– Kako se mora ženska, ki se namerava pokriti, psihično pripraviti? – Kako naj premaga vprašanja, kot so „kaj si bodo drugi mislili“?
Spoštovani brat,
1.
Predvsem se bo trudil okrepiti svojo vero v Boga in v dan vstajenja. Ker jutra ne bo.
Bog, ki je edini sodnik na velikem sodištu.
-z neskončnim znanjem in močjo-
verjeti, da je On povsod prisoten in da natančno vidi, ali se držimo Njegovih ukazov in prepovedi.
…preprečuje vztrajanje v kakršnemkoli grehu. Ker neobstojno ustvarja, v obstoju zagotavlja nadaljevanje življenja, in pred katerim se po smrti zagotovo pojavi, je neupokojeno imeti na očeh Boga, ne pa le nekaj posameznikov. Strah pred osipoščenjem sosedov/sorodnikov, a ne strah pred osipoščenjem Boga, se ne da razložiti z razumom, razumenjem, spoznanjem in vestjo.
Vseh prijateljstev, ki pripadajo svetu
vseh vrednot, vseh ugledov, vseh množic, vseh razkošnosti
do vrat groba
Človek, ki iskreno veruje, da v onstranstvu nič ne velja, a kljub temu daje prednost zemeljskim, pomodnim, minljivim užitkom pred božjimi zapovedmi in prepovedmi, ki so v onstranstvu edina veljavna valuta, in vztraja v stalnem grehu, kaže, da je njegova vera tako šibka, da nima nobene moči. Da bi se vera, ki je le v imaginaciji, povzdigala na raven prave vere, je – še posebej v tem stoletju – treba opraviti tahkik (temeljito preverjanje) vere. To pomeni, da je treba študirati temelje vere na intelektualni ravni in brati knjige, ki jih vtisnemo v srce.
2.
V resnici ne obstaja nobena stopnja, ki bi jo ljudje lahko sami določili pri izpolnjevanju katerekoli islamske zapovedi. Te zapovedi so namreč bile objavljene in uveljavljene pred petnajstimi stoletji. Samo, ko primerjamo našo vero, katere sankcijska moč je zelo šibka, z prevladujočimi običaji tega stoletja,
„Če ne moremo dobiti vsega, ni prav, da se odrečemo vsega.“
V skladu s pravilom lahko tistim, ki si ne morejo privoščiti popolnega pokrivanja v enem trenutku, predlagamo postopno pot – in breme ter odgovornost za to bo na njih.
Najprej bi se to dalo razmisliti s psihološkega vidika;
Ljudje se bojijo zavržanja. Če se pokrijejo, tvegajo, da jih nekateri ne bodo sprejeli. Proti tej zadržanosti je treba dobro premisliti, da je Allahova volja, molitve angelov in duhovno odobravanje iskrenih vernikov v primerjavi s prezrenjem nekaj posameznikov nepomembno! Če je Allah s tem spokojen, kaj pomeni, da se cel svet zgraši!… Allahova
„Bravo, moj mali!“
Kaj bi moglo biti pomembnejše od duševne pripravljenosti nekoga, ki ve, da je pohvala v takem obliču nesprimerljivo superiorna in pomembnejša od vseh pohval na svetu?
Kot je znano,
„Vera je hkrati svetloba in moč…“
Da bi izkoristili to svetlo moč vere, moramo usmeriti to svetlo na naše vesti in zavest. Za dosego takšnega verevnega zavestja je pomembno opravljati pet dnevnih molitev.
-Kot da bi bil v Božji prisotnosti-
Treba se truditi, da se molitev opravi čim lepše in s čim večjo iskrenostjo. Saj učinki vere se v srca in vesti vgravirajo le s stalnim opravljanjem verskih obredov.
Potem pogosto,
da se lahko življenje na svetu v vsakem trenutku konča,
zato
da aplodiranje, pa tudi zavržanje, lahko pri ljudeh končata v vsakem trenutku
Treba je razmisliti. Tistim, ki se zavzemajo proti pokrivanju glave;
„Ali mi lahko pomagate v grobu? Ali me lahko rešite iz rok zebanij? Ali me lahko zagovarjate pred Bogom?“
Zamislite si, da ste pripravljeni na to, da vas bodo to vprašali… Ali bomo poslušali glas tihih, nesposobnih, nesrečnih ljudi, ki nimajo nobene vrednosti v življenju po smrti, ali pa bomo poslušali zapovedi Allaha, ki ima vse v rokah?
Če se odločite, da boste z vsemi silami hkrati začeli spoštovati Božje zapovedi glede oblačila in hidžaba, vam svetujemo: Najprej si lahko izberete sodobno obleko, ki je v skladu z načeli skromnosti – brez čadora ali plašča. Če vam je to pretežko, začnite s skromnimi oblačili in nato v primernem času dodajte hidžab. Kasneje si lahko oblečete sodoben plašč. Po našem mnenju je najbolje, da zberete pogum in hkrati izberete obleko in hidžab, ki sta v skladu z načeli skromnosti, ter tako enkrat za vseh časa rešite problem reakcij okolice.
3.
Naslednji dialog
Ibrahim ibn Edhem
odvija se med osebo, ki se želi obrniti k Bogu in odvrátiti od uporništva proti Njemu. Upamo, da bo to pomembno prispevalo:
Nekdo pride k Ibrahimu ibn Athem in med njimi poteka takšen pogovor:
Adam:
–
O, Abu Isak (Ibrahim b. Adham)!… Zgrešil sem mnogo in storil nepravičnost svoji duši. Prosim, daj mi nekaj nasvetov in opominov, morda se popravim.
Ibrahim:
– Nič te ne skrbi; če sprejmeš in izpolniš pet stvari, ti ne bo škodilo, ne glede na to, kolikih grehov se dopustiš.
– Kaj je to?…
– Prvič:
Ko želiš vstati proti Bogu, ne boš jedel tega, kar ti On daje, in to je to.
– Kaj, res? … Vse, kar je na zemlji, je Njegova hrana. Kaj pa jaz bom jedel?
– Biti človek!..
Ali se tebi spodobuje, da bi na eni strani užival v Božjih blagoslovih, na drugi strani pa dvigal zastavo upora proti Njemu?
– In kaj je torej drugo?
– Drugo:
Kadar imaš željo, da se uprostiš proti Bogu, vsaj v tem času zapusti njegovo deželo, pojdi kamorkoli drugam!
– To je še bolj nemogoče; ne obstaja kraj, ki ne bi bil Njegova last, kam bi se jaz lahko odpravil.
– Biti človek!..
Ali je mogoče, da boste živeli v Bogovi deželi, jedli blagoslove, ki ste jih od Njega prejeli, in se hkrati upirali Njemu?
– In kaj je bilo to třetí?
– Tretja:
Če živiš v Bogovi deželi in jedeš od Njegovega blagoslova, pa vendar te še vedno nagovarja želja po uporu, vsaj poskusi najti način, da te Bog ne vidi, ko grešiš.
– O, Ibrahim! Kaj to govoriš? Ali je mogoče skriti kaj pred Bogom, ki vse ve?
– Prijatel!… Kakšno je to razmišljanje, da se upiraš Bogu, ko živiš v njegovi deželi, jedeš kruh, ki ti ga je dal, in ga pri tem še vidiš, kako služi svým stvorom?
– Prav imaš! Ali bi mi povedal še četrto?
– Četrtič:
Do zdaj nisi priznal/a ničesar od tega, kar sem ti povedal/a. Najmanje tole pa stor:
Ko te Azrael pride vzeti, ga prosi, da ti da še malo časa, da se po grehi pokoriš in delaš dobre dejanja!
– Ali bi Azrael kdaj privolil v kaj takšnega?
–
Dragi prijatelj!… Smrti ne moreš ubiti. Grobovih vrat ne moreš zapreti. S Azraelom se ne moreš dogovoriti, da bi vsaj za nekaj časa odložil svojo nalogo. Reci mi, za Boga, kako se boš rešil?
– Razumem. Prosim, recite mi še peti.
– Peti razlog je:
Vedi, da te na Sodni dan ne bodo pustili miru, če si v tem svetu upiral Bogu. Če imaš moč, se jim upri, ko te vlečejo v pekel. Tako boš lahko svobodno grešil, ker se jih boš lahko znebili!
– O, Ibrahim!… Znaš, da oni mene ne pustijo, niti pa jaz se jih ne morem znebiti.
– No, če imaš torej še kakšno drugo rešitev, povej jo ti?!..
Legenda praví, da je ta moški od tega trenutka naprej iskreno obžaloval svoja greha in celo življenje posvetil dobrih delom.
(glej Niyazi Beki, Razlaga Sure Rahman, razlaga 33. stiha)
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odgovore
