Etiketa, 20)
To je izrazil s besedami: „Prosim.“ Uporabljal je slog, ki so ga ljudje mogli razumeti.
– Najpomembnejša značilnost govora našega preroka (s.a.v.s.):
izraz, ki pomeni govoriti malo, a z pomikom, tj. cevamiü’l-kelim
To je bilo tako. V mnogih hadisih je s dvema ali tremi besedami izražal pomembne resnice. Tudi prerokove khutbe (propovedi) so bile kratke, da ne bi utrudile poslušalcev. On je kratke, bistvene in iskrene besede raje predlagal dolgim govorom. V zvezi s tem je prerok rekel:
„Poslan sem bil z jasnim in zgovornim jezikom…“
(Buhari, Ta’bîr, 22)
– Naš prerok (s.a.v.) je to povedal, da bi se tema bolje razumela.
Navaja številne primere in se obrača na ljudi s pripovednim jezikom.
To je olilo, da so se težke teme, ki jih je bilo težko razložiti in razumeti, lažje povzete. Vidimo, da je prerok uporabil to metodo v mnogih hadisih.
Na primer, pri razlagi, na kaj je treba biti pozoren pri izbiranju prijateljev, je uporabil sledečo analogijo:
„Človek, ki se druži z dobrim človekom, je podoben tistemu, ki se druži z kovačem, ki ima pri sebi vonjave. Družiti se z vonjavami pomeni, da ti vonjave ali prenesejo svoj vonj, ali pa ti koristiš od tega vonja. Kar se ti pa tihega kovača tiče, on ti ali opeče obleko, ali pa te moti smrad, ki ga izpušča.“
(Buhari, Zebaih 31)
– Naš prerok (s.a.v.s.),
Pri govoru je uporabljal različne metode, da bi pritegnil pozornost poslušalcev.
Včasih je uporabljal metodo vprašanja in odgovora, s čimer je spodbudil ljudi k razmišljanju in pritegnil njihovo pozornost. Nekoč je nekemu izmed Sahabov rekel:
„Jezid b. Esed! Ali želiš vstopiti v raj?“
Tudi on/Tudi ona
„Da, O Božji poslanec!“
Ko je to rekel, mu je naš Prorok odvrnil:
„Želiš, da bi drugi to imeli, želiš to tudi za svoje bratje in sestre.“
(Ahmed b. Hanbel, Musnad, 4/70)
je ukazal.
Ko razlagam neko temo
Uporabljal je geste in mimiko, da bi zagotovil boljšo razumevanje teme in pritegnil pozornost.
Včasih je izrazu dodajal živost s formo svojega obraza, včasih pa z rokama. Enkrat,
„Verujoči so kot zgradba, čvrsto povezana.“
(Kenzu’l-Ummal, 1/147)
nato je prste sklenil in s gestikulacijo izrazil, kaj želi povedati. Včasih je poskušal razložiti z risanjem.
Na primer, temo usoda je razložil s risanjem figur na tla.
– Naš prerok (s.a.v.s.),
Bil je pozoren na časovno ujemanje v svojih govorih.
Govoril je v časih, ko je bila pozornost poslušalcev najintenzivnejša in ko so bili najbolj zainteresirani. Abdullah b. Mesud o tem govori takole:
„Prisotni so bili Sahabi, ki bi se lahko naveli in utrudili, zato nam je Prorok, mir s njim, držal pridige in nas poučeval le občasno, ne vsak dan.“
(Buhari, znanje, 11-12)
Ne bi povedal, kaj je kdo zgrešil, ne bi ga poniževal, ampak bi ga nagovoril v pozitivnem in konstruktivnem tonu. V enem od hadisov je rekel:
„Olajšujte, ne otežujte, razveseljujte, ne vzbujajte sovraštva!“
(Buhari, znanje, 11)
V svojih govorih
Vedno je raje poskušal prepričati in navdušiti.
Nikogar ni obtoževal, ni ljudem izpostaval napake. Na primer, prerok Mohamed, ko je videl, da nekdo dela napako,
„Kaj se s teboj dogaja?“
ne bi opozoril s besedami: V družbi, v kateri se ta oseba nahaja,
„Kaj se vam je zgodilo…“
izdajali bi splošna opozorila, kot na primer:
(Muslim, Fedail, 35)
– Naš prerok (s.a.v.s.),
Pri odgovoru na vprašanja je upošteval ne le položaj posameznih oseb, ampak tudi okoliščine časa in kraja.
Na primer,
„Katera je najlepša od vseh dobrih dejavnosti?“
nekomu, ki se sprašuje,
„To je molitev, ki je bila opravljena pravočasno.“
(Buhari, Mevakit, 5)
nato pa nekdo drug postavi isto vprašanje,
„To pomeni, da se dobro ravnaš z očetom in materjo.“
(Buhari, Etiketa, 2)
in dajal različne odgovore.
Pravil je tudi, da je v mirnodobnih časih najvrednejše dejanje molitev v pravočasnem času, medtem ko je v vojni najvrednejše dejanje džihad na poti k Bogu.
Vir:
– Imam-hatip srednje šole, Govorništvo in praktična uporaba, Kolektiv, MEB, 2012.
– Ömer Demir, Poučevanje predmeta Govorništvo in praktična uporaba v srednjih šolah za imame in hatipe, magistrsko delo, Univerza v Ankari, Fakulteta za družbene vede, 1997.
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odgovore
