Spoštovani brat,
V slovarju
„trilogija“
v pomenu
sveta trojica
beseda v islamski tradiciji označuje tričlano naravo krščanstva
(Oče-Sin-Duh Sveti)
Izraža razumevanje božnosti. Kot je poudarjeno v Janeževem evangeliju in Pavlovih pismih, je bil Jezus Kristus, če ne v fizičnem, potem v duhovnem smislu, sprejet kot sin očeta, torej logos.
(Janez, 1/1-3, 14, 18)
Irenaeus (2. stoletje), eden iz prvih očetov cerkve, je sina in duha razlagal kot drugačna pojavi istega Boga (očeta). Tertulijan (umrl 225), prvi latinski oče cerkve, je omenil tri elemente božanstva, ki bodo stoletje kasneje določili trinitarno doktrino, pri čemer so bili v bistvu eni, a v osebi trije.
(Lat. personae = maska, ki razkriva pravo naravo)
Trdil je, da so trije osebe ločene in da vsaka od teh osebnosti opravlja drugačno funkcijo pri ustvarjanju vesolja. Po tem stališču je naloga prve osebe (Oče) ustvarjanje, naloga druge osebe (Sin) odrešitev, a naloga tretje osebe (Duh Sveti) posvečevanje. Origen Aleksandrijski (umrl 254), ki velja za najv večjega teologa Vzhodne cerkve, je predlagal hierarhično razumevanje Trojice, pri čemer je navedel, da beseda, ki duhovno izhaja od Očeta, ali Sin, upravlja vesolje, medtem ko Duh Sveti, ki izhaja od besede, navdihuje svete.
V Niki, leta 325, s sodelovanjem vseh škofov.
(ekumenističen)
je odločil o sklicu koncila.
Egiptski krščanski teolog
Arijus,
Arius, čeprav ni formalno zavrgel Trojstva, je zagovarjal razumevanje boga, ki temelji na absolutni vladavini očeta kot edinega, absolutnega božjega načela. Arius je menil, da je nemogoče, da bi Logos ali Sin v smislu Mesije obstajal od veka, saj je bil rojen samo Oče, torej Bog, in zato je samo On edini, ki obstaja od veka. Arius je sicer imel podporo večine vzhodnih škofov na koncilu v Niki, vendar je bil napaden s strani Aleksandrijskega škofa Alexandra in kasneje Athanasia ter zahodnih škofov. V končni votaciji je bila Ariusova teza zavržena s strani večine škofov na koncilu, nasprotno pa je bila sprejeta teza, da ima Sin enako naravo kot Oče, in je zato bog. Ta teza ima značaj osnovne dogme, ki je bila sprejeta na prvem ekumenskem koncilu v zgodovini krščanstva.
Na drugem ekumenskem koncilu, ki se je zbral v Konstantinoplu za časa cesarja Teodossija I., ki je krščanstvo uveljavil za uradno religijo.
(381)
Odločeno je bilo, da ima sveti duh, tretji člen Trojice, kot Sin božansko naravo.
Kot rezultat odločitev prva dva koncila je bila sprejeta teza, da Oče, Sin in Sveti Duh, ki tvorijo Trojstvo, izhajajo iz istega bistva in da so vsi bogovi. Na koncilu v Efezu je bil anatematiziran patriarh Konstantinopola Nestorius, ki je trdil, da se božanska in človeška narava Jezusa Kristusa morajo popolnoma ločiti in da Jezus Kristus, rojen Mariji, ne more biti Bog. Na koncilu v Chalcedonu pa je bila zavržena monofizitska teza, ki je trdila, da je človeška narava Jezusa Kristusa izginila v božanski naravi. Namesto tega je bila sprejeta teza, da Jezus Kristus ima v eni osebi dve ločeni naravi, božansko in človeško, torej je hkrati popoln človek in popoln bog, in da je Marija mati Boga (theotokos).
Čeprav kristijanski teologi trdijo, da Trojstvo izražava trojnost v enem Bogu in da bi ga moralo biti mogoče razumeti kot oblik teokracije, je ta vera, ki je celo v krščanski tradiciji sporna, v Kur’anu in kasnejših apologetskih spisih razita kot nasprotna islamski doktrini o absolutni enotnosti in edinstvenosti Boga, in je bila najpomembnejša tema kritike krščanstva.
V Kur’anu se ne sme verovati, da je Bog trijedinost ali eden od treh.
i (en-Nisâ 4/171; el-Mâide 5/73),
Izhajanje iz pretpostavke, da je Bog istojeden s človekom in prerokom Jezusom.
(al-Mā’ida 5/17, 72),
Pripisovanje božanskih lastnosti Isau in Mariji, materi Isai, poleg Alaha.
(al-Mā’ida 5/116), Î
pogled, ki Isa (Jezusa) razlaga kot sina Božjega, in s tem pripisuje Alahu potomstvo
(At-Tawbah 9/30)
Navedeno je, da so vsa ta razumevanja v nasprotju z vero v enega Boga (tevhid) in z naukami Jezusa, ki je kot prerok oznanjal pravilo o enem Bogu, ter da vsebujejo politeizem in nezvestobo.
(al-Mā’ida 5/72, 75, 117; Maryam 19/30-38; glej tudi al-Mūminūn 23/91; al-Furqān 25/2; al-Ikhlāṣ 112/3-4).
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odprvancih
