V islamu je objavljanje božja sporočila, ki jih Bog neposredno pošilja prerokom; navdih pa je duhovno znanje, ki ga Bog vlivuje v srce svojih vernikov, ki niso preroki. Ta kategorija obravnava razlike med objavだanjem in navdihom, kako sta ta pojma definirana v Kur’anu in Sunnetu ter obravnava te oblike duhovne komunikacije med človekom in Bogom.

Objavljanje je ekskluzivno za preroke in tvori temelje religije. Kur’an je najpomembnejši primer objavljanja in bil je objavljen preroku Mohamedu (s.a.v.s.) prek Džebraila (a.s.). Namen objavljanja je, da se ljudem sporočijo Božja zapovedi in prepovedi, da se jim pokaže prava pot in da se v njih vzgoji zavest služenja.

Navdih pa je usmeritev in razumevanje, ki ga Bog vlivuje v srce pravednih vernikov, učenjakov ali muslimanov, ki niso preroki. Navdih ni zavezujoč vir, je osebni in ne tvori verskih odločitev. V sufističkem razumevanju se navdih razume kot notranja intuicija, ki se povečuje s čistostjo srca in pobožnostjo.

V tej kategoriji se podrobno razlaga, na podlagi verodostojnih virov, vrste objavljanja, vir navdihu, napačna prepričanja glede teh pojmov in kako ločiti pravico od nepravice.