– Kakšen je smisel tega, da se v istemu ajetu pojavi tako „on“ kot „mi“? Prosim, pojasnite mi to na način, ki ga bom razumel.
– Pravijo tudi, da je izraz „mi“ v ajetu uporabljen zato, ker je Gabriel uporabil množinsko obliko v svojem nagovoru. Je to točno?
– Moje vprašanje ni „Zakaj se v ajetu pojavi ‚mi‘?“ To ne vprašujem… Zakaj v istem ajetu Bog o sebi govori kot „on“, pa se nato, preden ajet konča, nadaljuje z „mi“.
– In še to, zakaj ne reče „jaz“, ko reče „on“, ampak nadaljuje z „mi“?
Spoštovani brat,
Prevod 11. ajeta Sure Zuhruf:
„On je tisti, ki sije vodo iz neba po merilu, s katero oživljamo mrtlo deželo. Tako boste tudi vi vstal iz grobov.“
– Prva povedka tega aleta je:
„On je tisti, ki sije s neba vodo v merah.“
Izraz v prevodu se nanaša na 9. in 10. verz, ki sta navedena pred njim. Prevodi teh dveh verzov glasi:
„Rekli smo jim:“
‚Kdo je ustvaril nebo in zemljo?‘
če me to vprašaš, zagotovo:
‚Oni so Onaj, ki je Veličen in Mudri‘
(Bog, ki je Vsepoveličani, ima popolno sodbo in modrost)
ustanovil.‘
pravijo. In On je tisti, ki je Zemljo napravil kot posteljo za vas in je na njej utrdil poti, da bi mogli hoditi po njej.
To je on.”
(Zuhruf, 43/9-10)
Uporabljen je za tretjo osebo.
„ime, ki se nanaša na“
ki je
„ellezi“
s predlogom na začetku
„On, ki…“
Lahko se prevede tudi kot:
Vendar je treba pri obeh prevodih vedeti, da je prva poved 11. ajeta sure sklic na 10. ajet. Tam se uporablja tretja oseba.
„… To je on/ona“
ker se uporablja tukaj
– prek citiranja
– uporabljen je isti slog. To je tudi značilnost arabskega jezika. Če sta dve povedi postavljeni ena za drugo, zgleda to takole:
„In On je tisti, ki je učinil Zemljo kot kolevanko za vas in je na njej utrgal poti in steze, da bi mogli putovati.“
To je on.
”
(10)
Tisti, ki z neba spuščajo vodo v merilu,
To je on.”
(11). (V 12. sledečem sledu je bil uporabljen isti slog:
„In On je tisti, ki je vse pare stvoril in je naredil, da bi ste se mogli voziti na ladijah in na mehkih živalih, ki ste jih stvorili za vas.“
To je on.
„)
– Kar se tiče vprašanja „MI“:
Tako glasi prevod druge povedi 11. ajeta sure:
„S njim oživimo mrtvo deželo. Tako boste tudi vi vstal iz grobov.“
Kot se vidi, tudi v prejšnji povedi
„ellezi / O“
v prvem primeru se uporablja nekakšen ekvivalent zaosebnega imena tretje osebe, medtem ko se v drugi povedi
„mi … dajemo življenje“
v obliki, ki vsebuje pronsko zaimenico prve osebe množine
„enšernâ“
vključena je tudi besedna oblika glagola.
– Tukaj se z uporabo prvega množskega števila namesto tretjega edinskega števila spreminja slog izražanja.
„tefennün“
je bil spremenjen. To pomeni, da je bil spremenjen prejšnji slog izražanja. V retoriki se temu reče
„umetnost komplimentiranja“
se imenuje.
Ta umetnost je v arabščini zelo razširena in se pogosto uporablja tudi v Koranu.
Na primer, v prvih štirih verzih Sure Fatiha je bil uporabljen stil, ki se nanaša na tretjo osebo:
„V imenu Boga, usmiljenega in milostivnega! Vся хвала Bogu, Gospodu svetov, Usmiljenemu, Milostivemu, Kralju dneva sodbe.“
V 5. sledečem verzu je bil slog spremenjen in se je prešlo na uporabo druge osebe v singularju:
„Samo tebi služimo, samo tebe prosimo o pomoč!“
Namen te umetnosti komplimentiranja je, da izrazu vdihne novo življenje in pomenu doda svežino. V omenjenem ajetu je bil sleden isti cilj.
Tako:
Od 9. stiha naprej
– kot odgovor na vprašanje –
Navedeno je, da je Bog Stvarnik. V nadaljnjih 10. in 11. verzih so podrobnosti in tema stvarstva še bolj poudarjene. Vendar v 11. verzu…
„Oživitev mrtve zemlje z vodo, ki pada z neba“
da bi se v tej zadevi moč, znanje in modrost Boga živahno vtisnili v um in srce, je sam Bog, najsvetejši, neposredno posegel v dogodke in
„mi…“
je dejal.
– V ajetu
„Enšertu“
(Jaz… dajem življenje)
namesto
„ENŠERNA“
(Mi dajemo življenje)
Smisel besede je izraz veličine, vzvišenosti in neskončne moći Boga. V Koranu se ta beseda uporablja za Boga.
„mi“
Začetek besedila vsebuje precej veliko ponavljanje besed.
Na splošno, v Kur’anu je Allahov
„jaz“
namesto
„mi“
Namjesto tega, da bi to pojasnili, bi lahko rekli:
a)
S tem Bog izražá svojo veličino in moč.
b)
Bog
„mi“
s tem, da to reče, nakazuje tudi na svoja imena in atribute. Na primer, v ajetu, ki je predmet naše teme,
„Mi, ki imamo neskončno moč, znanje, modrost, milost…, oživljamo mrtvo zemljo z dežjem.“
S tem, da se reče, da je dež zvrhovanje milosti, se nakazuje, da je dež zvrhovanje milosti, in se se nanaša na to, da je vstajenje mrtvih posledica teh imen in atributov.
Za več informacij kliknite:
– Ali ne bi bilo bolje, če bi v 1. ajetu Sure Al-Isra namesto „naše ajete“ pisalo „njegove ajete“?
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odprvancih
