„Trije ljudje, s katerimi Bog na Sodni dan ne bo govoril, jih ne bo očistil, ne bo se na njih oziral, in čaka jih tragična kazen: starček, ki se pregreši z nezvestobo, vladar, ki laže, in ponosni siromak.“
– Kakšen je smisel tega, da se starca, ki je zagrešil blud, postavi na isto tehtnico kot siromaka?
Spoštovani brat,
Navedeni hadis glasi:
Trije, s katerimi Bog na sodni dan ne bo govoril, jih ne bo očistil in na katere ne bo pogledujeval, bodo imeli trdo kazen: starček, ki je bil nezakonski, kralj, ki je lagal, in bogataš, ki je bil aroganten.
„Bog Teâlâ na sodni dan ne bo govoril s tremi ljudmi, ne bo jih očistil, ne bo se jim niti oziral; za njimi bo strašno kazen: to so starček, ki je bil bludničar, vladar, ki je lagal, in revnjak, ki je bil aroganten.“
(Muslim, Iman 172; glej Tirmizi, Džennet 25; Nesai, Zakat 75,77)
Naš prerok Muhamed (s.a.v.)
„Bog v dani sodbe ne bo govoril s tremi ljudmi, ne bo jih očistil, ne bo se jim niti oziral; poleg tega bodo trpeti strašne kazni.“
Obstajajo tudi druga hadisi, ki se začinajo s to izjavo.
To pomeni, da obstajajo drugi grešniki, ki si zaslužijo to strogo kazen. V tistem dnevu, ko bo ob strani Njegove pravičnosti videna Njegova milost, ob strani Njegovega gnevnega besedila Njegova volja, bodo ti omenjeni ljudje doživeli Njegov gnev, ne pa Njegovo milost.
To, da Bog ne govori s temi ljudmi;
To pomeni, da jim izrazi svoj gnev, ne reče nič, kar bi jih razveselilo, ne pokaže, da je z njimi zadovoljen, ali pa z njimi sploh ne govori.
da ne bi očistil te osebe;
To pomeni, da ne sprejme njihovih dobrih del, ne oprosti njihovih grehov in ne pokaže, da je z njimi zadovoljen.
Da Bog ne bi na njih obračal svojega pogleda.
pa izjavlja, da jim ne bo uslišal prošnje za milost in usmiljenje.
Skupne značilnosti grešnikov, omenjenih v tem hadisu, so:
Morali bi se teh grehov izogibati zaradi svojega položaja ali položaja, ki ga zasedajo.
Če kljub temu te stvari počinejo, to kaže, da bodisi ne marajo Allahovih prepovedi ali pa se držijo neprimistnega zatrdila, kar se ne spod sayfası človeku.
Te tri grešnike
prvo,
Starejši človek, ki se pregreši z nezvestobo.
Starejši človek bi moral zreliti, razločevati med pravim in nepravim ter si zavedati bližajočega se konca. Če je življenje preživel v nevednosti, naj se vzdrži od nepravilnih dejanj. Ker je mladost minila, je stara moč izginila in telo je že propadlo, ne sme se približati bludem. Če pa starejši človek to počne in vztraja v grehu, ki je prepovedan celo mladim, Bog mu ne bo naklonjen.
Še pomembnejše je, da mora starec, kot nihče drugi, dobro vedeti, da je pred njim neizbežna cesta, na kateri bo končal. V bistvu je starost dobra priložnost, da se izognete bludem. Kljub vsemu temu, starec, ki ima oči in noge v blatu, si zasluži kazen od Boga.
Drugi
grešnik,
Je državni poglavar, ki laže.
„Vladar, ki laže“
To je nemogoče razumeti. Lež je namreč orožje šibkih in ubogih. Glava države, ki ima na voljo vse možnosti, je tisti, ki se mora od laži držati najdlje. Kdo pa se ne vzdržuje od tako velikega greha, kot je laž, je zaslužen za božji gnev.
V nekaterih verzijah hadisa
„ki laže“
namesto državnega poglavarja,
„tiranski državni poglavar“
je navedeno
(Tirmizi, Džennet 25; Nesai, Zekat 75)
Tretji
če je grešnik
Pohit je bogat, a ponosen je siromak.
Brezbožni nima pravice biti aroganten. Arogancija je namreč stan, ki ga doživljajo tisti, ki jih je razmazilila imetnost, lastnina, bogastvo – je prepovedano čustvo. Brezbožni mora poznati svoja omejitva in namesto arogancije izbrati skromnost.
Čeprav siromaštvo v osnovi ni dobra stvar, je njegova največja prednost ta, da človeka spodbuja k skromnosti. Zato skromnost lepše pristojuje siromaku in mu bolj ustaja.
Stanje bogatega je ravno nasprotno. Ker ima na voljo ogromne možnosti in moč, da naredi, kar hoče, je bližji občutku arogancije kot ponižnosti.
Zato si revni, ki se ponesrečijo in postanejo arogantni, ne glede na svoj položaj, izgubijo Božje odpuščanje, milost in naklonjenost.
Posebej nas zanima položaj ponosnega siromaka. Če siromak, ki nima pravice biti ponosen, ravna ponosno, to pomeni, da je ta lastnost vpila v njegovo naravo. Zaradi te slabe lastnosti ne dela in se ne trudi, ni mu všeč nobena delo, pusti svojo ženo in otroke gladne in v stiski, kar pomeni, da se njegov greh še poveča. Naša religija prepoveduje prosjaštvo, vendar dovoljuje prosjaštvo v takšni meri, da se zadostijo potrebe tistih, ki so v stiski.
Če je revni oče družine, ki ne dela in se ne trudi, ne sprejema ničesar od nikogar, da bi zagotovil osnovne potrebe svojih otrok, in se še obnaša, kot da nič ne potrebuje, potem je to ravnanje še bolj grdo in zločin še bolj zlovolj.
Kratko povedano:
– Bog, Najviši, ne bo usmiljen nad tistimi, ki bodo kršili Njegove prepovedi na Sudni dan, ampak jih bo kaznoval z zelo trdo kaznijo.
– Zločin je hnusna stvar.
Starejši človek, ki zgreši, je še huje.
– Ležanje je slabo dejanje.
Lažanje države je še hujše kot lažanje posameznika.
– Ah, ponos je huda čustvena bolečina, ki ne pristoji človeku.
Še hujše je, ko se obnaša arogantno revni človek.
– Kot je zapisano v hadisu
te trije, ki so zagrešili tri grehe,
Zaradi svoje pozicije bi morali biti ravno oni najdalje od teh zločinov.
– Dejstvo, da kljub temu zagrešijo te grehe, ki jim sploh ne ustrezajo, kaže, da jim je popolna prepoved neprizhana.
Največja nesreča in najstrašnejše nevolje sta, da se člověk razdraži Boga in da izgubi Njegovo milost in od Njegovega smilostnega objema oddalji.
Naj nas Veličanstveni Bog in vse vernike zaščiti pred takim koncem. Amin…
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odgovore
