Spoštovani brat,
Na spletni strani, ki se ukvarja s temo, je objavljena naslednja informacija: „V Tahtavijevem komentarju piše: ‚Vsi učenjci se strinjajo (icma), da se lahko za nekoga, ki ne more nadoknaditi propuščenih molitvi, opravi iskat (odpust). Trditev, da molitev ne more biti odpustena, je zelo napačna. Ker v tej zadevi obstaja icma.'“ Ta informacija je pravilna.
Vendar je prevod, ki se uporablja tukaj, napačen. Izvirni arabski izraz je totiž , kar pomeni. Menimo, da se nanaša na Hanefitsko šolo. Če bi se nanašalo na vse šole, bi se uporabila množinska oblika .
Kot je videti, je Šurunbilali v svojem komentarju na Tahtavijev tekst vključil tudi naslednja stališča:
To pomeni, da tukaj nima nobenih ambicij.
– Zdi se, da je Tahtavi v tem pogledu posnemal in sledil Šurunbilaliju.
– V delu ed-Dürrü’l-muhtar/er-Reddu’l-Muhtar je navedeno mnenje Imama Muhammada o tej temi, vendar je to omenjeno le v zvezi z postom.
„Če nekdo zapusti v oporoki, da se izplača odškodnina za post, je to neomitno dovoljeno. To je namreč utvrjeno v hadisih in kur’anskih ajetih. Če pa to ne zapusti v oporoki, a to izplačajo njegovi dediči, je to dovoljeno, po mnenju Imama Muhammada.“
– Imam Muhamed je to izjavo, ki se nanaša na odpust za neizpolnjeni post, uporabil tudi za odpust za neizpolnjeno molitev, ki je bila zapovědána v oporoki. Ker ne obstaja noben navod za to, da bi dediči morali izpolniti odpust za post, če ni bil zapovědan v oporoki, tako kot ne obstaja noben navod za to, da bi dediči morali izpolniti odpust za molitev, ne glede na to, ali je bila zapovědána v oporoki ali ne.
Te izjave Ibn Abidija prav tako kažejo, da ne obstaja noben verski tekst (koran) ali hadis, ki bi govoril o odpustu molitve.
-Glede na informacije naših učiteljev, ki so opravili posebnih raziskav na to temo, ni bilo navedeno nobeno mnenje imama katerekoli šole misli ali učenjca, ki bi trdilo, da se dolg za molitve lahko izbriše z odkupninami, razen izjave, ki je bila povzeta iz dela Imama Muhammada.
Poleg tega, v raziskavah, ki so bile opravljene na številnih rokopisnih primerkih omenjenega dela Imama Muhammada, ki še ni bilo objavljeno, in ki se nahajajo v knjižnicah, ni bilo mogoče najti omenjenega izraza.
Upoštevajoč, da sta obe obredni oblike telesne in da je molitev pomembnejša od posta, so obveznost molitve uvrstili v pravila obveznosti posta, ter kot previdnostno ukrepanje priporočili, da se za vsako zamudeno molitev izplača odškodnina ubogim, in to štovali za dobro (želeno) dejanje.
V resnici pa se ne da reči, da bi s tem bile komurkove dolžnosti glede molitve izničene. Kot dokaz za to služi dejstvo, da je izjava, pripisana Imamu Muhamadu, v zapisih.
Vendar pa je to posledica veselja siromastva.
Avtor Durer, ki navaja hadis v temu pomenu, navaja, da ga je prenesel Nesai.
Nesai je, kot je prenesel od Ibn Abbas, zapisal sledeče:
– Zayla’i je navedel, da je ta verzija zgodbe prenešena od Ibn Abbas, torej je to njegovo lastno mnenje.
– Muhašši, Abdualaziz el-Fincani, je potrdil, da je ta (pretrženi) hadis, ki ga navaja Nesai, verodostojen. (glej Nesabu’r-raye, ay/ 4.Talik)
– Vendar pa je Bejhakī v hadisu, ki ga je prenesel od Ibn Abbas, omenil le post, ne pa molitev v zvezi s tem. Bejhakī je sicer opozoril na šibkost tega hadisa.
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odgovore
