Spoštovani brat,
Princip, ki ga Koran določa glede džihada (pravične vojne), je naslednji:
1. Načelo pravične vojne:
V Kur’anu
razlog za vojno
, je napad in zatiranje s strani sovražnika.
Če sovražnik napade domove muslimanov, jih prisili k emigraciji, ogrozi njihovo življenje, lastnino, religijo in čast, to stanje nalaže obveznost in nujnost za vojno.
Po Kur’anu mora imeti vojna proti sovražnim silam upravičen in pravičen razlog. V bistvu
„invazija“, „izkoriščanje“
in
„posilstvo“
Islam, ki ne prizna vojn, ki se vodijo v njegovo ime.
(Al-Baqara, 2/205; An-Nisa, 4/94; Al-Qasas, 28/83; Ash-Shura, 42/41-42)
Določil je, da se vojna sme začeti le za zagotovitev varnosti življenja in premoženja muslimanov, zaščito njihovih pravic in svoboščin ter za preprečitev napadov na islam in islamske države, in da bi jo ločil od ostalih vojn, je to legitimno vojno poimenoval džihad.
2. Načelo pravične vojne:
Načelo pravične vojne,
To je načelo, ki se uporablja, ko se džihad dejansko začne.
Glede na to načelo je vojna usmerjena le proti tistim, ki sodelujejo v vojni. V islamu je bistveno pridobiti človeka, ne pa ga ubiti. Zato se pred vojno sovražnika pozove, naj sprejme islam; če to zavrne, se mu ponudi podreditev in džizja (vojni davek). Brez tega se ne začne džihad. Ko te ponudbe sovražnik zavrne, se vojna začne s prošnjo za pomoč Bogu.
Ko je vojna izbruhnila, so bili muslimani,
„načelo pravične vojne“
morajo ravno tako postupati. Glede na to načelo, je edini cilj, ki ga je dovoljeno napasti v vojni, sovražni vojaki. Med vojno se ne smejo ubijati otroci, ženske, starejši, bolni, duševno bolni in invalidi. Ne sme se streljati na duhovnike in stare, ki ne sodelujejo v vojni, in ne sme se pobijati civilnega prebivalstva (kot so obrtniki in kmetje), ki ne sodeluje v vojni.
(Al-Baqara, 2/191).
Savfan ibn Asal (ra) pripoveduje:
„Poslanec Božji (s.a.v.s.) me je poslal v boj v sklopu ene od vojskokih ekspedicij. Ko smo odhajali, so mi dali naslednje navodilo:“
„V imenu Allaha, hodite po Allahovi poti. Borite se z tistimi, ki zanikajo Allaha, ne mučite, ne kršite obljub. Ne kradejte plen, ne ubijajte otrok.“
[Muslim, Džihad 3, (1731); Tirmizi, Sijar 48, (1617); Abu Davud, Džihad 90, (2612, 2613)]
3. Načelo neprekomernega vojskovanja:
Islam, celo v času vojne, spoštuje humanitarne vrednote. V času vojne blaži silovite izbruhe besu, ki se kažejo v grozote in brutalnosti. Vojno ravnotežje šteje za temeljna načela. Islam uvaja sankcije proti pretiranim in neprimerenim ravnanjem. Zato v islamskem pravu na napad odgovarja samo s sorazmernim odvetom; pretiravanje je zločin.
Kur’an zabranjuje pretiravanje, celo v primeru neposrednih bojnih operacij z neprijateljem. To je izraženo v naslednjem ajetu:
„Tistim, ki vas napadajo, nasilno se branite na Allahovi poti. Ne prehajajte meje, saj Allah ne ljubi tistih, ki prehajajo meje.“
(Al-Baqara, 2/190)
Kot je zapisano tudi v drugem ajetu:
„Kdor vas napade, napadnite ga v enaki meri. Strahujte se Alaha in vedite, da je Allah z bogobojnimi.“
(Al-Baqara, 2/194)
4. Načelo miru in sprave:
Islam kot načelo sprejema, da se na mirne in miroljubne predloge sovražnika odgovori s mirom in miroljubnostjo.
(Al-Anfal, 8/61-63; Al-Hujurat, 49/9)
. Koran,
„Mir je (vselej) dobro.“
(Nisa, 4/128)
S svojo sporočilom že 1400 let oznanja to resnico celemu svetu.
„Če se oni (od boja) odmaknejo, (naj vedo, da) je Allah Oprostitelj in Milostiv.“
(Al-Baqara, 2/192)
z ajatom
„Če se odreknejo, ne bo sovražnosti in napadov proti nikomu drugemu kot hudobnikom.“
(Al-Baqara, 2/193)
Tudi ta ajet poudarja pomen miru.
5. Načelo o prijaznem ravnanju z ujetniki:
Islam,
Narekuje, da se z ujetniki ravna dobro. Muslimani so dolžni ujetnike nahraniti in ne pustiti, da trpijo od lakota in žeje. To dolžnost izpolnjujejo za Allahovo naklonjenost.
(Al-Baqara, 2/177; Al-Anfal, 8/69-71; Muhammad, 47/4; Al-Insan, 76/8-12)
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odgovore
