– Tisti, ki prosijo za pomoč iz svojega imetja, in tisti, ki so (zaradi svoje čednosti) onemogočeni prositi, imajo pravico na to. (Zariyat, 51/19)
– Lahko mi podrobno razložite, kako je to v skladu s kuranjskim versom?
Spoštovani brat,
Približni prevod omenjenega aleta je:
„Od svojega imetja so odvajali določen delež za tiste, ki so prosili o pomoč, in za uboge.“
(Zariyat, 51/19)
V tem ajetu se, poleg pokornosti Bogu in častitve Njegove, omenja tudi
zaradi vztrajanja pri stališču, da bi to moralo biti razumevano kot izkazovanje usmiljenja do tega, kar je stvoril
tukaj je eden takih primerov; takoj za značilnostmi hvale vrednih vernikov, ki ne pozabijo na veličino Boga in ga prosijo za odproščanje,
za njihovo dobrodelnost
spominja se.
Lastnik posesti je Bog.
To, kar Bog daje svojim stvorom, je le zaupano blago.
Bog nekaterim svojim služabnikom daje bogastvo, imetje in sredstva, v nekem smislu jih dela bogate. Od njih želi, da del tega bogastva, imetja in sredstev delijo z ubogimi.
Tako kot je blagajnik podjetja ali države odgovoren za razdeljevanje denarja, blaga in sredstev, ki so mu zaupani, na ustrezna mesta, so tudi bogati ljudje dolžni razdeljevati Božje blago Njegovim služabnikom in ščititi njihova prava.
Torej,
To, da imajo prosilci pomoči in ubogi to pravico, je zasluga Allaha, ki je lastnik in gospodar vsega.
Bog nekatere svoje službene osebe preizkuša z možnostmi, kot so položaj, bogastvo in imetje, medtem ko druge preizkuša tako, da jih teh stvari pomanja.
Kratko povedano,
Iskušanje je za obe strani in ne moremo vedeti, katero je težje in zahtevnejše. Vsak človek mora vedeti, da je v iskušenju glede na svojo položaj in situacijo, in mora se naučiti in v življenje vpeljati vse, kar je potrebno, da to iskušanje premaga.
„Prosi o pomoč“
in
„siromak“
kot smo prevedli
„prosilec“ in „oskrženi“
O pomenu teh besed obstajajo različne interpretacije.
Po splošnem mnenju
„vprašalec“
ki izrazi svojo potrebo, pa celo prosi o pomoč;
„oskržen“
je oseba, ki se kljub potrebi zadržuje od prosbe in jo sram preprečuje, da bi izrazila svojo situacijo.
Prva beseda označuje ljudi, druga pa druga bitja, ki nosijo življenje.
Obstaja tudi komentar, ki je napisan v podobnem stilu, in je zanimiv predvsem zato, ker opozarja na pravice ne le ljudi, ampak tudi ostalih živih bitij, zlasti pa na pravice živali.
(Za druga pojasnila glej Razija in Ševkanija v razlagi omenjenega aleta)
Čeprav gre tukaj za prostovoljno plačilo, ki naj bi pripravilo vernike na finančne obveznosti, ki bodo uvedene v medinskih zakonih, pa vendar ne smejo tisti, ki so finančno močni, te pomoči jemati kot milost, ampak kot plačilo, ki je dolgovano potrebnim.
„pravica“
Uporabljen je izraz, ki označuje, da je tako.
Nekateri učenjenci celo menijo, da se tudi tukaj pohvalijo tisti, ki izpolnijo obveznost plačevanja zekata.
Vendarle je v tem komentarju
„zekât“
Beseda „zekat“ ni bila uporabljena v smislu verske finančne obveznosti, pri kateri so bili nivo, razmerje in nameni porabe versko določeni; saj je zekat v tem smislu postal obveznost šele v medinskem obdobju.
Po drugi strani, določbe glede zekata, ki so bile sprejete v medinskih časih, veljajo v normalnih okoliščinah, in sicer glede na zneske, o katerih se govori.
brez obotega, da „si revni zaslužujejo del bogatstva bogatih, tistih, ki imajo preveč“
Treba je opozoriti tudi na to, da ajeti, ki to izražajo, nakazujejo, da v izrednih razmerah, kot so pomanjkanje, kriza, katastrofa, samo plačilo določenih zekatnih zneskov ne izkupi osebe od odgovornosti.
Če je to tako za bogate, imućne in tiste, ki jim gre dobro, kot se pravi v ajetu,
potrebujoč in osiromašen
Kar se tiče stanja oseb, ki so bile:
Kot v Kur’anu, tako tudi v hadisih je poudarjena moralna razlika med revnimi, ki ohranjajo svojo čast, in tistimi, ki izkoriščajo revščino in prosjaštvo kot sredstvo za zaslužek.
Naš prerok (s.a.v.s.),
„Brezdomni“
(ubogi)
Nije tisti, ki ga se da odpraviti z enim ali dvema datlami ali z nekaj ugrizov; pravi siromak je tisti, ki se obnaša, kot da je bogat.
(držalec/držalka čednosti)
ni nikogar. Če želite,
„Ne prosijo ljudi vztrajno.“
Preberite ta ajet.”
(Muslim, Zakat, 102)
s tem je bilo ugotovljeno, da prosjaštvo ni skladno z pojmom finančne čednosti, ki je v islamski etiki glavna čelod.
Poleg tega:
– tisti, ki prosijo za milino, čeprav bi se lahko preživeli s svojo ročno delo, še posebej tisti, ki prosijo, da bi na ta način nabrali bogastvo, v resnici prosijo za ognjen pekel.
(Muslim, Zakat, 105);
– ki je izjavil, da bodo ti, ki se na tem svetu sramno prosili za milost, v onostranstvu pred Bogom stali z odtrganimi licnimi klobasnami.
(Buhari, Zekat, 52; Muslim, Zekat, 103, 104).
Hadisi (islamske legende) kažejo na težino nagrade v onostranstvu za prosjačenje.
To, da so v Kur’anu in hadisih prositi nekoga drugoga o pomoč prikazali kot ponižujoče in celo kot dejanje, ki povzroča kazen v onostranstvu, je globoko vplivalo na prve muslimane.
Res je,
„Če bi komurjem padla bič iz rok, ne bi prosil niti najslabšega, da mu jo vrne.“
Različni viri in različni izrazi so bili uporabljeni za prenos zgodbe, ki izraža občutljivost prerokovih spremljevalcev glede prosjaštva.
(Primerjaj npr. Muslim, Zekât 108; Abu Dawud, Zekat, 27)
V zgodovini je v vsaki državi ob bogatih obstajala tudi revščina. V skladu z duhom Kur’ana in Sunna je smiselno, da se v državi identificirajo revni in da se za njihove potrebe poskrbi prek državnih socialnih ustanov. Če pa država takšnih ustanov nima ali če so te ustanove neustreznih kapacitetov, potem morajo bogati poskrbeti za potrebe revnih.
Po mnenju islamskih učenjakov je prosjačenje dovoljeno, če je oseba oslabila do te mere, da ne more več delati, in njene osnovne potrebe niso na noben način zadostene.
V skladu s temeljni načeli islamizma, prosjaštvo ni sredstvo za zaslužek, ampak je dovoljeno le v izjemnih okoliščinah.
ir.
Islamski učenjci so za izdajo tega dovoljenja zahtevali izpolnitev naslednjih pogojev:
1. Oseba, ki prosjači, mora biti v resni stiski.
Če je oseba v takšni situaciji sposobna zadostiti svojo potrebo s čakanjem na neko obdobje in ne bo zato utrpela hude škode, ne bi smela prositi, ampak bi morala raje izbrati čakanje.
Določanje stanja nužnosti, ki opravičuje prosjaštvo, se spreminja glede na ekonomske razmere v različnih časih in krajih. Na primer, za en dan…
(jutro in večer)
Poudarjeno je, da musliman, ki ima hrano, nima pravice prositi. Glede na to, lahko prosijo za miloštvo tisti, ki imajo stalne dohodke, dokler ne prejmejo plače ali nadaržine, in tisti, ki se ukvarjajo s trgovino ali obrtjo, dokler ne pridobijo finančnih sredstev, če v tem času ne morejo zagotoviti minimalnega preživetja s posojilom ali podobnim sredstvom.
Prosjaštvo mora biti sorazmerno in omejeno na nujnost, v kateri se prosilec nahaja. Ko nujnost izgine, je treba prenehati prositi druge.
2. Oseba, ki je tarča šikaniranja, mora ohraniti svojo dostojanstvo.
Naj se omeji na to, da bogati osebi, ki jo meni za primerno, pove, kaj potrebuje, in naj jo ne prosi neposredno za nič. Če jo pa vendarle mora prositi, naj ne vztraja in naj se izogiba ponižujočemu vedenju.
3. Pri izbiranju osebe, od katere se želi pomoč, je treba ravnati pravilno.
Človek, ki se obrne na pomoč, razume položaj revnih, je zaveden, da imajo revni pravico na njegovem bogastvu, ne nagovarja prosjaka, ne hvali se s svojo dobrodelnostjo.
(glej Al-Baqara, 2/264)
Poleg tega je zaželano, da je ta oseba skromna, prijazna in tolerantna.
Učenjci islamske vere ne odobravajo sprejemanja milodaj od ljudi, ki jih ne darujejo iz prostovoljne volje.
in so rekli, da je treba vrniti to, kar je bilo na tak način odobreno, če je to mogoče, če pa ne, potem je treba vrniti vrednost.
Za več informacij kliknite:
– Vse ajete, ki bi bogataše motili, so bili spremenjeni v ptiče. Kako …
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odgovore
