Spoštovani brat,
Aišah, naj bo Allah s njo zadovoljen, je dejala:
–
O, Allahov prerok, ali je za ženske tudi džihad?
sem rekel.Poslanec Božji, sallallahu aleyhi ve sellem, je dejal:
„Da, za njih obstaja džihad brez bojevanja: Hadž in Umra!“
[1]
Je znano, da musliman s svojo vero in verskim življenjem živi večstranski, razširjen, stalni in resnični džihad. Kot se vidi, je Prorok (s.a.v.s.) v tem hadisu…
„hadž in umra“
da
„vojna brez spopadov“
kot tak označuje. Po navedku velikega hadisologa Imama Buharija, Aisha je rekla:
– O, Allahov prerok! Po našem mnenju je džihad najvišja vrлина. Ali mi, ženske, ne moremo sodelovati v džihadu?
je rekel. Poslanec Allahov, sallallahu aleyhi ve sellem, pa je rekel:
„Ne! Za vas, ženske, je najvišji džihad hodočašče (hadž), ki je bilo sprejeto.“
je ukazal.[2]
V Buharijevi verziji se ne omenja umra, ampak hac.
„mebrur“ (sprejemljiv)
je opisan kot tak. To isto velja tudi za verzijo, ki jo navaja Nesâî.[3] Poleg tega je Prorok (s.a.v.) na isto vprašanje odgovoril:
„Haj vam je dovolj (kot džihad)!“
Zapisano je tudi, da je odgovoril: [4]
Vsa ta izjave in ocene, ki se pripisujejo preroku Mohamedu (s.a.v.), so resnično zelo zanimljive in spodbudne. Najprej ta ugotovitev razkriva, da je hodočaštvo (hajj) po težini in posledično po zaslugi zelo primerljivo z džihadom. Po drugi strani pa se samodejno ugotovi, da je vsaka islamska obredna praksa v nekaterih vidikih džihad.
Iz te splošne ocene in značilnosti je razvidno, da ima Hajj posebn položaj in pomen, kar se tiče značaja džihada; razume se, da je bil Hajj najobsežnejša in najučinkovitejša oblika in sredstvo hladne vojne, propagande in kulturne vojne.
Kot smo se naučili iz drugega hadisa,
„Džihad je vrh, najvišja točka verske zgradbe.“
[5]
Ženske pa ne spadajo v kategorijo borcev. Za njih je hadž (in umra) obred, ki nadomešča džihad. V bistvu…
Haj je džihad brez bojevniskih dejanj.
To je v skladu z naravno in versko naravo žensk. Zato iz našega hadisa lahko sklepamo, da so bile žene v hladni vojni sposobne prevzeti pomembne naloge. Drugimi besedami, jasno je, da imajo muslimani, moški in ženske, po svetu priložnost in odgovornost za džihad. Kot je nekoč rekel Prorok (s.a.v.s.) muslimanu, ki se je pritoževal nad svojo nesposobnost in strahoslovnost:
„Ne želiš moči, sile in junaštva? Pridi na hadž, na sveto potovanje, in se pridruži džihadu.“
[6]je dal to priporočilo. V drugem hadisu pa je naš Prorok rekel:
„Hadž in umra sta džihad za vse šibke, stare, nemočne, majhne in ženske.“
[7]
S tem je naš Dragi Prorok (s.a.v.s.) dejansko napovedal, da mora obstajati oblika džihada, v kateri lahko sodelujejo tudi tiste skupine v družbi, ki ne morejo sodelovati v glavnem džihadu, v osebni vojni.
Takoj naj dodamo, da ta izjave ne pomenijo, da je hadž obred, ki ga smejo opravljati le nesposobni, šibki in ženske; ampak da je za te skupine zelo pomemben obred, ki nadomešča džihad, in da imajo tudi oni možnost zaslužiti nagrado džihada. V tem pogledu je to velika blagodat in čast za omenjene skupine v muslimski skupnosti.
Hladna vojna
Hadž, ki pomeni združenje pod enim centrom, eno ukazovanjem in poveljstvom, po dolgi poti, s pretrpenjem velikih težav in žrtev, je izjemno pomembna in učinkovita priložnost za širjenje vere v islamskem svetu. Širjenje vere pa samo po sebi že predstavlja džihad. Ti neoroženi mujahidi, hadžiji, ki kljub možnostim za uživanje in udobje, poslušajo Božje zapovedi, žrtvujejo svoj čas in življenje, prisegajo na neškodnost, izražajo ugled brez nasilja, združujejo se in kljub formalnim in fizičnim razlikam izražajo svojo vero, čustva in pripadnost z enakimi besedami, enakimi obredi in metodami, bodo zagotovo poslali misle, ki bodo razmišljale in morda celo zastrašile srca brez vere. Nije brez razloga, da se svet v času hadža obrne k islamskemu svetu in opazuje te neorožene mujahide.
Ki vsebujejo gibanja, ki izzivajo vse vrste simbolov zla
hadž, hadžsko romanje
Islam je popolno sredstvo za vzgojo muslimana, ki mu v temelni lastnosti neškodnosti omogoča sprejemanje potrebnih ukrepov proti škodljivim silam in dajanje zasluženih odgovorov. Ihram pa je za hodožnike, borce džihada brez bojev, …
„Veselokraj za Boga, usmiljenje za njegovo ustvarjeno“
je osnovna in praktična vojaška uniforma.
Živeti kot pripadnik muslimske skupnosti
Hadž,
Prizadevanje za enobožnost (tevhid) je objavljati to vero po vsem svetu z vokali, ki se slišijo okrog Kaabe: takbir, tehlil in telbija. Hadž navaja muslimane na organiziranje dogodkov svetovnega pomena, na usmerjanje množic v določenih gibanjih za svete namene in na izvajanje določenih pravil. Menimo, da je nezadovoljstvo po hadžu, želja tistih, ki so že bili tam, da bi šli še večkrat, posledica tega, da se v celoti ummeta (islamske skupnosti) združujejo, delijo in razvijajo svoje celotno bazo, in da se v doto spiritualno in osebnostno bazo ummeta ponovno rodijo, ali drugače rečeno,
„živeti v skladu z učenjem“
Izvira iz tega in ga globoko prizadene.
Discipline in Education
V vojski sta disciplina, poslušnost in požrtvoljnost najpomembnejši. Orožje in usposabljanje dobivajo smisel le v tem kontekstu.
„Džihad brez nasilja“
Tudi ta ima svojo specifično disciplino, prakso in požrtvovalnost. Nesilno in neškodljivo vedenje bo imelo ugled in prineslo čast hodočalcem, v kolikor se bodo držali teh zahtev. Tisti, ki kršijo disciplino, pa bodo nosili breme propasti umete na svojih ramenih. To breme je izjemno težko. Nihče se ne sme spušťati na takšno neposlušnost.
Kakovost rezultata je tesno povezana z opravljenimi pripravo. Predhodno izobraževanje bo nedvomno preprečilo številne napake v praksi in povečalo duševno zadovoljstvo in doživetje. Zato ga ne bi smeli opustiti pod nobenim pogonom. Kot namreč stoji v hadisu:
„Tistemu, ki je opravil hadž in izpolnil vse zahteve, in ki ni bil poškodovan po jeziku ali roki muslimanov, bodo prejšnji grehi odpuščeni.“
[8]
Kot je bilo rečeno. Tako kot je za doseganje srečnega rezultata na individualni ravni potrebna izobrazba, so za doseganje rezultatov na ravni celotne skupnosti potrebna še globlja, širša in ustreznejša izobraževalna prizadevanja.
Zaradi prenosa v živo
Po drugi strani, če upoštevamo, da se ta mirna svoboda, ki se odvija enkrat letno po vsem svetu, istočasno prenosi v živo po vsem svetu prek televizije, kakšen je potem smisel hodočasniškega obreda?
„džihad“
Postalo bo povsem jasno, kaj se dogaja. Verjetno nekateri, ki v živo prenašajo bogoslužja v cerkvah in sinagogah, s tem, da bogoslužje v Mekki skriva pred našim sveti narodom in svetovnimi ljudmi, izražajo svojo ponižnost, da ne morejo biti niti ženske tega džihada. Medtem ko bi paživo prenos bogoslužja v Mekki, spremljen z komentarji strokovnjakov o pomenu in vsebini Poslovne besede, svetovnemu človeštvu, ki išče mir, spomnil na mir in srečo, ki jih ponuja islam, na skladnost pravic in dolžnosti, in morda celo prispeval k rešitvi mnogih. Ali pa ni cilj džihada ravno rešitev in oživitev nekaterih?
Opombe pod črto:
[1] Ibn Mağdž, Menâsik 8.
[2] Buhari, Hadž 4.
[3] glej Nesâî, Hac 4.
[4] glej Abdurrezzak, Musannef, V, 8.
[5] glej Tirmizi, Iman 8.
[7] glej Nesâî, Hac 4; Ibn Mâce, Menasik 8.
[8] Abdurrezzak, Musannef, V, 11.
(glej Prof. Dr. İsmail Lütfi ÇAKAN, Altınoluk Dergisi, 1992 – Maj, Število: 75, str. 6)
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odgovore
