– Če bi se hadis uvrstil v kategorijo sahih (verodostojnih), bi moral biti najverodostojnejši hadis hadis o slovesnem nagovoru. Kaj se je zgodilo, da je iz hadisa, za katerega bi moralo veljati, da je najverodostojnejši, nastalo 3 različne verzije glede na število udeležencev?
– Kako naj odgovorimo nekemu, ki nas sprašuje, zakaj naj bi zaupali drugim hadisom?
Spoštovani brat,
Prerok Mohamed (s.a.v.s.) na slovesnem Hadžu
ki je govoril na več mestih
Zato so nastale te razlike. Vsaka khutba je bila posredovana posebej.
Zato je raznolikost v teh besedilih posledica raznih interpretacij hadisov.
da ne bi podkopali zaupanja
kot tudi drugi znaki, ki kažejo, da so nam bile zanesljive in verodostojne zgodbe pravilno prenesene.
V času slovesnega hodočina (Vedâ haccı) je naš prerok (s.a.v.s.)
Na mestih, kot so Arafat, Mina in Akabe
Obravnaval je družbo in jim v kratkih, jedrnih besedah dal nasvete. Te besede so bile zbrane v nekaterih zgodovinskih knjigah, predvsem v delu Džahiza al-Bajan u-t-tabyin (II, 31-33), in tvorijo obsežen besedilo propovedi slovesa.
„Propovedi na slovo“
izraz prvič uporabljen
Džahiz
ta izraz je bil uporabljen in ga so kasneje prevzeli tudi drugi avtorji.
Dan pred Arafatom, po islamskem kalendaru.
Prva propoved, ki jo je izrekel na Arafatu
Prenesli so ga Sahabije, kot so Džubajr ibn Mut’im, Džabir ibn Abdullah in Abdullah ibn Mas’ud.
Po Jâbirju ibn Abdullahu, ko je Prorok (s.a.v.) prišel na Arafat, se je nastanil v šotoru, ki je bil za njega postavljen v Nemiri, nato pa se je, ko se je sonce premaknilo proti zahodu, s svojo kamelo nahajal v sredini doline in s kamile nagovoril družbo, a družbenik po imenu Rabîa ibn Umayya ibn Halef je ponovil, kar je rekel.
Po navedbah Sulejmana ibn Amr ibn Ahvaza, Abu Bekreja in Ibn Abbasa, je bil Poslanec Božji
Prvega dne praznika je nagovoril tudi množico v Minah.
je povedal. Ibn Abbas je po prenosu khutbe (propovedi) rekel:
„S Božjo prisego, te besede so zapuščina preroka Mohameda za njegovo skupnost; naj tisti, ki so tukaj, povedo tistim, ki jih ni.“
Besede v obliki … so pomenljive.
Po nekaterih verzijam v hadisih je Prorok (s.a.v.s.) ponovno
Prvega dne praznika je obiskal mesta, kjer se vrši obred kamenovanja hudiča, in se ponovno obrnjal na množico.
je storil.
Za praznike
propoved, ki jo je v isti lokaciji izrekel na drugi ali tretji dan
Abdullah ibn Umar, ki je to prenosil od svojega strica Abu Nadreja in Abu Hurreja ar-Rakkasija, ki sta bila pripadnika generacije učenikov preroka (tabi’in), pripoveduje, da je po Ibn Umarjevem razlazu sura An-Nasr bila objavljena v Minah, na enem od dni Tášríka, med obrednim hodočasništvom (Hadž al-Vidá). Prorok (s.a.v.s.) je razumeval, da to pomeni slovo, sedel na svojo kamelo in odšel v Akabe, kjer je, ko so se okoli njega zbrali Sahabe, ponovno izrekel khutbo (propoved).
V nekaterih verzijah pa čas obravnava ni naveden. Verjetno sta Amr b. Hârice in Abu Umama el-Bâhilî povrnila skoraj identičen govor, ki se je zgodil v Minah na praznične dni.
Besede, ki jih je Prorok (s.a.v.s.) izrekel v teh khutbahih, so bile kot slovo. V osebi tistih, ki so bili tam, je poslal sporočila celotni svoji ummeti. Na koncu svojih nagovorov je Sahabam postavil vprašanje, ali je izpolnil nalogo, ki mu jo je Bog zaupal.
„da“
ko prejme odgovor,
„Sporočil sem, Bogu moj, daj mi za to nagrado!“
je dejal.
V teh govorih, ki jih je Resul-i Ekrem (s.a.v.) izrecil na več mestih, je uporabljal stil vprašanja in odgovora,
ponavljal je iste besede večkrat, da bi jih čim več ljudi iz množice slišalo
je razumljeno. Potrditev, da je sporočilo bilo prejeto, na koncu pogovora ima poseben pomen z vidika komunikacije.
V slovesnih pridigah so obravanana tako univerzalna sporočila za vse ljudi kot tudi vprašanja, ki se nanašajo na pravice posameznika. Zato, čeprav ni točno, če slovesni pridig imenujemo alternativno deklaracijo o človekovih pravicah, je opazno, da slovesni pridig velik poudarek daje pravicam posameznika, ki je eden od dveh grehov, ki Bog ne bo oprostil.
V Poslanikovih slovesnih besedah
Poudaril je temelne načela, kot so nedotakljivost življenja in lastnine, odprava liharskih praks in krvnih maščev, ki so bile značilne za praindijsko obdobje, odprava kazenskih sankcij za kaznila, pravice in dolžnosti med možem in ženo, ne pripisovanje otroka drugemu očetu, muslimansko bratstvo, ne vojskovanje muslimanov med seboj, vračanje zaupanih stvari lastnikom, poleg tega pa tudi to, da je on zadnji prerok, in da je svoji skupnosti zapustil kot dediščino Božjo knjigo in sunnet.
Izdelane so študije, ki primerjujejo slovo s Univerzalno deklaracijo o človekovih pravicah, ki jo je leta 1948 objavila Generalna skupščina Združenih narodov.
Za več informacij kliknite:
– Slovo na odhod.
– Učinkovanje na človekove pravice in Poslovilna beseda.
– Zakaj naj bi verjeli hadisom, če upoštevamo, da so bili preneseni skozi številne posredovalce?
Vir:
Müsned, VII, 307, 330, 376; Buhari, „Hac“, 132, „Meġāzî“, 78; Muslim, „Hac“, 147; Abu Dawud, „Menâsik“, 56, 61; Tirmizi, „Tefsîrü’l-Ķur’ân“, 10; Ibn Mája, „Menâsik“, 76, 84; Vâkidi, III, 1103, 1110-1111; Ibn Hišâm, IV, 259-261; Ibn Sa’d, II, 183-186; Džahiz, II, 31-33; Taberi, III, 150-152; glej tudi Vehbi Ünal, Peygamber Efendimizin Veda Hutbesi, Istanbul 1998; Murat Gökalp, str. 35-96; TDV İslam Ansiklopedisi, Veda Hutbesi md.
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odprvancih
