Kaj je obsesija in kaj jo povzroča? Lahko mi o tem poveste več?

– Ko sem doma sam, me hudič nagovarja z nagovori; kako se jih lahko znebim?

– Med molitvijo mi na misli pridejo razne misli; na primer, kaj sem vse počel tisti dan… Kako lahko molimo v pokornosti?

Spoštovani brat,

Kot termin



nagajanje;


skrb ali neutemeljene domneve, ki jih v srce človeka vdahne hudič

to pomeni.

Vesvese,

Beseda pomeni tihi glas, šuštanje, šepet. V tem smislu se nanaša na tiho besedo, ki se ponavlja in ponavlja v srcu.

„obsesija“

in nekoga tako besedami raniti

„vnašati dvome“

se imenuje.

Zato šejtanovo šepetanje nima nobene resnice. V Kur’anu piše,

„Zlobni načrt hudiča je zelo šibek.“



Ajet poudarja šibkost in neznatnost Satanovih zvrtinčanj in pasti ter to, da nimajo pomena za sodbo. To je v ajetu izraženo takole:

„Verujoči bojujeta na poti Allahove, neverujoči pa na poti šejtanove. Zato, o vi verniki, bojujte proti šejtanovim privržencem! Šejtanova zasnova je resda šibka.“


(Nisa, 4/76)

Mnogo takih versov nas uči, da hudič nima nobene moči nad ljudmi in da je skušanje, ki ga nam vliva, šibko kot pajkova mreža.

Praktične metode za odpravo obsesij lahko naštetimo na naslednji način:

1. Hujše skušnjave so znak močne vere…

Predvsem mora oseba, ki je izpostavljena vplivu vese, vedeti, da je to značilno za vernike; saj satan uporablja orožje vese, da uniči srca vernih, in to celo ima prijetno plat, saj je naš Prorok (s.a.v.s.) rekel:

Vesvese je posledica močne vere.

izdal je ukaz.


Eden izmed Sahabov

„O, Božji poslanec, muči me obsesija!“

Ko je to rekel in prišel k Poslaničevemu (s.a.v.) imenu, je dobil tak odgovor:

„Ničesar ni za skrbeti; to je čista vera, moč vere.“

Kot je znano.

„V prazno hišo ne vstopi tat.“

Ta izrek je znan; glede tega Imam Nevevi pravi:

„Ali bi tatil vstopil v prazno, razvaljeno hišo? Kje pa vstopi, da ukrade? V velike skladišča, v hiše, v katerih živijo ljudje.“

Verujoči je lastnik zelo dragocenih zakladov; predvsem vere, pa tudi številnih obredov in dobrih del, kot so molitev, služenje veri in Kur’anu, znanje in iskrenost. Seveda ga ne bo ustavilo to, da bi mu lopov, imenovan satan, s svojimi nagovarjanjami, ki nimajo temelja v resnici, s pomočjo lažnih sumov in skrbi, skušal ukrasti te dragocene zaklade in verujočemu škoditi, saj je to njegova prva prioriteta.

Če se satan ne bi trudil prepričati grešnika, naj ne greši, seveda se bo trudil napasti tistega, ki opravlja molitve; s šepetanjem bo napadal vero, močno motivacijo, ki spodbuja k opravljanju molitev in drugih obredov.

Skratka, lahko rečemo, da vednost, da nas napadajo vznemirjujoče misli, ker smo v veri in na pravem potu, preprečuje, da bi se pred njimi bali in jih se bojili, in nam omogoča, da še bolj okrepimo svojo vero ter se s še večjo ljubeznijo in veseljem posvetimo našim obredom.

2. Vesvese ne pripada našemu srcu…

Srce vernika se zagotovo moti zaradi vsiljivih misli; iz tega se razume, da vsiljivim mislim ne pripada srce. Če bi vsiljivim mislim pripadalo srce, srce ne bi čutilo nepohodnosti in tesnobe zaradi njih.

Tako kot se človek, ki zaužije škodljive in strupne snovi, takoj želi znebiti, in če jih pogoltne, jih želodec ne sprejme, in če se razširijo po telesu, se pojavi strupenje in razne težave in bolezni. Enako se oseba, ki je izpostavljena obsesijam, počuti neprijetno, je žalostna, skrbi se za svojo vero, srce ji začne trpeti. Vse te reakcije so dokaz, da obsesije ne izvirajo iz samega sebe.

Takšna muhteresa je neškodljiva; če muhterese ne pripisujemo našemu srcu, mislimo, da nismo odgovorni, in se s tem pomirimo ter ji ne pripisujemo pomena. Šejtan bo seveda delal, kar je v njegovi naravi; če se ne damo vplesti v njegovo igro in muhterese ne pripisujemo našemu srcu, nam ne škoduje niti v najmanjši meri. Kdaj

„Jao, srce mi je zlomljeno.“

Če se prepustimo sumljivim mislim in postanemo žrtvami vsakovrsnih dvomov, se nam odpirajo vrata škode, saj tisti, ki ga pozna v srcu,

„Kakšen sem jaz grozomisliv človek, kako naj s tem pokvarjenim srcem najdem mir.“

in s tem izgovori opusti molitev. To je pravzaprav to, kar si želi satan.

Kratko, ker nam vsiljene misli ne pripadajo, ampak so last demonov, potem se ni česa bati, nikoli nam ne škodijo.

3. Srce vernika je kot rajski vrt…

Srce vernika je kot raj, poln čudovitih cvetov;

vera, bogoslužje, iskrenost, pobožnost

So najredkeše cvetlice v tej vrtu. Ali je pametno zanemariti potrebe tega vrta, ga pustiti, da zasuši in zgniha, zato ker nekateri v teh cvetlicah najdejo napake in jih kritizirajo?

Šejtanovo šepetanje je kritizirati, ponižati vero in bogoslužje vernika, trditi, da so ti obredi brez smisla, in

„Ti nisi tip, ki bi šel v raj.“

Lahko se pojavi delirantno govorenje, kot od takih; namen je odvrniti osebo od vere in bogoslužja; ni smiselno verjeti v to šejtanski govorko, ki ne presega kleveta, in se ob tem skrbovati.

Vera je veličastna kot gora Ararat, dragocena kot Kaaba; ne podlegamo zlobnim nameram hudiča, ki se trudi, da jo prikaže kot majhen in nevrednostni kamen; če srce, ki je vir dragocenih cvetov, ki vonjajo po raju, spremenimo v gnezdo trn in kača s hudičevimi šepeti, to pomeni, da podpiramo hudiča.

4. Vesvese ni resnična, ampak je plod domišljije…

Človek, ki nekoga v mislih ubije, ne nosi naslova morilec, in človek, ki v snu je, ne zasiti svojega želuca. Tako je tudi s prisilnimi mislimi, obravnavanje teh kot resnice vodi do duhovne škode.

Vsaka misal, ki prihaja kot neprošeni gost, je neškodljiva, dokler je srce ne sprejme in ne začne delovati v skladu z njo, torej dokler ostaja v sferi iluzije. Za to, da se iluzorna misal uresniči, je potrebna volja in zavest, in le v tem primeru nastopa odgovornost. Satanovi pojavi, ki se odražajo v človeški fantaziji, in satanove besede, ki se pojavljajo brez vpletenosti človekove volje, so neškodljivi, če se človek z njimi ne ukvarja in jih ne uresničuje.

5. Vesvese ni ovira za rast vere in bogoslužja…

Šejtanovo šepetanje, čeprav se osebi, ki jo šepetanje moti, zdi kot neprehodna gora, je v resnici nestabilno in brezpodporno kot pajkova mreža; naš Veliki Bog

„…Vsekakor, zlobni načrti hudiča so šibki.“


(Nisa, 4/76)



tak je ukazal.

Nihče ne obupa, ker mu je na poti naletela pajčevina, nihče se ne skali, ker ne bo dosegel cilja, nihče ne poveča pajčevine v očeh in ne obrne nazaj. Šejtan s svojimi vplivi le okrasi grehe, a dobre dejanja prikaže kot nepremostive ovrhe, vendar nima moči, da bi človeku zavezal verigo okoli grla in ga potegoval po nezakonitih poteh, niti nima oblasti, da bi ga s orožjem prisilil, da bi opustil bogoslužje. Skratka, njegova moč je zelo šibka, če ne povečamo vpliva v naših očeh in ne pademo v grozo, torej če ne napajamo njegovega mlina, je kot mimogonska, neškodljiva vetra in nikoli ne ovira popolnosti naše vere in bogoslužja.

6. Tisti, ki ne pripisujejo pomena obsesijam, ne trpijo škode…

Najpomembnejše zdravilo za obsesivno-kompulzivno motnjo je, da ne dajemo obsesijam pomena; v tem pogledu so obsesije podobne nesreči. Dajemo jim pomena, in one rastejo, ne dajemo jim pomena, in one se utišijo; če jih gledamo z velikim pogledom, rastejo, če jih gledamo z malim pogledom, se zmanjšujejo.

Vesvese je po svoji naravi tako šibka in mimorazna, da izgine v ogledalu iluzije; je le slika in rahli odsev. Če so ideje in predstave, ki se pojavi v misli in iluziji, dobrega izvora, osvetljajo razum in misel; če pa je vesvese zlega izvora, potem ne vpliva na razum, misel in srce, ne umazuje in ne škoduje. Kot se slika kače, ki se odraža v ogledalu, ne škoduje, ali kot se umazanija, ki se odraža v ogledalu, ne umazuje ogledala, tako vesvese ne škoduje in ne umazuje srca. Kot slika ognja ne gori, tako je tudi z vesvese.

7. Šele, ko vesmeš, da je vsiljena misel škodljiva, ti škodi…

Tisti, ki v obsesivnih mislih vidijo zlo, trpijo zaradi njihovega strahu.

„Jej, propalo je!“

pade v past, ki jo je zastavil hudič, ki pravi: Resnica, ki jo smo večkrat poudarjali in na katero smo posebej opozorili;

da je obsesija neškodljiva

in

da vir tega nismo mi, ampak je to hudič.

Ker je neškodljiv, je strah pred njim nesmislen, in ker ne pripada našemu srcu, nismo niti odgovorni za njega, zato se ni vredno obremenjevati.

V enem panju je stotine čebel, a se lahko mirno mimo panja prohaja, ne da bi se ga dotaknilo; če pa se ga dotakne, če se z njimi ukvarja, če jim meče palec v panj, to ima nevarne posledice. Kar se tiče obsesivnih misli, je treba ravno nasprotno – ne ukvarjati se z njimi, ne mešati se z njimi, kot bi se mešalo v panj, ne dopuščati, da se z njimi ukvarja, da se misli, da je padel v slepo jamo. Zato je najpametnejše, da se jih ne jemlje za neškodljive in da se jih ignorira, sicer je nevarnost, da se človek znajde v slepi ulici.

8. Nervozni in občutljivi ljudje naj bodo previdni…

Pri občutljivejši in živčniši osebi, če se v glavi vrtijo obsesivne misli, lahko skrbi in strahovi, da bi ji to škodili, privedou do panike in iluzij, nato pa se to v mislih in čustvih poveča in oseba to začne pripisovati sebi, sčasoma pa to postane navada, kot da je to njena narava, in se v tobogan škodljive bolezni. V takem primeru, ko se med molitvijo v glavi pojavi svet slik in misli, ki so v nasprotju z duhom molitve, lahko oseba v rešitvi vidi beg od miru, ali pa se celo sprašuje, ali je odpadla od vere, ko se sooči s zlobnimi šepetanjem šejtana o Bogu in svetiščih.

Najpomembnejša metoda, ki jo uporablja satan, je vzburjenje domišljije posameznika, dajanje telesnosti nečemu, kar v resnici ne obstaja, in pretvarjanje majhne težave v ogromno nevarnost, kar se da izraziti kot dvigovanje viharja v kozličku vode. Poskuša prikazati težavo, ki ima samo eno odstotno verjetnost nastanka, kot sto odstotno verjetno, vznemirja občutljive in živčne duše in poskuša uničiti njihovo srečo.

Tako kot varošičnik na strehi, da bi ogrozil človeka, s prevaro pokaže neškodljivo stvar, kot je navadna vrv, kot da je kača, v očeh strašljivega, vzbudi njegovo strahoslovje in ga korak za korakom privede do roba strehe, da pade in si stavi vrat, tako je cilj hudiča, da se s nepomembnimi strahovami žrtvujejo zelo pomembne stvari. Eden od pomembnih načinov, da se ne poddamo njegovi igri, je, da ne povečujemo obsesije, ne padamo v jamo strahov, ne razpustimo muhaste vrednosti v oblak, da bi jo spremenili v zmaja.

9. Pomembno je, da se držite stran od območja privlačnosti obsesij…

V trenutkih, ko človekove čustva vrejo, je izredno ranjiv; takšni stanj so dovzetna za vpliv hudiča. V trenutkih izrednega veselja ali jeze lahko človek napravi napako, intenzivnost čustev ga lahko privede do nepravilnih besed ali dejanj. Na primer, če doseže uspeh, se lahko iz samovšeštva in arogancije pripiše božji dar kot svoj zaslug, ali pa v jezi razbije nekoga, ki ga je razjezlil, brez vsakega razloga. Razlog za te reakcije so namigovanja hudiča.

Naš Gospod (s.a.v.)

„Ko se zbudite, če ste v stoječem položaju, sednite, če ste v sedečem položaju, se položite, ali pa vstani, si napravi abdest in odslužite dva rekata namaza…“

(1) Priporočila v tej obliki so zelo pomembna. Glasno izgovarjanje salavate, recitiranje Korana lahko tudi rešijo človeka iz območja privlačnosti šejtana in njegovih vplivov.

Ko je naš Spasitelj (s.a.v.s.) nekoč, po vrnitvi iz poti, zaspal od utrujenosti in zamudil jutranjo molitev,

„Takoj zapustite to mesto; tu je zavladao in prevladuje hudič.“

(2) Njihove besede so zelo pomembne za našo tematiko. Prav tako je vredno omeniti, da je naš Prorok (s.a.v.s.) povedal, da se je satan silno bál zvuka ezana.

Tisti, ki nosijo zbroj bogaboječnosti, ki svoja bogoslužja jemljejo resno, ki ne zanemarjajo svojih molitev in spominjanja na Boga, ki se ukvarjajo s koranskimi resnicami in razvijajo svojo vero, so zagotovo daleč od vpliva šejtana in tveganja vpliva na misli; tisti, ki poznajo naravo vpliva na misli, ki pridobijo potrebno znanje o tej temi in ki ne vstopajo v območje vpliva na misli, torej se držijo stran od grehov in harama, bodo, Bogu hvala, rešeni pred udarcem te nesreče.

10. Skrb, da moje bogoslužje ne bo sprejeto, je brezvredna.

Pri nekaterih ljudeh

„če abdest ni bil pravilno opravljen, ali če moja molitva ni bila sprejeta“

Posledica takšnih obsesivnih misli so izjemno izčrpavajoče in utrudljive situacije, kot je večkratno umivanje organov za abdest, ponovno prekinitje molitve in ponovno poskušanje moliti. Ta obsesija, ki sčasoma lahko privede do hladnosti in naveličenosti do obredov, v resnici nima nobene vrednosti.

Ker če so organi za abdestovanje oprani v skladu z pogoji za abdestovanje, ni treba ponovno pranja; če se osebi nenamerno zgodi, da ne izpolni enega od pogojov za abdestovanje, je abdestovanje vseeno veljavno, saj ne ve, da tega pogoju ni izpolnil, in to mu je dovoljeno; če se pa spomni, da ga ni opral, mora ponovno opraviti abdestovanje. Človek ni odgovoren za to, česar ne ve, česar se ne spomni, česar se je pozabil, saj je to izven njegove volje. Ta primer lahko uporabimo za vse obrede. Če osebi pride v glavo dvom, da je v molitvi manjkalo kakšno ponavljanje, in se ne spomni, da je ponavljanje izpustil, ni odgovoren, če ravna v prepričanju, da je molitev popolna.

Kratko, če se ne sme iti v skrajnosti in če ne sme prevladati v človeku, je nagovarjanje v resnici sredstvo za prebujanje iz spretnosti, za raziskovanje resnice zadeve in za resno delovanje v službi; zaradi teh mudrosti je bilo kot bič za spodbuja v roke vrženo hudiču, ki udari po človeku; če pa zelo boli, je treba prigovoriti našemu Bogu, ki ima neskončno mudrost in milost, in se skriti v klim milosti, da nas zaščiti pred zlom hudiča.

Opombe pod črto:

1) Glej Abu Dawud, Edeb, 4; Ahmed b. Hanbel, Musnad, V, 152.

2) Glej Muslim, Mesâcid 309; Abu Davud, Salat 11; Tirmizi, Tefsiru sure 20; Ibn Mace, Salat 10; Muvatta, Salat 25.

3) Glej tudi: V zvezi z vseskočevanjem glej Bediuzzaman, Sözler, Druga razprava Dvadeset prve besede.

Za več informacij kliknite:

– Lahko mi poveste več o strahovih, obsesijah in kletvah, ki se pojavljajo v glavi?

– Videi o obsesivnih mislih in načinih, kako se jih znebite.

S pozdravi in blagoslovi…

Islam v vprašanjih in odprvancih