Spoštovani brat,
Gre za arabsko besedo, ki izhaja iz istega korena. Njena nghĩa je videti in poznati. Uporablja se za dlake na telesu človeka in živali, množina je .
Nekateri ljudje so bili imenovani za pesnike, ker so imeli občutek, razumevanje in znanje; to je pomen besede. Zato se besedi dá ime pesem. Kasneje je postala ime za rimovane izraze. (glej Rağıb, Š-AR)
V Kur’anu se ne uporablja beseda „razum“ ali „svest“, ampak glagoli, ki izhajajo iz istega korena. To je zato, ker „razum“ pomeni povezovanje dveh stvari. Ker sinteza dveh stvari je dejstvo, zahteva uporabo glagolskega načina.
Na primer, vsaka skupina Judov in Hristjanov je trdila, da Abraham (a.s.) pripada njim. Allah je s posredovanjem spodnjega ajeta ovrgol te trditve in jih obtožil neumnosti. (glej Taberijevo razlago 65. ajeta Al-i Imrana).
(Al-i Imrān, 3/65)
To zadnjo poved lahko prevedemo na naslednji način, če upoštevamo slovarjsko definicijo besede „razum“:
Kot primer za to lahko navedemo prevod sledečega aleta:
(Al-Baqara, 2/12-13)
To pomeni, da ne morejo predvideti posledic svojih dejanj. To, kar ustreza njihovim željam in sklonnostim, jemljejo za pozitivno. Nemajo zavesti, ki bi skrbno tehtala, kam to vse vodi. Ker nimajo tega občutka za tehtanje, bakra jemljejo za zlato, premog za diamant.
Lahko ga razumemo na dva načina:
Spoznanje, ki ga dosežemo v sferi razuma in domišljije, je prva iskra notranje zavesti, razumevanja. (glej Yazır, III/204-205)
: Zavest, pridobljena prek petih čutil, je prva stopnja znanja. In to je prva stvar, ki nam pride na misel, ko omenimo zavest. Navedene točke se v tej zvezi razlajajo. Na primer, ko v tujini vidite minaret ali mošejo, sklepate, da tam živijo muslimani; prehod od tega znaka k tej zavesti je primer takšne zavesti.
V tem smislu je zavest jasno čutno zaznavanje. To je torej odprta, čutna oblika znanja, ki je v trenutku zaznavanja še ni v celoti prešla v spomin in razum; je nasprotje razmišljanju in v nekem smislu najšibša stopnja znanja. (glej H. Yazır, I/203)
Kratko rečeno, vsaka čustvena reakcija, ne glede na to, ali je notranja ali zunanja, ima čutno in čustveno videnje. Obadva se zaznamevata. Toda znanje in razumevanje se nanašata na to, kar ima resnično čutno vrednost. In zavest je pravzaprav ime za to. (Yazır, III/205)
Po Ibn Arabiju, je *dur* (stanje) povzetek tega, kar se skriva za duhovnimi vrati, ki jih Bog milostivo odpre, medtem ko je *ilm* (znanje) podrobno razlago tega, kar se skriva za temi vrati.
Na primer, če pogledamo na to z vidika načela, lahko rečemo:
To je v bistvu spoznanje, da za mojim obstojem stoji obstoj mojega Boga. To je sposobnost prebirati ozadje nekega dogodka, – če sme tako reči – zavedati se nekih dogodkov, ki potekajo za zaprtimi vrati, zaznavati jih. To je znanje, ki nastane ob pogledu na jasno vidno prizor, ko se vrata odprejo.
Kot je izrazil Ibn Arabi, zaznavanje prisotnosti živega bitja – čigar narave ne poznamo – v zaprti skrinji ali zaprti sobi na podlagi gibanja ali dihala, ki jih zaznamo, ali zaznavanje prisotnosti česa v skrinji na podlagi njene teže, služi kot primer zavesti. Videti in razumeti živo bitje v skrinji ali sobi v vseh podrobnostih, pa služi kot primer znanja. (glej Futuhat, III/514)
To je zato, ker je Allah:
(Jasin, 36/69)
je rekel. Ker se v poeziji, ki je povezana z zavestjo, teme poskušajo razbrati le za zaprtimi vrati. To pa je skromno znanje, ki ne pristoji položaju preroka. Vendar je to, kar je bilo naučeno preroku Mohamedu (s.a.v.s.), potekalo na podlagi, kjer je bilo vse jasno, odprto in nebesne kode so bile odprte do konca.
Zadnja poved v prevodu aleta nakazuje na to dejstvo/točno znanje. (glej Futuhat-ı Mekkiye, III/458)
Obsežna zavest, povezana z razumom in znanjem – kolikor nam je znano – je lastnost, ki jo imajo le džini, angeli, duhovne osebe in ljudje. (glej Šualar, Petnajsti Šual, str. 645) V nasprotnem pa se v drugih živih bitjih pojavi v posebnem smislu kot intuicija, pred občutek, čut. S pomočjo te zavesti opravljajo svoja dela, se ščitijo in nadaljujejo svoj rod. S čim drugim bi lahko razložili spretnost medonosne čmrlice ali svilogubice! Vendar se ta vodilni mehanizem v živalih ne imenuje zavest, ampak se imenuje nagovor/navdih in nagovor/spodbujanje. (glej Sözler, Dvadesetdeveti Söz, str. 506)
To je stanje, v katerem smo si zavedni nečesa. To je svetloba razuma, svetloba srca. Je odraz imena Veličastnega Boga, ki osvetljuje vesolje. Je zrenje s svetlobo Božjo, zrenje, ki je zrenje prosvete. (Iz hadisa)
(Tirmizi, Tafsir Surah 15,6)
Ta izjava nakazuje, kako prosojna je zavest, ki izhaja iz vere, in kakšna perspicacijo (jasnost razuma) ona prinaša.
(glej Lem’alar, Trideseta Lem’a, str. 336)
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odprvancih
