– Na vaših straneh sem zasledil dva nasprotna stališča. V enem piše, da se v primeru, ko moškega, ki je imel spolne odnose z ženo, ubije, mora izvesti odmaz, v drugem pa, da je to dovoljeno in da se odmaz ne izvede. Katero je pravilno, zakaj navajate nasprotne podatke in komu naj verjamemo?
– In prosim, ne usmerjajte me na druga vprašanja, saj sem na vaših straneh prebral vsa vprašanja na to temo. Prebral sem tudi o primeru Lian. Eden mojih prijateljev je celo rekel, da bi v tem primeru vsak ubijal svojo ženo po svoje, da ni potrebe po štirih pričah in da bi kazni morala izvajati država – in to je povsem upravičeno. Od vas nisem dobil zadostavljajočega odgovora na to.
– Vi trdite, da je potreben priča, da ubijanje ni dovoljeno, vendar je v spodnjem delu istega fetve zapisano, da so vodilni imami štirih šol misli ubijanje smatrali za dovoljeno. Jaz vas vprašam o tej kontradikciji.
– Ni dovoljeno, da bi se kdo, ki zaresno ve, da njegova žena ali hči živi v nezakonitem stanju, poskušal znebiti njene življenja ali jo dal ubiti. Klicali so k Proroku (s.a.v.s.), da bi ga vprašali:
„Kaj bi rekli, če bi prišel domov in videl svojo ženo, kako se prešuša z drugim moškim, in tega moškega ubil?“ „Zahteval bi štiri moške pričev.“ „Če jih ne najdem?“ „Potem te bom kaznoval po zakonu taliona.“
– Če moški vstopi v svoj dom in najde svojo ženo ali žensko, ki je zaščitena pred njim, v bljudstvu z moškem, in tega moškega ubije, je to za njega dovoljeno in za to ne velja pravilo odmazila.
(ed-Dürrü’l-Muhtâr, III, 197, V, 397.)
– To je tudi stališče Hanbelijcev, Šafiijcev in Malikitov.
(al-Muğnī, VIII, 332; al-Muhezzeb, II, 225; eş-Šerhu’l Kebîr, IV, 357.)
– Če je žena zdelala prešuštvo po lastni volji, jo mož, po mnenju Hanefijcev in Hanbelijcev, lahko ubije skupaj z njeno partnerico.
Spoštovani brat,
Najprej je treba povedati, da obstajata dva vidika tega, da mož, ki je zgrešil z ženo, ubije svojo ženo in osebo, s katero je zgrešil: eden z vidika nagrade v onostranstvu, drugi pa z vidika nagrade v tem svetu.
Bog ve, ali je nekdo pravičen v skladu z zakonom v onostranstvu, in če je, ne bo imel računa v onostranstvu in ne bo odgovoren, če pa ni, bo imel račun v onostranstvu in kazen.
Vendar, kar se tiče svetovnega prava, mora oseba, ki ubije svojo ženo, ko jo ujame pri spolni nepravičnosti, to dokazati, sicer osebi, ki tega ne dokaže, grozi kazen smrti.
Odlučbe šerijatskega prava se sprejemajo na podlagi zunanjih znakov.
Odločitev se sprejme glede na to, ali je oseba v pravu ali ne, in ali obstajajo priče, ter se nato izreče sodba.
V tem primeru je bila izrečena drugačna sodba glede na to, ali je oseba, ki trdi, da je ubila svojo ženo, ko jo je zgrešila, to lahko dokaže, in sicer glede na dve različni situaciji.
Kar se tiče podrobnosti:
– V islamu je za dokazanje nezakonitih spolnih odnosov potrebno pričevanje štirih prič. Vendar,
Svedočanstvo moža velja za štiri svedoke.
V zvezi s tem
„Lian / prokletstvo“
se izvede.
Prevodi omenjenih versov glasejo:
„Onih, ki obtožujejo svoje žene/partnerice z nezvestobo, a nimajo priča razen sebe, mora vsak od njih štirikrat prisegati na Alaha, da govori resnico; in petič“
‚Če je med tistimi, ki lažejo, naj ga Bog prekliče‘
je, da to izjavi. Kar se tiče ženske, obtožene z zakulisnim obtožbo, če štirikrat prisega na Alaha, da je njen mož laže, se kazen odpravi. Pri peti prisegi pa…
da si želi, če je njen mož v pravu, da se na njo spusti Božji gnev
bodo.”
(Nur, 24/6-9)
Iz teh versov je razvidno, da je oseba, ki je ujela svojo ženo pri bludem, v zvezi s svojo ženo
Sodba je prokletstvo, ki ga bodo izrekli med seboj.
V zvezi s temo obstajajo različne zgodbe o okoliščinah, v katerih so bile navedene ajete objavljene, in sicer, da je bila ena pričevalska izjava moža štovana kot štiri, in da je žena s to zakletvo (Lian) lahko izbegala kazen.
(glej Razi, Maverdi, Kurtubi, Ibn Ašur, na ustrezni strani)
– Ali smeje mož ubiti osebo, ki je imela spolne odnose z njegovo ženo?
Med učenjci obstajata dva mnenja:
Prvič:
Odlučitev, ki se pripisuje Aliju:
Po legendi, ko je bil Aliju, sinu Abu Taliba, zastavljeno vprašanje na to temo, je on dejal:
„Če mož ubije žensko, ki je imela spolne odnose z drugim moškim, brez da bi štirje priče to videli, potem je to tudi…“
-kratko-
biti ubijen. Če pa zakoniti zastopnik žrtve to prizna, potem morilec ne mora biti kaznovan niti s smrtno kaznijo, niti z denarno kaznijo.“
Drugič:
Odlučitev, ki se pripisuje Omeru:
Legenda praví, da je nekoč, ko je Omer bil pri zajtrku, k njemu prišel moški, ki je tekel k njemu s krvavim mečem v roki, in se mu prišel posesti. Nato je prišla skupina ljudi, ki so te moškega preganjali, in
„O, emir al-mu’minin! Ta moški je ubil našega prijatelja, našega sorodnika.“
je rekel. Omer.
„Kaj ti pa rečeš?“
vprašal je. Moški:
„O, vladar vernih! Jaz
(z mojim mečem)
dvotih mojih stegen
(dvajstih nog)
„Zadetel sem v prostor med njimi, če je tam kdo bil, sem ga ubil.“
je dejal.Takrat se je Omer (obrnil k tistim, ki so bili ubijeni) in rekel:
„Kaj vi mislite?“
vprašal je. Moški so odgovorili:
„Nič ne dvomim, da bo ta mož zmahnil s svojo sabljo,
(naš)
našega moškega
(pas)
„Zavrtel se je med dvema civilizacijama, svojo in tisto svoje žene.“
so rekli. Nato je Omer vzal meč iz rok moškega, ga malo zavrtel in ga nato vrnil moškemu, pri čemer je dodal:
„Glej, če oni
(prevarljivi, s tvojim možem)
Če delajo isto stvar, se vrni k svoji.
(tj. če vidiš podobno prizor ponovno, lahko ubiješ znova)
je dejal.”
(Mustafa b. Sad ed-Dimaški, Metalibu Üli’n-nuha, 6/42)
Ibn Kajim al-Dževzija
Po mnenju [ime avtorja], ne obstaja razlika med odločitvami Hadžrata Oma in Hadžrata Alija. Nekateri so se v iluzijo vpletli, ker so te odločitve površno razmišljali, in so si mislili, da med njimi obstaja protislovje. Pravda je sledeča:
Alijev sklep temelji na naslednjem pravilu islamske jurisprudense: če moški vidi svojo ženo, kako se prešuši z drugim moškim, in tega moškega ubije, preden zbere štiri prič, se kot maščevalna kazen ubije njegov maček (ker je, kot navajajo ustreznih ajeti Sure an-Nur, edino rešitev v tem primeru lian/obtoževanje). Če pa tega ne naredi, ampak ubije moškega, to je v nasprotju z omenjenimi ajeti.
Glavni razlog, zakaj je Omer dal dovoljenje za ubitje nekoga, ki je bil kriv, v sodbi, ki jo je izrekel, je bil:
je, da se k temu prizna tudi zakoniti zastopnik/zakoniti zastopniki žrtve.
Kot je znano, je pravilo, ki ga sprejemajo naši prijatelji, naslednje:
„Če zakrvavitelj prizna, da je bil umor storjen zaradi zlobe, potem ne bo kaznovan s smrtno kaznijo niti z denarno kaznijo.“
(glej Zadüu’l-Mead, 562-563)
Eden od slavnih učenjakov Hanbelizma
Ibn Kudame
je navedel zgornje podatke in fetvo Al-Umarja,
k veliškemu priznavu
je privezal. Kasneje
„Imam Šafi’i, Imam es-Sevr in Ibnul-Munzir“
v skladu s fetvo Alija ibn Abi Taliba
„Če moški vidi, da njegova žena zgreši z drugim moškim, in tega moškega ubije, ne da bi predložil štiri pričevanja, bo njegova mačka ubita kot odmaz.“
po tem, ko so sprejeli sodbo
„da ne pozna nikogar, ki bi se temu mnenju upiral“
je dodal.
(glej el-Muğni, 8/270)
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odgovore
