„Če nekdo ne opusti stalnega ponavljanja molitve za odpuscilo (istiğfar), Bog mu bo pokazal izhod iz vsake stiske, rešitev iz vsake žalosti in mu bo dal preživeti iz nepredvidenih virov.“
(Abu Dawud, Vitr 26. Glej tudi Ibn Majah, Adab 57)
– Kakšna je verodostojnost tega hadisa in kakšno je pojasnilo vsake besede?
Spoštovani brat,
Istiğfar,
To pomeni, da oseba od Boga prosi odpuščenj za svoje grehe.
Zato je bistveno, da se človek pokori Bogu in ga prosi o odpusstino, ne glede na to, s katero molitvijo to dela.
tisti, ki iskreno pokajajo za svoje grehe, se obžalujejo, se spričajo z tistimi, katerih pravic so kršili, nadoknadijo obrede, kot so molitev, post in miloščina, ki jih niso opravili pravočasno, in se ne vrnejo več k temu grehu
To pomeni, da je nekdo izrekel to molitev.
Vprašani hadis glasi:
Kdor vztraja v prosbi za odpusčanje grehov, Bog mu bo dal izhod iz vsake tesnobe, olajšanje vsakega bremena in ga bo obdaril z blaginjo od nepočakovane strani.
„Kdo“
(za odprosti grehov)
če se neprestano moli za odpusc, Bog mu v času stiske da olajšo, v žalosti pokaže pot k rešitvi in ga oskrbi z blaginom od nepričakovanih strani.”
[1]
Verodostojnost hadisa:
Ko preučimo verodostojnost hadisa, se ugotovi, da je v verigi prenositeljev (sened) prisoten neznani prenositelj, el-Hakem b. Musab, zato je med učenjenci spor glede njegovega statusa.
„Šibek“
je bil/a opredeljen/a kot.
Slabe hadise pomeni
„Ne sme operirati sam sebe“
to ne pomeni; ampak prej nas kontaktirajo, kolikor je to mogoče
-za vsak primer-
to pomeni izkoristiti. Kot smo že omenili
Ahmed ibn Hanbel
in
Abu Dawud as-Sijistani
Učenjci hadisa, kot je bil [ime učenjca], so izjavili, da če v zvezi z neko temo ne obstaja druga hadis, je šibka hadis prednostnejša in močnejša od mnenj in stališč, ki se izražajo v neureguliranih šeriatskih in praktičnih vprašanjih.[2]
Razlaga hadisa:
Kdor neprestano spominja Boga (cc) in prosi za odpusstanje napak in grehov, Bog, ki je Al-Gafur (Največji Odpuščalec), mu odpusti vse grehe in ga uvrsti med svoje ljubljene službene. Ko se tako postane ljubljeni službenik, Bog, Najviši in Največji, postane za tega pravednega službenika sluh, vid, roka in noge v svetu in v onostranstvu. Kajkoli od Njega prosi, to mu da; kadar se k Njemu sklanja, ga zaščiti in varuje.[3]
Kot je zapisano v Kur’anu, Allah, Najviši in Največji, o tem pravi:
„Ko storijo nečist, ali pa si storijo krivico, spomnejo se Boga in takoj prosijo o odpuščanje grehov. Kdo pa bi jim grehe odpuščal razen Boga?! In ne vztrajajo v tem, kar so storili, vedoč, da je to zlé.“
[4]
„Kdor pa se odvrne od spominjanja na Mене, bo imel zagotovo težko življenje, in na njem bomo v vstajenju slepega kaznovali.“
[5]
„Kdor se izogiba nemoralnosti in nepoštovanju Boga, Bog mu bo pokazal pot iz težav in mu bo dal obilo blaginja od nepričakovanih strani. Kdor se zanaša na Boga in mu zaupa, Bog mu bo zadostoval. Bog zagotovo doseže, kar hoče. Bog je za vse postavil merilo.“
[6]
Ne glede na to, kolikokrat se trudimo, ne moremo doseči idealnega stanja, celo ne v skladu z našimi lastnimi merili. Težko je predvideti obstoj nekoga, ki bi v svojem vestu priznal, da v življenju ni storil nič narobe, ne glede na ustvarjalca, ne glede na ustvarjeno.
Iz tega vidika je najvišje spoštovanje zasluženo odpuščanje grehov, ki jih je Bog storil proti človeku, saj to človeka spodbudi k življenju, ga ohrani pred obupom glede večnosti in ga povzdigne na konstruktivno psihologijo.
Kot razvidno iz splošnega pomena ajetov in hadisov na to temo, je oproščanje široko obsežno božansko videnje, vendar je njegovo uresničitev odvisna od nekaterih lastnosti, ki jih mora imeti človek. Na prvem mestu je nepokolebna vera. Lastnosti te vere pa so: ob spominjanju na Alaha srce prevzame spoštovanje, ki se približuje strahu; vera se krepi v sorazmerju z poznavanjem Alahovih šeri’atskih in kevni’atskih znamenj; zaupanje v Alaha; opravljanje namaza; in dajanje za Alahovo pot.
Za več informacij kliknite:
–
Kaj pomeni, da nas Bog obdari z blaginom iz nepredvidenih virov?
[1] Abu Dawud, Hadis št. 1518; Nasai, es-Sunanu’l-kubra, H. št. 10290; Ibn Madža, H. št. 3819.
[2] Glej: Abu’l-Fazl Jalaluddin as-Suyuti, Tadribu’r-ravi, Daru’l-Yusra in Daru’l-Minhaj, Meka 1437, 3/81.
[3] Glej Būhārī, Hadis št. 6502.
[4] Al-Imran, 3/135-136; [4] Glej: Abu’l-Hayr Šamsuddin Muhammad b. Abdirrahmane b. Muhammad as-Sahavi,
el-Kavlü’l-bedî‘
, Dār al-Rayyān, Mekka, str. 255.
[5] Taha, 20/124.
[6] glej Talâk, 65/2-3.
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odgovore
