Drugič, v koliki meri je pravično kritizirati nekoga zaradi njegovih osebni, nedogmatskih mnenj? Tretjič, če sprejmemo, da lahko naredijo osebne napake, ali je potem logično in pravično, da jih ne smemo kritizirati? Ker je Poslanec Božji (s.a.v.s.) nekoč rekel kmetu, naj ne ceplja drev, nato pa je po želji kmeta spremenil svoje mnenje.
Spoštovani brat,
Prvič:
Če so preroki pri izbiranju med dvema možnostima izbrali „a’lâ“ (dobro), namesto „aliyyüla’lâ“ (najboljše od dobrega), se to lahko pri njih šteje za napako. Vendar ta napaka ali ošinjenje ni napaka v našem smislu, saj je izbrali „a’lâ“, torej dobro. Lahko se sicer reče – mi pač ne – da bi prerok, kot nekdo, ki je blizu Bogu, moral izbrati „aliyyüla’lâ“, vendar nihče ne more to označiti za greh.
Zdaj poskusajmo to problematiko pojasniti s pomočjo primera:
Zamislite si osebo, ki želi prebrati Kur’an od začetka do konca. Vendar,
V kolikih dneh je treba prebrati Kur’an od začetka do konca?
V zvezi s temo se pred njim odpirajo dve možnosti:
Prvič,
Bolje je, da si Kur’an preberem v desetih dneh, premišljujoč in razmišljujoč, saj le tako bom mogel posvetiti pozornost pomenu in se pograbiti v globine Kur’ana.
Drugič,
Kur’an bi se moral prebrati v sedmih dneh; saj je to izraz moje večje spoštljivosti do besed našega Gospoda. Nato se odloči, da bo Kur’an prebral v desetih dneh, in začne…
Recimo hipotetično, da je Božja volja bila, da si onaj člověk prebere Kur’an v sedmih dneh. On pa je po svoji lastni presoji odločil, da si ga prebere v desetih dneh. Božja volja je „Aliyyüla’lâ“ (najvišja). On pa je storil vsaj „a’lâ“ (visoko). Zato ni greha, da bi ga…
„Napravil si napako, grešil si“
lahko se reče. Morda je zadnja stvar, ki bi se moralo reči, da je ta oseba v svojem najlepšem stanju in se ukvarja s dobrim. Kar se tiče obtoževanja greha, to je absolutno napačno.
Takšna je torej situacija in narava dejanj, ki so jih preroki izbrali in izvedli na podlagi svojega vlastnega razsodka.
Kako je torej mogoče, da bi jim bilo mogoče pripisati greh za to, kar so storili?
Drugič:
Prvenstveno so preroki, pravniki, pravniki. V zadevah, glede katerih niso prejeli sporočila od Boga – ne glede na to, ali se nanašajo na zakone, na njihovo zasebno življenje ali na družbeno življenje – izražajo svoja mnenja in dajajo interpretacije. Nekatere od teh interpretacij se lahko popolnoma ujemajo z božjo voljo, druge pa ne. Vendar vse njihove interpretacije potekajo v okviru božje volje. Če se njihove interpretacije ne ujemajo popolnoma z božjo voljo, se to glede na njihovo raven – da so bili priljubljeni na dvoru, da niso imeli zaslon na očeh, da so slišali glas pera usode – šteje za napako. Njihova naloga je namreč najti to, kar se sto odstotkov ujema z božjo voljo. Vendar ta napaka v njihovih interpretacijah ni greh in ne krši njihove neomiljivosti, zato ne bi smeli biti za to kaznovani.
Tretja:
Tega
drgnje
Uporabljamo izraz „pogrešitev“. Pogrešitev ni padanje na tla. Tisti, katerih obrazi so stalno v pokleku, ne padajo na tla. Čeprav pri pogrešitvi pride do rahlega zatresenja, ne pride do padca, da bi se o tem lahko govorilo kot o grehu.
Prerok Muhamed (s.a.v.) je nekoč rekel:
„Iz teh ust izhaja le pravda“
Za posledice, ki so nastale zaradi priporočila za cepljenje datljev, kljub temu, da je bilo rečeno, da se to ne sme storiti.
„Jaz sem človek“
Kako se lahko doseže složnost?
V tem vprašanju se omenja nasprotje med dvema hadisoma. Prvi hadis glasi:
„Iz teh ust ne bo izšlo nič drugega.“
Izraz tukaj se nanaša predvsem na njihova sveta usta:
„Piši! Pri Bogu, v katerega rokah je moja duša, prisegam, da od tukaj ne bo izšlo nič drugega kot pravda…“
ima takšno obliko.
Hadis je zbirala številna zbirka sahih hadisov, predvsem Buhari in Muslim. Prenositelj tega hadisa je bil Abdullah ibn Amr ibn As (ra). On je bil znan po tem, da je zabeležil vsako besedo, ki jo je izrekel naš Prorok (s.a.v.s.), in nobene ni spregledal. Abu Hurejra je celo izjavil, da je on prenosil več hadisov kot on sam:
„Nisem jaz zapisoval hadise. Ampak jih je zapisoval Abdullah Ibn Amr. Zato je mogoče, da je zabeležil več hadisov kot jaz.“
der.
Eno od teh hadisov to tudi izjavlja. Abdullah ibn Amr pravi:
„Pišeš mi vse, kar izhaja iz ust našega Gospodarja, a on je tudi le smrtnik. Ima trenutke, ko je blag, in trenutke, ko je razježen…časoma lahko reče tudi stvari, ki jih ne želi reči, -Bog ne daj-. Ti pa pišeš vse brez razlike.“
Ko je Abdullah to rekel, sem tudi jaz opustil pisanje. Potem, ko sem srečal našega Proroka (s.a.v.s.), sem mu rekel:
„O, Božji poslanec, tako in tako pravijo!..“
Rekli so: “
„Piši! Pri Bogu, v čigar rokah je moja duša, prisegam, da iz teh ust ne bo izšlo nič razen resnice!“
Drugi pa je tak:
Ko je naš Spasitelj prišel v Medino, je opazil, da tamkajšnji prebivalci cvetove palem oplodinjajo.
„Nisem prepričan, da bo to cepivo spremenilo rezultat.“
pravi. Torej
„Cepljenje absolutno ne pomaga.“
ne pravi. Izjavlja, da to ne bo vplivalo na rezultat. In oni potem opustijo stil, v katerem so prej ćpili. In naslednje leto se ne dobi nobenega prinosa. Kdo ve, morda je to bila Božja volja, da tisto leto ne bo bilo sadja?.. Potem pa rečejo:
„Vi najbolje poznate razmere v vašem svetu.“
„Vi to veste bolje kot jaz.“
To ni pravilna interpretacija.
Verjetno,
Namena našega Gospodarja (s.a.v.s.) je,
„Vi se trudite, da bi to premagali, a zgodilo se bo le to, kar Bog je volil in je odločil.“
Potem se je, kot po naključenju, zgodilo, da v naslednjem letu ni bilo sadja. Oljke se pojavi v enem letu, v drugem ne. Slučajno je naletel na leto, ko jih ni bilo. Pogledal jih je in ugotovil, da niso razbrali modrosti v njegovih besedah.
„Vi najbolje poznate razmere v vašem svetu.“
To pomeni, da je nakazal, da še ni čas za pridobitev pomembne spoznane, ki jo bodo pridobili skozi izkušnjo vesti.
Drugi vidik je,
v obdobju džahilije so raznim vzročnim dejavnikom pripisovali resnični vpliv. Na primer, kot vidimo v Buhariju in Muslimu…
„Nev‘ nam je prinesel dež.“
pravili so. To pomeni, da so verjeli, da ko se pojavi neka zvezda, se tvorijo oblaki in da nam ta zvezda prinese dež.
V zvezi s tem je naš Prorok (s.a.v.s.) dejal:
„Tisti, ki pravijo, da je dež prišel s vzhodom ali zahodom zvezde, so neverniki, tisti, ki pravijo, da je dež dal Allah, pa verniki…“
Da, ena skupnost veruje, da je vsaka milost od Allaha, in da je dež od Allaha. To so verniki… Druga skupnost pa pripisuje dež, kot vse ostalo, vzročnim dejavnikom. Tudi oni s tem zanikajo Allaha. V tistem času je bilo zelo razširjeno pripisovati vzročnim dejavnikom resnični vpliv. To je treba izkoreniniti, da se pokaže, da je vse v Allahovih rokah… To je zato, da se pokaže, da je On eden v svoji božnosti, tako kot je eden v svojem gospodarstvu.
Da, kakor je Bog sam po sebi edinstven, tako ne potrebuje pomočnikov niti pri svojem delovanju. To je Bog, ki daje dež, ne glede na to, ali se zvezda pojavi ali ne. Vendar pa pogosto dež začne padati v času, ki se ujema z določenim dogodkom ali z vzhodom zvezde. To je znamenje. Da se ljudje pripravijo na dež. A on ga lahko tudi ne da. Da, on lahko naredi, kar hoče… Naš Spasitelj (s.a.v.s.) je, da bi jih prepričal v to resnico, torej da bi pokazal, da vzroki in sredstva nimajo vpliva, da je vse v rokah Boga, ki je Stvarnik vzrokov, rušil vse, kar je ljudstvo smatralo za vzrok in sredstvo dogodkov in dogodkov, in usmerjal poglede k neskončni moči.
Še en primer;
Nekega dne je beduin prišel v prisotnost preroka Mohameda (s.a.v.s.) in rekel:
„O, Božji poslanec, moja kamila je zbolela s kugo, ker smo jo vezali ob kamile, ki so bile okužene s kugo.“
Naročili so:
„Ta deva, ki ima srčico, jo je dobila od deve, s katero je bila vezana, a od koga pa jo je dobila druga?“
(Buhari, Istisqā 27; Muslim, Iman 125; Abu Dawud, Tib 22)
Tu ni govora o zanikanju širitve bolezni. Če bi bilo, ne bi bilo nič:
„Če je na enem mestu nekakva nalezljiva bolezen, ne vstopajte vanj; če ste že znotraj, ne izhajajte ven.“
(Buhari, Tıb 30; Muslim, Selâm 98-100)
Ali bi se tako opominjal? V bistvu je naš Prorok (s.a.v.s.) bojeval proti džahilijski logiki in razumu. Ni zanikal vzroke. Po njegovem mnenju so imeli vzroki svoj smisel obstoja. Nawiązywał je celo na to, da virusi in mikrobi lahko povzročajo bolezni. Vendar vzroki niso bili vse. Upoštevanje vzrokov je bilo dolžnost in obveznost; vera, da je rezultat v Božjih rokah, pa je bila teistična. Upravo to subtilno vprašanje je naš Prorok (s.a.v.s.) želel pokazati, …
„Ta deva, ki ima srčevo bolezen, jo je dobila od druge deve. Od koga pa je dobila druga deva?“
s tem, da je rešil težavo na podlagi kroženja in zaporedja, s tem, da je dokazal, da sta kroženje in zaporedje napačna. Torej, on od njega, on pa od predhodnika… Kdo pa je bil prvi, ki je to dobil?.. In na koncu
„Bog“
To je pomenilo, da se vse, kar se kasneje zgodi pod vplivom vzrokov, dogaja po volji in ukazih Alaha od samih začetkov. Alah (CC) je ustvaritelj vsega. Na ta način je naš Prorok (s.a.v.s.) udaril po glavi sodobnika, ki je zanikal Alahovo absolutno oblast, opozoril duše na nevarnost politeizma in nas opozoril na zelo pomembno stvar.
V obdobju džahilije je obstajalo prepričanje, da če se datljevsko drevo oplodi, da rodi sadove, če pa ne, da ne rodi ničesar. To je bila skrita oblika politeizma, saj se je oploditev smatrala za edino vzrok nastanka datljev. Naš Spasitelj (s.a.v.s.) je to zablodo izkoreninil in jim razložil, da so vzroki le zasloni Božje slave in veličine. Razložil jim je, a v skladu z logiko, ki so jo oni razumeli. Najprej jih je poučil, nato pa, ko so mu prišli z določenim razumevanjem…
„Vi najbolje veste, kaj se dogaja v vašem svetu“
je dejal. Je to resnično kompliment? Ali pa je to opomin, ker ni sposoben razumeti resnice, ki jo je izrazil, v smislu, ki si ga želi? Vreden razmisleka…
Tretja tema:
Vsaka beseda, ki jo je izrekel naš Spasitelj (s.a.v.s.), je usmerjena v poučevanje celotnega življenja. Če bi se neposredno vmeševal v vsak aspekt njihovih življenj z namenom dajanja zapovedi; na primer, če bi rekel: „Pijte vodo tako, držite kozarec tako, ob krožniku se gibajte tako, ko pijete“; „Ko delate to, delajte tako, ko sečete drevo, secite od spodaj, ko kovate železo, kovajte tako“; „Vtaknite to v ogenj tako“, če bi poučeval o vsem, bi te zapovedi, podobno kot druge zakonite zapovedi, smatrali za nujne in bi do konca sveta delali iste stvari. Vendar pa je Bog, s tem, da mu je to dal vedeti, omogočil, da se iz ene pšenice lahko dobilo deset, pa celo sto. Z izkušnjami in cepi, na primer, se lahko iz malih citrusov, velikih kot pesti, napravi lubenice, avokad. Tako jim je dal zaupanje in vero, da povečajo svoja znanja, izkušnje in spretnosti.
Četvrta stvar,
To je zelo pomembno. Bog je človeku dal pravico posegati v naravni zakon. Ker je človek na Zemlji Božji namestnik, bo imel, v skladu s pogoji, možnost posegati v Božja dela. To je hkrati razlog za dar volje in posledica tega, da je človek Božji namestnik.
Vendar bi v tej zadevi morali slediti pravilu, ki ga je določil naš Prorok (s.a.v.s.), in bi rekli: „Rekel je ‚cepljenje‘, a nismo cepili; rekel je ‚cepi‘, pa smo cepili.“ Tako bi se izčrpali človeški viri znanja in informacij; izkušnje bi se iztratile in oseba, ki je prišla s poslanstvom poučevanja narave, bi se znašla v nasprotju z njo. Vendar naš Prorok (s.a.v.s.) govori tako, da njegovo besedilo velja do konca sveta. Zakoni, ki jih je določil, veljajo do konca sveta. Zato je moral govoriti tako jasno, da ne bi prišlo do napačnih interpretacij. In da bi se lahko vsakdo, z veliko zaupanjem, obrnjal na ta vir življenja. Zato je iz teh ust moralo izhajati samo pravo. Iz teh ust je izhajalo samo pravo. In nič razen pravde…
Peti vidik pa je,
Naš Gospod (s.a.v.s.) je bil človek, zelo dobro je vedel, kaj pomeni človeška svoboda, če človek ni svoboden, ni niti človek. Sužnu ne moremo reči človek, niti tistemu, ki je v zaporu. Da, človek je človek s svojo voljo. In volja je zelo pomembna stvar. Volja je taka stvar, da je, podobno kot seme, ki pade na zemljo, takoj, ko pade v njeno notranjost, ta zemlja noseča z velikim drevom. Naš Gospod (s.a.v.s.) jim ni zaklenal volje. Najprej jih je preizkusil, potem…
„Je prav, da ravnate tako, da boste dosegli sadove, plodove, pa celo kasnejše sadove vaše volje.“
je ukazal.
„Vi najbolje veste, kaj se dogaja v vašem svetu.“
S tem, da je to rekel, je izrazil to resnico, saj to, kar je rekel, ni nič drugega.
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odprvancih
