Spoštovani brat,
Človek iz kamna in gline oblikuje lik, ki je podoben človeku. To pa ne more biti nič več kot kip iz kamna, gline ali plastike. Bog pa je iz gline stvoril živega človeka. Trditev nekaterih, da so napisali nekaj podobnega Kur’anu, je enako kot trditev, da je neživi kip človek.
Analiza te knjige bo pokazala, da se v njej sledi antiislamski politiki in se širijo načela in nauki krščanstva. To, da je avtor knjige sam islamofob in se trudi širiti krščanstvo, jasno kaže na obseg problema.
To pomeni, da se ne da niti v eni od štiridesetih vidikih ustvariti ničesar, kar bi se lahko primerjalo z enim samim ajetom Kurana. Kot se ne da reči, da je plastična skulptura podobna Kuranu, se ne da reči, da je zbirka besedil, ki jih je napisal človek, podobna Kuranu.
Spodaj vam predstavljamo študijo na to temo:
Od svojega objave do danes je zgodovina zabeležila številne laži in klevete, ki so bile izrečene proti Kur’anu. Nekateri samozvani preroki, ki so videli, da se islam širi s Kur’anom, so se od let blizu smrti preroka (s.a.v.) naprej poskušali upirati Kur’anu in ga posnemati v slogu in besedstvu. Vendarle so bili neuspešni in končali v razočaranju. Glavni vzroki teh poskusov so bili plemenski fanatizem in lakota po bogastvu in moči.
– Musajlama ibn Habib al-Kazdžab,
– Ajhede b. Ka’b (el-Esvedu’l-Ansî),
– Abu al-Tayyib al-Mutanabbi,
– Abu’l-Ala al-Maarri in
– Mirza Ali Muhammed.
Tudi skozi zgodovino so kristjani, tako v islamskih deželah kot drugodje, pisali dela, v katerih so kritizirali islam in branili svojo religijo. Vsak pripadnik religije je z vidika svoje perspektive pisal protiargumente. Ta negativna misel kristjanov o islamu se je od prvih časov do danes nespremenjena ohranila in nadaljuje. Kot živ, najnovejši primer te negativne perspektive in zle volje je pravzaprav izmišljena knjiga, ki je predmet naše študije. Ta in podobni poskusi bodo, prav tako kot prejšnji primeri, našli svoje mesto na smetišču zgodovine.
je nadaljevanje procesa „inkulturacije“ (kulturne integracije), ene od zadnjih taktik, ki so jo razvili teoretičari misijonarstva. Osnovna ideja te metode je najprej vstop v lokalno kulturo, nato pa njeno uničenje in razvrednotenje. Ime je zelo spretno izbrano od skupine, ki je napisala knjigo, in je prevzeto iz besede, ki se uporablja za Kur’an, torej pojma, ki je bistvenega pomena za islamski svet. Kot je znano, je ta izmišljena knjiga od začetka do konca polna klevet in žalitev na račun našega svetega Kur’ana, s ciljem zmedeti muslimane in izkriviti njihovo religijo. Naša študija je kratek uvod in kritika knjige z naslovom .
Ker je ta knjiga sestavljena iz obrnjenih besed iz Kurana. Knjiga je bila najprej napisana v arabščini leta 1999, nato pa prevedena v angleščino pod tem imenom. V predgovoru knjige se dve osebi, ki sta odgovorni za njeno nastanek, predstavljata kot „X“ in „Y“, skriva pa svoja prava imena. Vendar pa raziskave na internetu razkrivajo, da obstaja oseba, ki se imenuje „X“. Ta oseba je hkrati zbiralec in urednik knjige z imenom „Y“.
Evangelični svečenik, ki je pod psevdonimom al-Mehdî sestavil to knjigo, je v intervjuu za revija Atlantic Monthly in Baptist New iz leta 1999 povedal,
Ker ta knjiga Arabom ponuja evangeljsko sporočilo v klasičnem jeziku. Poleg tega se trdi, da je ta knjiga, na razliko od Kurana, nastala v sedmih letih, ne v dvajstih treh, in da je plod prerokstva (!), inšpiracije (!), in se pravi:
Po besedah sestaviteljev knjige, naj bi to delo v vseh pogledih zajemalo vse značilnosti Kur’ana, svetih spisov muslimanov. Napisano je v prozi in poeziji, v čistem, klasičnem arabskem jeziku. Pazili so na slog in tekočnost. Nekateri arabska raziskovalci, ki so to knjigo pregledali z vidika gramatike, pa so ugotovili, da vsebuje številne gramatikalne napake.
Zelo verjetno je, da takšne publikacije podpirajo raznoliki politični ali ekonomski interesi. Tudi misijonsko delo je eden od dejavnikov, ki pospešujejo takšna prizadevanja. Če si ogledamo vsebino knjige, se od začetka do konca vidi, da vsebuje krščanska učenja in teologijo. Glavni cilj je prepričati muslimane, da je Kur’an izmišljena knjiga, in jim ponuditi novo sveto(!) knjigo. Poleg tega je cilj v muslimane vcepiti dvom glede vsebine Kur’ana, da bi se preprečila rast in širitev Islamske vere na Zahodu.
Vidimo, da krščanske spletne strani objavljajo, reklamirajo in pišejo članke, ki hvalijo to knjigo. Knjiga je dobila močno podporo iz krščanskega sveta, zlasti od evangelističnih krščanskih skupin. Na primer, mediji kot A Middle East seminary president, A Los Angeles, CA Muslim convert, Billy Graham Center for Muslim Studies, Evangelical Mission Quarterly, Baptist Press hvalijo knjigo in izražajo svojo prepričanost, da bo s pomočjo te knjige prišlo do krstnizacije muslimanov. C.S. Arthur v svojem članku piše: „Več kot 1400 let so odgovori na Kur’an in njegove trditve bili pisani iz strahu. Zdaj pa se muslimani soočajo z resničnim izzivom skozi knjigo, ki je Kur’anu enakovredna po slogu in besedstvu. Knjiga celo presega nauke, ki jih Kur’an vsebuje.“ Nato citira osebo, ki je pod psevdonimom „el-Mehdi“ delala v uredništvu in upravi knjige: „Naši muslimanski prijatelji, katerih je več kot milijarda in ki živijo v tridesetih devetih državah, niso prejeli pravega sporočila Evangelija. Ta knjiga jim to sporočilo posreduje.“
Ta knjiga, naslovljena se sestoji iz sedemdeset sedmih poglavij (izmišljenih sur), od katerih vsako začinje z uvodno izjavo . Vsako poglavje se sestoji iz več navidez versetov, ki so označeni z 1, 2, 3, 4 itd. To pomeni, da se je poskušalo oponašati strukturo Kurana in poglavja knjige so dobila imena sur.
Prve vrstice poglavij (sur) v knjigi ponavadi začinajo z imenom te sure in so namenjene muslimanom.
Nekatera druga poglavja pa so poimenovana po navdihu iz Kurana, saj se podobni pojmi v Kuranu pojavljajo. Ez-Zevadž, et-Tuhr, el-Mizán, eş-Šehíd so le nekateri izmed njih. Neka poglavja so izbrana po imenu, ki ponižuje in žaljuje muslimane. Na primer, el-Mákerun (intriganji), el-Mufterun (izmišljalci), el-Muharridun (podburkovalci), el-Káferun (neverniki), el-Mušrikún (idolatri).
Avtorji knjige trdijo, da je besedilo knjige navadno bilo objavljeno „es-Safiyy“ prek prerokstva. Kot dokaz navajajo izmišljeno suro, ki so jo poimenovali Tenzil, in v kateri se nahajajo naslednje besede:
Kot se vidi, je zgornji odlomak praktično prepisan iz več ajatov Kurana in nato rahlo preoblikovan. Zato besedilo v tej knjigi ne vsebuje nobene originalnosti. Naprotno, je samo imitacija in plagiat.
Metoda je podobna običajnemu kopiranju.
Kot se vidi iz celotne analize knjige, je njena najpomembnejša naloga, da to, kar Kur’an označuje za resnico, označuje za laž, in obratno. Kot primer: Kur’an omenja štiri svete mesece in prepoveduje vojne in podobne dejavnosti v teh mesecih, ter poziva k spoštovanju teh mesecev.
Vendar omenjena knjiga, morda zato, da bi napadla muslimane tudi v mesecu ramazanu, trdi, da je to izmišljotina, in obtožuje Alaha. V ponarejeni suri, ki se imenuje Selam (mir), beremo:
V drugi izmišljeni suri, ki jo omenjajo, se poudarja, da so muslimani v zabludi, in se jim spominja, da so bili pozvani k „miru“, vendar se trdi, da muslimani temu ne verujejo. Običajno se obrnejo na glava dol Koranove ajete, zlasti izmišljene ajete 3, 4 in 7 iste sure, in trdijo, da Bog ne bi ukazal vojne, ampak da bi to lahko bila le satanova podburka.
V knjigi z naslovom … je v tako imenovani suri Nisâ, ki se v njej nahaja, posmehovno in ponižujoče prikazano, kaj vse pravice glede žena je Kur’an določil. Še več, posmehovno se obravnava in ponižuje ukaz Kur’ana, da naj se s ženami prerokovegovi govori izza zavese, pri čemer je v knjigi naveden isti ajet, ki naj bi dokazoval, da je takšen ukaz ponižujoč za ženske. Vendar je osnovni princip tukaj zaščita ljudi pred možnimi zlovoljami. To nima absolutno nič skupnega s poniževanjem žensk.
Eden od pomembnih vidikov omenjene knjige je tudi to, da se v izmišljeni suri, ki nosi ime An-Nisa, v grobem tonu kritizirajo kur’anske določbe o dedovanju, pričevanju itd. Tu se poskuša posmehovati Kur’anu tako, da se kot tema razprave vzamejo žensko dedišče, pričevanje, vprašanje, ali so moški v nekem pogledu superiorni nad ženskami, in podobne stvari.
V izmišljeni suri, imenovanoj … pa se antimuslimanski napadi še bolj zaostrujejo in se trdi, da vojni v imenu Alaha, o katerih govori Kur’an, niso realni in da se na ta način ne doseže raj, ter da Allah nič takega ni ukazal. V tej suri se trdi, da muslimani povzročajo nered na zemlji in da uničujejo človeštvo in gospodarstvo. Tistim, ki verujejo v to domnevno sveto knjigo, imenovano el-Furkânu’l-Hak, se obljublja raj, in v šesti vrstici se pravi:
V prvem ajetu navedene, domnevne sure, ki poudarja pomen posta, je citiran hadis, v tretjem ajetu pa je naslovljen na licemjere, torej na muslimane, in se pravi:
V osmnajstih vrsticah druge domnevne sure, imenovane [ime], je prerok Mohamed (s.a.v.s.) opisan kot velika laž in poslanec zavržene hudičevine, muslimani pa so označeni za nekatere.
V drugi domnevni suri, ki se imenuje …, se beseda „mekr“ (zlobnost, zlovoljnost) pogosto uporablja in se vzimajo podobne izjave iz Kurana. V tretji domnevni ajeti se spet sklicuje na preroka (s.a.v.s.), da je – ne daj Bože – spodbudil svoj narod k ubojstvu in bljudenju, kar pa ne bi moglo biti lastnost preroka, ampak bi to lahko bila lastnost prokletišča, hudiča.
Kot smo že prej omenili, je glavni namen te knjige žaliti muslimane, njihove knjige in svete stvari. V izmišljeni suri se namreč trdi, da muslimani sledijo Taghutu in se tako spuščajo v globoke jame.
Prva poved, ki se začne z izrazom „iz naših robov so se odvrnili“, kot primer navaja 47. ajet Kur’ana iz Sure Al-Maida in ga ponavlja.
Ta sura, ki se nahaja v omenjeni knjigi, je najdalja med vsemi domnevno svetimi poglavji in se sestoji iz trideset sedmih lažnih versetov. Kot sledi iz imena, ta sura označuje muslimane za politeiste. Najbolj zanimiv in opazilni del pa je ocena poslušnosti preroku Mohamedu kot politeizma.
V tej suri se navajajo nekateri citati iz Kur’ana in se poudarja, da je bila knjiga el-Furkanu’l-Hak razodetje od Boga, ki je bilo poslano, da potrdi Evangelij. Kot je zapisano v 2. stavku:
Ta knjiga včasih celo kopira besedilo Kurana ne da bi ga spremenila. To je videti na primer v mnogih odlomkih iz domišljene sure z imenom Kebâir. 12. odlomek v isti suri pa je doslovna kopija 171. ajeta sure Bakara.
V tem obdobju, ko se na najvišji ravni trudimo za zavezništvo civilizacij, menimo, da bi se moralo opustiti te in podobne provokativne poteze, ki spodbujajo konflikt civilizacij. Od nekaterih Zahodnjakov, ki se trudijo spoštovati živali in rastline, pričakujemo, da bodo spoštovali tudi muslimane, ki so pripadniki druge po velikosti religije na svetu, vsaj toliko kot druge žive bitje.
Kot je bilo omenjeno zgoraj, je omenjena knjiga zanimiva, ker prikazuje, kakšnih razsežnosti doseže igra, ki jo misijonska gibanja igrajo v islamskih državah. Poleg tega je mogoče trditi, da takšna dela ovirajo, celo uničujejo dialog med iskrenimi verniki. Za svetovni mir je izjemno pomembno, da se poudarjajo ne razlike, ampak skupne značilnosti religij. Islam s svojo načelo „vsak naj ima svojo religijo“ v nekem smislu tolerira vse religije na svetu. Želimo si, da bi podobno razumevanje in toleranca obstajali tudi v krščanskem svetu. Če so avtorji in podporniki te knjige iskreni v svojih besedah, bi morali opustiti sanje o novem svetovnem redu in se potruditi, da preprečijo krv, vojne in pomanjkanje na svetu, ter se zavzeti za realizacijo željenega idealnega dialoga.
(Prof. dr. Ali Rafet Özkan)
Za dodatne informacije o Kur’anu kliknite tukaj:
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odgovore
