Spoštovani brat,
V biologiji se celična smrt v osnovi deli na dve obliki: (apoptosis in autofagija) ter (nekroza). Vendar so nedavne študije pokazale, da obstajajo tudi drugi tipi smrti, ki se razlikujejo od teh dveh.
Citoplazma se zgosti, celica se zmanjša in skrči, povezava s sosednimi celicami se prekine. Jedrska DNA se urejeno razbije na nukleozomalnih območjih. Citokrom c se iz mitohondrijske membrane sprosti v citoplazmo. Aktivnost proteolitičnih encimov, imenovanih kaspaze, se poveča. Elementi celičnega ogrodja se razgradijo in ponovno uredijo na celični površini. Ribozomi so v majhnih skupinah in večina endocitotnih veziklov se združi z celično membrano. Kot rezultat sprememb celične membrane nastanejo membranske vezikule. Ker citoplazmatične vezikule (apoptozska telesa), ki vsebujejo jedrski material in organele, odstranjujejo fagocitne celice, ne nastane vnetja.
Prejem signala smrti (Upozoritev),
Aktivacija Kaspaz (Postopek),
Odstranitev nastalih ostankov iz okolja.
Pri programirani celični smrti se najprej zgodi:
Celica prejme signal za smrt, ki lahko pride iznotri ali zunaj celice.
Kot drugi korak se aktivirajo proteaze (kaspaze).
Aktivirani kaspazi dobijo nalogo, da razgradijo ciljne proteine.
V zadnji fazi programirane celične smrti nastanejo apoptotična telesa, ki se nato fagocitirajo.
Avtofagija je tip programirane celične smrti, ki se od apoptoze razlikuje po nekaterih značilnostih. Gre za fiziološko programirano celično smrt, ki poteka neodvisno od kaspazov, pri čemer se ne ugotovi aktivnost kaspazov, in je odgovorna za odstranjevanje organelov z moteno funkcijo, poškodovanih makromolekul in patogenov. Avtofagija je čudesni proces, ki v živem organizmu deluje kot sistem kontrole kakovosti.
Otofagija je beseda, ki pomeni „samoožiranje“. Je proces, pri katerem se v celici, ki je v stanju lakote, razgradijo njene lastne strukture, da bi se pridobila energija.
Avtofagija se sproži, ko apoptoza ne zadostuje za ubijanje celic, odvisno od vsebnosti celice, in celica je uničena. Poznata je tudi kot mehanizem za zatiranje tumorov.
Autofagijska celična smrt ohranja homeostazo, saj zagotavlja recikliranje intracelulárnih molekul, zlasti v primeru lakote in vseh ostalih stresnih dejavnikov. To nakazuje, da ima pomembno vlogo v ohranjanju zdravja in preživetju.
Če celica ne prejme hranila, se za preživetje aktivira avtofagija, pri kateri celica sama razgradi svoje sestavine. Avtofagija se lahko sproži tudi s stresnimi dejavniki, kot so patogene okužbe, toksične snovi in hipoksija. Avtofagija je v bistvu mehanizem, ki je potreben za zaščito celice v težkih razmerah. Če pa se pritisk stresnih dejavnikov poveča, celica sama sebe porabi in to povzroči njeno smrt. Motnja mehanizma avtofagije pa povzroča rak, prezgodno demenco, Alzheimerovo bolezen in razne okužbe.
Avtofagija je tudi pomemben mehanizem v razvoju živali (kot so metamorfoza, tvorba perutnic pri pticah in nepraščine pri sesalcih). ATG (Autophagy-related genes) so geni, ki sodelujejo pri avtofagični celični smrti.
Ugotovljeno je, da obstajajo tudi drugačne vrste celične smrti, ki se v nekaterih vidikih podobajo nekrozi in apoptozi, v nekaterih pa ne. Na primer, nekropotiza je sicer tip programirane celične smrti, vendar se v nekaterih vidikih podobna nekrozi.
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odgovore
