– Lahko mi pojasnite hadis, ki se pripisuje Zaidu ibn Sabitu (ra) in glasi: „Po pisanju položi pero na uho, saj to utrujenega človeka zbudi in mu olajša spominanje“? In mi lahko navedete tudi natančen vir?
Spoštovani brat,
Vprašani hadis glasi:
Zaid ibn Thabit je povedal: „Vstopil sem k Poslancu Božjemu, sallallahu alejhi ve sellem, a pred njim je sedel pisar, in slišal sem ga reči…“
Pritišči pero na uho, saj ti bo spomnilo na to, kar si pozabil.
Zeyd ibn Šabib (r.a.) je povedal: »Prišel sem k Poslancu Božjemu (s.a.v.s.), pri njem je bil pisar, in slišal sem ga, kako mu je rekel:«
„Položi pero na uho, saj to bo temu, ki piše, bolje pomoglo pri spominjanju.“
(Tirmizi, Istizan 21)
Tirmizi je glede verodostojnosti verige prenosov (sened) tega hadisa, ki ga je prenesel, dal naslednje pojasnilo:
Ta hadis je nenakladan. Poznamo ga le v tej obliki, verodostojnost hadisa je šibka. O Anbese b. Abdurrahmanu in Muhamadu b. Zazanu, ki sta hadis prenašala, se pravi, da sta bila v hadisu šibka.
(Tirmizi, luna)
Po drugi verziji, ki jo navaja Ibn Asakir, pa:
Kadar je bil Muavija, tajnik prerokovanj, v stanju prerokovanj, je bilinočas od časa vstavil v usta.
Prerok Mohamed (s.a.v.s.) mu je rekel:
„Muavija! Ko pišeš, položi pero na uho, saj ti to zelo pomaga pri spomninjanju.“
je ukazal.
(glej Feyzü’l-kadir, 1/555, h. št.: 836)
Navedeno je, da je tudi ta zgodba slabo utemeljena.
(glej mesec Feyzü’l-kadir)
Kot je znano, je pero eden od orodij in sredstev, ki posreduje čustva in nežnost, ki jih človek nosi v svojem srcu. Včasih jezik v ustih izraža čustva s pomočjo govora, včasih pa to funkcijo opravlja pero s pomočjo pisanja. Pri pisanju se priporoča, da je pero v višini med očmi in ušesi, na ušesu.
To zelo pomaga osebi, da se spomni teme, o kateri razmišlja, in da se ji misli hitreje združijo v stave. Ko je pero na ušesu, oseba ne žuri pri pisanju, ampak piše premišljeno in previdno. Ko pa je pero v roki, piše hitro, brez večjega razmišljanja, kar lahko prepreči, da bi bile izjave tako lepe, kot bi si želeli.
Poleg te modrosti, če je pero položeno blizu ušesa, je lažje vzeti in ponovno začeti pisati, ker je na dosegu roke. Če je položeno drugam, pa lahko vzeti težko.
Pustiti pero na tleh.
v tem primeru lahko prenehanje pisanja pomeni, da oseba preneha razmišljati o tem, o čem je pisala.
Za informacije in ocene o hadisih glejte:
Munavi, Feyzü’I-Kadir, 4/336, hno: 5216.
et Tıbi, Šerhu’t Tıbi ala Miškati’I Mesabih, Karači-1413, 9/21, hno: 4658.
Alīyu’l-Kārī, Mirkatu’l-Mefātih, 8/437-8, hno: 4658.
Šerhu’ş-Šifa, Bejrut-Tsz., 1/726.
Hafaci, Nesimu’r-Riyad, 4/271-2.
Mubarakfuri, Tuhfet, Kairo-1991, 7/496-7.
Müstakimzade, Tuhfe-i Hattatin, str. 17.
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odprvancih
