– Prebral sem, da v islamu kazna za namerno ubitje ne-muslimana, ki je pod zaščito muslimanov, ni odmaz za ubistvo (qisas). Torej, če musliman ubije zimmija, ne bo kaznovan s qisasom.
– V hadisih piše, da se ne ubija vernik v odvet za nevernika…
Spoštovani brat,
Če nekdo namerno ubije nekoga drugega, bo sam ubijen, če sorodniki žrtve zahtevajo maščevanje.
Po mnenju Hanefijcev;
Svobodni musliman se ubije v skladu s pravilom „qisas“ (odmazditev) kot svobodni musliman, tako kot se ubije zimmia (ne-muslimanski državljan) in suženj. Torej
Svobodni musliman, ki ubije suženja ali zimmija, bo tudi sam ubijen.
V skladu s temeljnim principom islamskega prava, mora tisti, ki v islamski državi nepravilno ubije zimmija, plačati odškodnino glede na naravo uboja.
odmazditev ali druga kazna
se uporablja. Tisti, ki ubijajo, so muslimani,
zimmî ali müstemen (tujec s potnim listom)
Odločitev ostaja nespremenjena.
Imam Malik, Šafi’i,
Po mnenju učenjakov, med katerimi sta bili Ahmed in Leys, pa je:
Svobodnega muslimana ne sme ubiti zimmí.
Če zimmí ubije drugega zimmíja, se kazna ubijstva (qisas) izreče, ne glede na to, ali se ubijec kasneje obrne k islamu. V tej točki je soglasje.
Po islamu so vsi ljudje potomci Adama (as) in Eve.
Posebej pomembna je v zvezi s temo izjava našega preroka (s.a.v.s.):
„Ljudje! Vedite, da je vaš Bog eden, da je vaš oče eden. Vedite, da Arab ne prevladuje nad ne-Arabom, niti ne-Arab nad Arabom; da bel ne prevladuje nad temnim, niti temni nad belim; da rdeč ne prevladuje nad črnim, niti črni nad rdečim, razen po pobožnosti (takva). Sem li vam to sporočil?“
(Müsned, 5/411)
„Za človeka je najpomembnejša svoboda.“
(Merginani, el-Hidaye, Kairo; 1965, 2/173)
in
„Zliti človeško kri brez zakonitega razloga, ki je jasno določen v islamskih svetih besedah, je haram (grešna).“
Zato
„varnost življenja“
in
„svoboda“
Ne potrebuje dokazov. Je naravno, rojsko pravo.
Zagotovo je, da ubijanje človeka brez upravičenega razloga pomeni zanemarjanje varnosti življenja vseh ljudi. Najstrožše kaznovanje takšnega čina je nujno, kar se tiče spoštovanja človeškega življenja. Kot je zapisano v Kur’anu:
„Naloženo vam je, da se maščujete tistim, ki so bili ubiti.“
in
„V odmazilu je za vas splošen pomen.“
(Al-Baqara, 2/187-179)
Sodba je bila izrečena.
Kısas;
To je, ko se storilcu storiti nekaj, kar je podobno (isto) temu, kar je storil on.
V maščevanju krvi obstaja element odmazila. Zato je maščevanje krvi pri namernem uboju enako (isto) kot uboj, torej drugo uboje. To pomeni, da je ubijavec ubijen v zameno za ubitega.
V islamskem sistemu upravljanja;
„kazenska maščevalnost“
in
„dieta“
To ni pravilo, ki velja samo za muslimane. Če musliman namerno ubije ne-muslimana (zimmija), se nad njim izreče odmaz.
(Merginani, 4/160)
Ker je naš Prorok (s.a.v.s.) nekristjanu, ki je pripadal skupnosti pod zaščito, usmrtil nekoga, dal kazen odmazila (qisas).
„Seveda, jaz imam najvišjo pravico, da dobim nazaj to, kar mi pripada.“
(Buhari, Post, 22) je dejal.
Ali (r.a.):
“
„Da pripadniki zaim (ne-muslimi) plačujejo džizjo, je zato, da bi bila njihova imovina kot naša, njihova kri kot naša.“
(Molla Hüsrev, Dürer, Istanbul, 1307, 5/91)
s čimer je opozoril na pravni vidik situacije.
Po besedah preroka Mohameda (s.a.v.s.):
„Verujočega se ne ubije v odmaz za ne-verujočega.“
Hadis se nanaša na neprijatelje, ki niso sklenili sporazuma o zaščiti (zimmet) in bojijo proti islamu. Ker
vojakove
(nevzdanik, ki vojuje proti islamu)
njegova krv ni nevina. Celotno, če bi celo tujec s pasportom (müstemen) ubil vojnika neprijateljske strani (harbî), mu ne bi bila izrečena kazen odmazila (qisas).
(glej Merginani, 4/160)
Zato je zimmí (ne-muslim), ki prebiva v islamski državi, s pravnega vidika v višjem položaju kot muslim, ki prebiva v darulharbu.
(Molla Hüsrev, 2/363)
Ker se za ubitje muslimana, ki prebiva v darulharbu, ne izreka kazen odmazu. Toda za muslimana, ki prebiva v darulislamu…
ne-muslimi
(zimmī)
Tisti, ki ubijajo, bodo ubiti v skladu z zakonom o odmazilu!
Razlogi, ki jih navajajo učenjci, ki trdijo, da bo tudi musliman, ki namerno ubije zimmija, usmrčen, se dajo povziti na naslednje:
a) Razlogi proceduralne narave:
– Če zakonodajalec ni izrecno navedel, da so odločbe, ki jih je izdal za prejšnje generacije, neveljavne, veljajo te odločbe tudi za kasnejše generacije. V tem smislu v Kur’anu piše:
„Tam smo jim napisali: ‚Življenje za življenje…'“
(Al-Maida, 5/32, 45)
se pravi.
– Zakon za pripadnike religij Knjige (Ehl-i Kitab) in ostale je enak zakonu za muslimane. Namreč, z dhimmi-pactom (zimmet akdi) pripadniki religij Knjige sprejemajo islamske zakone v pravnem smislu. Zato, če musliman namerno ubije dhimmija, je potrebno izreći kazen (qisas).
(Šejbani, Kitabu’l-hucce, Bejrut, 1983, 4//322)
b) Razlogi za premeščanje:
–
„Vam je bilo naloženo, da se za tiste, ki so bili ubiti, mačite.“
(Al-Baqara, 2/178)
Izraz, ki se nahaja v ajetu, je splošen in zajema vse ubitih.
– „Musliman se ne ubija v zameno za ne-muslimana.“
(Ibn Mace, Dieta, 21)
kot je zapisano v hadisu
nevěřící
beseda označuje tiste, s katerimi se je v stanju vojne. Ker v običajnem pravu,
„nevěrelec“
posebej, ko se to reče
“
vojna proti nevernike
ne-muslim, s katerim je v stanju vojne
Razumljivo.
(Mevsili, starček, 27. 5.)
– „Zimmi ne sme biti usmrćen kot odmaz za kršitev zakona, ki velja za zimmi.“
Izraz se pripisuje verniku, v tem primeru pomeni: verniku, ki ubije nevernika, in zimmiju, ki ubije (vojni) nevernika, se ne sme izreći kazen za ubistvo.
(Kasani, Bedai, 7/237)
– Po pripovedi imama Muhammada je musliman ubil nekoga iz zaščitenih skupin. Ko je bil ta dogodek predložen preroku Mohamedu (s.a.v.s.), je rekel:
„Jaz sem eden od tistih, ki skrbim za njegovo varnost.“
nato je ukazal, da se na muslimana izvrši odmaz za odmaz.
(Kitabu’l-hucce, 4/329-345)
c) Razlogi, ki se temeljijo na logiki:
– Izvršitev odmazila nad muslimanom, ki je ubil zimmija, je upravičenija kot izvršitev odmazila nad muslimanom, ki je ubil muslimana. Razlog je v tem, da pri raznih religijskih pripadnostih lahko do umora pride celo v navadnem sporu. Zato je v primeru, ko se zimmia vidi kot sovražnika in dođe do umora, odmazilo nujno. V nasprotnem primeru ni zagotovljena popolna varnost zimmija.
Pogodbe o zaupanju
Treba je priznaati, da jih to uvršča na raven s muslimani, kar se tiče zaščite življenja, premoženja, religije, časti in ostalih pravic.
– Ker je s zimmijem sklenjena pogodba o zaščiti, je, podobno kot musliman, tudi njegov življenjski prostor pod zakonsko zaščito. Poleg tega ni nujno, da pri izrekanju kazni za uboji mora obstajati verska enotnost.
(Kasani, 7/237)
– Če se ne bi kaznovalo ubijstvo zimmíja s smrtno kaznijo, bi to privedlo do tega, da bi zimmíje odklonili pogodbo o zimmístvu, kar bi v takem primeru povzročilo ogromne škode za islamsko državo.
(Mosul, 27. 5.)
Dolge polemike, ki so se razvile med islamskimi pravniki na to temo, in zlasti stališče Hanefitov, razkrivajo pomen, ki so ga muslimani od prvih časov islamizma pripisovali pravicam manjšin. Hanefiti so vztrajali pri svojem stališču, da je spoštovanje človekovih pravic nujno za vzdrževanje reda in miru v družbi, in sicer kljub temu, da je to povzročalo nemir in negotovost v javnosti.
(glej Bardakoğlu, Ali. Metodološki spori in posledice v islamskem pravu, predavalske opombe, Kayseri 1987, str. 64)
Islamskega koncila
„Deklaracija o človekovih pravicah v islamu“
objavili so sporočilo pod njegovim imenom,
„Pravica na življenje in pravica na enakost“
je pomemben za to, da se današnjemu časiu prenese stališče Hanefske šole misli glede tega vprašanja,
„Mednarodno zasebno pravo“
Vreden je pozornosti tudi zaradi tega, ker uvaja temeljna načela, ki se bodo upoštevala v tej sferi.
(Za objavo glej Diyanet Dergisi, št. 1, Ankara 1992)
Rezultat
V zvezi s kazensko sankcijo, ki se izreče muslimanu, ki ubije tujca, ki živi med muslimani na podlagi pogodbe o zaščiti (zimmet), so muslimanski pravniki imeli različna mnenja.
Različni pogledi na to vprašanje so posledica razumevanja, ki ga imajo družbe, v katerih živijo, njihovih odnosov z tujimi državami in verskih virov, ki se nanašajo na to temo.
(Teksti Korana in Hadisa)
in razlike v interpretaciji teh stališč so vplivale na razumevanje in pojmovanje prakse v določenih obdobjih.
Med muslimskimi pravniki, pravniki Hanafi šole.
„da predvidejo kazen odmazila za muslimana, ki ubije zimmija“
Čeprav je mnenje, ki ga zastopajo, v manjšini, je zanimivo, da se to mnenje ujema s prakso in da je pomembno z vidika enakosti vseh ljudi v islamu, enakopravenega spoštovanja pravic in pravic ter svoboščin, ki se jamčijo manjšinam, ki živijo v državi, ki jo sestavljajo muslimani.
V današnjem času, ko so mednarodni odnosi dosegli zelo visoke ravni, se je v nekaterih pravnih panogah uveljavil pojem mednarodnega prava in prevladuje ideja, da imajo vsi ljudje temeljna prava in svoboščine, ne glede na temeljne razlike, kot so religija, rasa in jezik, je mogoče sklepati, da bi lahko stališča Hanefitske šole prispevala k takšnim idejam.
(Za več informacij glej: Dr. Menderes Gürkan, Aplikacija zakona o odmazilu krvi na muslimana, ki je ubil zimu, Časopis za družbene vede, Institut za družbene vede, Univerza Erciyes, št. 8, leto 1999, str. 315-324)
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odgovore
