V zgodovini islama je bilo veliko bogatih ljudi, ki so seveda tudi vedeli, kako biti hvaležni. Ali lahko ima musliman tak cilj: „MORAM BITI ZELO BOGAT“? Kakšen je torej stališče naše religije glede želje po bogastvu?
Spoštovani brat,
Za služenje islamu je morda želja po bogastvu legitimna. Vendar se ne sme podlehniti pohlepu in sebičnosti. Največja revščina je, ko se zaradi želje po bogastvu pojede celo samo ena kašica haram (nezakonitega).
Bogastvo s seboj prinaša določene verske obveze, kot so zakat, hadž, žrtvovanje, milčenica in dobrodelnost. Čeprav je bogastvo dovoljeno, ker omogoča izpolnjevanje teh obredov in pomoč potrebnim, je neuporabljeno bogastvo nečist.
Islam na drugi strani ne priporoča le bogastva, ki temelji na zemeljskih dobrinah, je prehodno in izginjajoče, ampak še več bogastva srca in vedenja (takva in dobra morala). Bog, ki je ustvaril ljudi z različnimi značilnostmi in sposobnostmi, da bi jih preizkusil, in jim dal različne blagoslove, je priporočil, da bogastvo ne postane le omejena lastnina, ki kroži med bogatimi, ampak da se razširi na širše sloje prebivalstva (al-Hašr, 59/7), in za zagotovitev tega je bogatim zapovedal dajanje zakata, milostin in pomoči. Ti ukrepi zmanjšujejo materialne in duhovne razlike med bogatimi in revnimi, spodjemljejo sodelovanje in zbližujejo ljudi, kar vodi k ustvarjanju trdne družbene strukture.
Bogati, ne glede na to, ali izpolnjujejo verske obveznosti, ne smejo porabljati svojega bogastva za luksuz in razsip, tako da bi zavirali druge. Kot pri zaslužku, je treba tudi pri porabi ostati v mejah zakonitosti. Hvala za vsako milost se izkazuje v obliki, ki je sorazmerna z milostjo samo, zato se hvala za bogastvo izkazuje z pomočjo potrebnih. Po drugi strani, skopstvo, torej blokiranje blaga in denarja ter neuvajanje v gospodarstvo prek produkcije, trgovine, porabe itd., ni v skladu z verskimi načeli. Bog ljubi tiste, ki delajo in zaslužijo ter porabljajo svoj zaslužek produktivno in za dobro. Bogastvo mora služiti kot sredstvo za ustvarjanje novih delovnih mest prek investicij in za povečanje socialnega blagostanja in sreče prek dobrodelnosti, s čimer se izkazuje hvala.
(Enciklopedija islama, pojmovnik Bogastvo)
Bog je v Kur’anu poudaril prehodnost in nevrednost življenja na svetu, da bi ljudje ne bili zavedeni s čari in privlačnostjo tega sveta in ne pozabljali na onstranstvo, ter je povedal, da je onstranstvo življenje, ki ga je treba izbrati:
„Svetovno življenje je le zabava in igra. Pravo življenje je v onstranstvu. Če bi to vedeli, bi se za onstranstvo odločili.“
(29:64, Ankabût).
Kur’an-ı Kerim navaja blagin, po katerih si človek hrepeni, in pojasnjuje, da to niso glavni cilji v življenju po smrti:
„Ljubezen k ženam, sinovom, zlatu in srebru, konjem, živli in pridelkom je ljudem predstavljena kot privlačna. To so blaga tega sveta, ki jih je treba uživati. Pravo zatočišče pa je pri Allahu.“
(Al-Imran, 3/14).
Ti ajeti spodurkajo človeka k nagradam v ahiretu, ki so neskončne in trajne, saj opisujejo njeno vrednost v primerjavi s pomankom vrednosti blaginjskih blagov tega sveta. Iz tega vidika spodurkivanje človeka k duhovnim vrlinam utišuje želje v človeški duši, ki so usmerjene k blaginjskim blagom tega sveta. Kot je to izrazil sveti Prorok (s.a.v.s.), je ahiret središče, temeljna svrha in cilj; življenje na svetu mora biti urejeno glede na ahiret:
„Bog, življenje je le življenje v onostranstvu.“
(Buhari, Rikak, 1; Džihad, 33, 110; Muslim, Zakat, 109; Nesai, Zakat, 80).
Prerok (s.a.v.) je svoj odnos do blagin tega sveta izrazil takole:
„Če bi imel zlata toliko, kot je gore Uhud, me veseli, da se mi ne zadrži niti en dirhem od tega, kar sem si sposodil, za tri noči.“
(Buhari, Temenna‘, 2; Rikak, 14; Muslim, Zakat, 31, 32; Ibn Madža, Zuhd, 8).
Prerok (s.a.v.s.) je uredil svoje življenje v skladu z načelom skromnosti in zadovoljstva (Ahmed b. Hanbel, VI / 19). Zadovoljstvo ni bilo razumevano kot lenoradje ali neaktivnost.
Prepričanje
, je biti zadovoljen s tem, kar je Bog predaljel človeku. Sa’d b. Ebi Vakkas je svojemu sinu dal takšno nasvet:
„Sin moj! Ko prosiš bogastvo, prosi hkrati tudi za zadovoljstvo. Saj bogastvo ne obogati tistega, ki ni zadovoljen.“
Kot je razvidno iz tega nasveta, je prepričanje duhovna in moralna lastnost.
Prepričanje,
Včasih to lahko pomeni slediti sredini poti v dejavnostih, ki jih oseba izvaja. Kot je Abdullah ibn Amr ibn al-As prišel k preroku (s.a.v.s.) in ga prosil za nasvet glede molitve in posta. Čeprav mu je prerok (s.a.v.s.) svetoval, da dela malo, je Abdullah ibn Amr rekel, da ima moč, da dela več, in ko je oslabil in постарел, je obžaloval in rekel:
„Kaj, ko bi se zadovoljil s tem, da bi bogoslužje opravljal tako, kot mi je ukazal Prorok (s.a.v.s.)!“
(Ahmed b. Hanbel, II / 200).
Prerok (s.a.v.s.) je, pri čemer je poudarjal, da je vera neizčrpno zaklad, vedno molil:
„O, Bogu moj, daj mi dovolj, da sem zadovoljen s tem, kar mi daš, in blagoslovi mi to, kar mi daš.“
(Kešfü’l-Hafâ, II / 151).
Prerok (s.a.v.) je s svojimi zgovornimi besedami povzeteo prepričanje in posledice prepričanja:
„Bodi zadovoljen, da bi bilš eden, ki najvišje hvali Allaha.“
(Ibn Mađah, Zühd, 24).
(Islamska enciklopedija, čl. Kanaat)
Za dodatne informacije kliknite:
Bogastvo, ki prinaša nesrečo
Lahko mi pojasnite hadis o tem, da bodo siromaki vstopili v raj pred bogatimi?
Kako se iz ilahne pravičnosti da razložiti razlika v deležu, ki ga ljudje dobijo od blagin sveta?
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odprvancih
