– To, da se na blogih ponižuje in omalovažujejo opisujejo velika imena, ki so življenje posvetila znanosti, je verjetno eden od znakov konca sveta, in žal se to ne zmanjšuje, ampak se celo povečuje, kar bo v zadnjih časih vodilo k izginjanju islamskih znanosti, kot je napovedano v hadisu, saj se mladi od teh znanosti odvračajo. V tem ni dvoma.
– Ampak žal, ne morem nadzorovati svoje narave, in čeprav v enem ali dveh člankih to ignoriram, me stalno besedne igre, ki so polne nevedenja, ampak hkrati okrašene z lepimi besedami, negativno vplivajo na moje živce, moral in ljubezen do bogoslužja.
– Moj prispevek je bolj kot izliv čustev kot vprašanje, ampak če bi mi povedali nekaj, morda bi se mi olajšalo.
Spoštovani brat,
Eden od razlogov, zakaj se v Kur’anu pripovedujejo zgodbe o prerokih, je:
To je zato, ker bodo verniki v vsakem obdobju do konca sveta doživeli podobne težave, kakršne so jih v svojem času doživeli ti blagoslovljeni preroki in verniki, ki so bili z njimi.
Prorokov več ni in jih ne bo do konca sveta.
Vendarle imamo Kur’an, katerega šeriat velja do konca sveta, in sunnet zadnjega preroka Muhammada (s.a.v.s.), ter dolžnost, da vsakemu verniku pravilno oznanimo islam, ki je bil vsakemu izmed nas naložen.
Če se ne motim v primerjavi, potem v duhu našega Proroka (s.a.v.s.) imamo Kur’an in Sunnet, ki nas neprestano poučujejo in nas svetujejo.
In tako kot mi se trudimo, da bi bili vredni tega,
„Moj Bog je Allah!“
Vsakič, ko se [islamski verniki] držijo ukazov islamske religije, [protivniki] – politeisti, licemerci, neverniki, Judi, krščani, kdor koli – grizejo prste od jeze in takoj zavzamejo položaj poniževanja vernikov, nato postanejo divji, včasih celo do te mere, da se spuščajo na uši, in če imajo moč, celo uporabljajo nasilje.
Kot je zapisano v Kur’anu, v 119. ajetu Sure Al-Imran, se glasi:
„Vi ste tisti, ki jih ljubite, oni pa vas ne ljubijo, čeprav verujete v vse knjige. Ko pa vas srečajo, rečejo: ‚Verujemo!‘ Ko pa so sami, grizejo prste od jeze na vas…“
Tako je bilo, tako je in tako bo, tako je po božjem zakonu.
Zato Bog v Kur’anu zapoveduje, da imamo za prijatelje samo vernike. Prepoveduje nam prijateljstvo s neznabožci, politeisti, licemerniki, Judi, krščani, razen v primeru nujne komunikacije. V 23. ajetu Sure At-Tawbah se celo pravi:
„O vi, ki verujete! Ne jemljite za svoje prave prijatelje svoje očete in svoje brate, če oni raje ljubijo nezaporožje kot vero! Kdor izmed vas jih jemlje za svoje prave prijatelje, ko so v takem stanju, ti so sami nepravični.”
Kaj torej bomo naredili?
Bodisi v družbi, v kateri živimo, bodisi v globaliziranem svetu, se posmehovajo, ponižujejo in prezirajo vernike, ki tvorijo petino svetovnega prebivalstva…
V tem pa je prednost vernika; ne dovoljujmo si, da bi se zadovoljili le s tem, da rečemo, da smo muslimani, ali da opravljamo molitve. Morda je naša glavna naloga, da skozi življenje postopno spoznavamo in v sebe včlenjujemo resnice vere ter da se pri tem neprestano trudimo in tako napredujemo v razumu vere.
Verujoči, ki je napredoval v raziskovalni veri in nadaljuje s tem napredovanjem, ve, da je ta svet vsakokratni in živi s tem ozaveščanjem, opazuje Božja imena in atributi v vsem in s tem se njegova vera krepi.
To je tisti, ki ima to razumevanje in zavest.
verujoči
Treba je biti potrpežljiv in odpuščajoč, toleranten in usmirenjen, saj je treba imeti usmiljenje nad tistim, ki čaka strašen konec, in pri vsaki priložnosti, bodisi z dejanji, bodisi z besedami, pokazati, kakšno čast Islam daje človeku, da bi se to postalo sredstvo za spoznanje pravih vrednot.
Zamislite si, večina tistih, ki berete ta tekst, verjetno ne bo doživela druge polovice 21. stoletja, a skoraj vsi ne bodo doživeli 22. stoletja. Kaj potem pomeni spor, kaj pomeni prepir, kaj je to, česar ne morejo sprejeti v islamu?…
Zato verniki vedo, da so ti nevedci, ki sovražijo islam, pa celo nevedci, ki se smatrajo za učenjake, in fanatiki, ki so se predali svojim nagonom in so svoje umove spremenili v kip, torej so postali politeisti in posledično postali lutke hudiča. Če bi le malo odprli vrata svojih src, bi se notranjost napolnila z svetlobo in zlobne zablude, ki trgajo srce, bi izginile.
Pravilno vedenje je od Boga…
A vendarle obstaja eden nepogrešljivi pogoj, ki ga mora izpolniti: mi moramo najprej odpreti vrata.
Namesto da bi se razburili in jim vršili odmaz za to, ker so mučili njegovo dušo,
Moramo se truditi, da jim odpremo vrata srca in jim pomagamo na poti k spoznanju.
Tako kot doktor svojega pacienta;
„Bolan si, kakšen neodgovoren človek si, daj mi mir!“
Ne bi ga smeli pogrdevati in odganjati, ampak bi se morali truditi, da s pomočjo nauků našega Proroka (s.a.v.s.) pomagamo tem nesrečnim, duševno bolnim ljudem, ki potrebujejo pomoč, da bi jih usmerili na pravu pot.
Kot je zapisano tudi v Kur’anu, v Al-i İmran 159. ajetu:
„To je zato, ker si bil milostiv k njim, da si jih je Bog osvojil. Če pa bi bil grbav in trdo srčen, bi se od tebe razšli. Odpusti jim torej in prosi za njih odpuštění…“
Kot je Bog v 43. in 44. ajetu Sure Taha, obrnjen k Musau (a.s.) in Harunu (a.s.), povedal:
„Pojdite k Faraonu, saj je on resda postao hudoben. Govorite mu pa vendar nežno, morda se pouči ali se boji Boga.“
Dva ajeta, ki nas in vse vernike utolašata, sta prevedena kot sledi:
„O vi, ki verujete! Kdor od vas odvrne od vere,“
(naj ve)
Bog je ponižan pred verniki, ki ga ljubijo in ki ljubijo Njega.
(usmiljeni),
prinesel bo dostojanstveno in trdno družbo, ki bo nasprotovala nevernike.
(To)
Borijo se na poti k Bogu in se ne bojijo obsodbe nikogar.
(ne marajo, kaj si kdo misli).
To je Allahova milost, ki jo podeljuje, komu hoče. Allahova milost in znanje sta neskončna.”
(Al-Maida, 5/54)
„Ne popuščajte, ne obupajte. Če ste verni, vi boste zmagali.“
(Al-i Imrān, 3/139)
Ne pozabimo, da recitiramo suro Inširah, ko se počutimo tesnobno.
Za več informacij kliknite:
– Kakšna je bila metoda poučevanja in nasvetov našega preroka?
– Duhovni džihad.
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odgovore
