– Kdaj lahko obiščemo pokojne (grobo)?
Spoštovani brat,
Ker telesa ponavadi propadnu in se spremenijo v prah, duše pa ostanejo.
„svet duš“
Život po smrti, ki se imenuje tudi berzah, spada v okraj nevidnih, tajnih zadev. Živi človek in oseba, ki je prešla v berzah, živita v ločenih svetovih. Tudi tisti v berzahu imajo svoj živeti, čutijo veselje, bolečino, srečo in žalost. Toda tisti, ki se še nahajajo v materialnem svetu, ne morejo s svojimi normalnimi čutili čutiti ali vedeti, kakšen je život duše po smrti in kaj bo tam doživljala. To lahko izvedimo le od našega Proroka (s.a.v.s.), ki je obveščen o božanskih resnicah.
Iz hadisov preroka (s.a.v.) razberemo, da se duše vernih srečujejo v berzahskem svetu. V hadisih se omenja tudi, da mrtvi slišijo novice o živih in vidijo tiste, ki obiščejo njihove grobove. Lahko vedo, od koga prihajajo molitve in duhovni darovi, ki jim jih posvečajo. Ker so duše vernih v blagoslovu in so svobodne, se lahko svobodno gibljejo. Duše nevernikov in duše vernih s številnimi grehi pa so zaposlene s kaznijo.
Mrtvi se lahko vrnejo domov, ko se jim recitira Kur’an, ali pa v normalnih časih. To pa je težko reči za vsakega mrtvaka.
Komunikacija med mrtvimi v Berzah-ovem svetu:
Duše v Berzahu (mežsvetu) so dveh vrst: tiste, ki uživajo blagin in tiste, ki trpijo. Po Ibnul-Kajjimovem razlaganju duše, ki trpijo, nimajo priložnosti, da se srečajo. So kot nekakši zaporniki. Tiste pa, ki ne trpijo, ampak uživajo blagin, se srečujejo, obiskujejo in pogovarjajo. Razpravljajo o dogodkih, ki so se zgodili na svetu, in o tistih, ki se bodo zgodili. Vsaka duša je skupaj s svojimi vrstniki in tistimi, ki so na isti ravni kot ona, glede na svoja dela. Duša Proroka (s.a.v.s.) pa je pri Refiku’l-A’lâ (najvišji stopnji).
V suri An-Nisa:
„Kdor uboga Allahu in Proroku, ta bo v družbi tistih, katerim je Allah dal blagor, prorokov, pravednih, mučenic in dobrih. Kakšni čudoviti so to druzi!“
(1)
Naročeno je, da mora biti ta zveza
v tem svetu, v berzahu in v onostranstvu
Obstaja na treh mestih. Na vseh treh ravneh obstoja je oseba skupaj z tistim, koga ljubi. (2)
V temu ajetu se sporoča, da se duše srečajo v berzah-svetu. Kot razlog za objavo tega ajetu se namreč navaja naslednji dogodek:
Eden izmed Sahabov je bil žalosten in je jokal, ker je mislil, da bo po smrti položaj Proroka (s.a.v.s.) mnogo višji od njihovega in da bodo ločeni od Proroka (s.a.v.s.). Ko ga je Prorok (s.a.v.s.) vprašal, zakaj je žalosten, je rekel:
„Mi ne moremo prenesti, da te pustimo v tem svetu, O Božji poslanec. Po tvoji smrti pa ne bomo mogli tebe videti, ker bo tvoj položaj višji od našega. Kako bomo preživeli tvojo odsotnost?“
in izrazi svojo žalost. Po tem dogodku je bil objavljen zgornji ajet (3), ki sporoča, da bodo tisti, ki ljubijo Alaha in Poslopodnika, v onostranstvu in v ahiretu, kot v tem svetu, skupaj s Poslopodnikom (s.a.v.s.).
V Kur’anu, v Suri Al-Imran, Bog objavi, da so mučeni živi in se hranijo pri svojem Gospodu, ter da se tistim, ki ostajajo za njimi, ne sme objavljati strah ali žalost, ampak naj jim se objavi veselje zaradi Božje milosti in blagodatnosti.(4) Ta kur’anski ajet nakazuje, da se duše v onstranstvu srečujejo in komunicirajo. Ker v ajetu omenjeno…
„yestebširûn“
beseda,
„želijo, da jim obljubijo“
kot pomeni,
„veselijo se in si medseboj veselijo“
to pomeni tudi (5) Ker si obnavljajo veselo vest, to pomeni, da se srečujejo in pogovarjajo.
Abu Hurejre je povedal, da je rekel Poslanec Božji (s.a.v.s.):
„Ljudi raja bo tam zagotovo“
(v raju)
obiskovali so se med seboj.“
je dejal, da je to ukazal. (6)
Poročano je, da bodo duše vernikov v berzahu (medzemljskem svetu) v raju. Zato je mogoče, da se v tem hadisu (prisotnost v raju) misli na tiste, ki so v berzahu v raju. To razumevanje hadisa potrjuje tudi hadis, ki ga je prenosila Umm Hani, hči Abu Taliba (40/660): Umm Hani je nekoč vprašala preroka (s.a.v.s.):
„Ali se bomo po smrti še naprej srečevali in obiskovali?“
Odgovor prerokove (s.a.v.) je:
„Duša se spremeni v ptáka, ki hrani se z rajskimi sadeži. Ko pride dan vstajenja, pa vsaka duša vstopi v svoje telo.“
(7)
Iz tega odgovora je razvidno, da se duše vernikov v nebesih srečujejo.
V enem od hadisov, ki ga je prenesel Ibn Abi’d-Dunyâ, je Rasulullah (s.a.v.) rekel:
„Ali mrtvi poznajo drug drugega?“
Ko je bil vprašan, je bil odgovor Rasula (s.a.v.s.):
„Da, prisegam pri Bogu, v čijih rokah je moja duša, da oni poznajo ptice na vrhu dreves,
(kot jih poznajo)
„Poznajo se.“
(8) To vprašanje je postavila mati Bišra ibn Berâ’a ibn Ma’rúra, eden izmed Sahabov. Ko je izvedela, da se mrtvi med seboj poznajo in se srečujejo, je takoj šla k nekemu umirajočemu v Beni Selemi in prek svojega sina Bišra poslala pozdrav. (9) V drugi verziji hadisa se omenja, da se duše, ki se bodo srečale in poznalo v raju kot ptice,
„dobri duhovi“
je omenjeno, da so bili.
Ko je umrl Büâl ibn Rebâh (umrl 20/641), eden od Sahabov, je začela njegova žena jokati in žalovati. Bilal pa je rekel:
„Kakšna velika veselica, kakšna velika radost. To pomeni, da bom srečal svoje ljubljene, Mohameda in njegovo skupino.“
Bilal začne govoriti: (10) „Tu ti prinašam veselo vest, da se v Berzahitu srečaš z Allahovim posalcem (s.a.v.s.) in s svojimi drugimi verni sovrstniki, in da boste tam skupaj, kot ste bili na svetu.“ (11) S temi besedami ženi Bilala spominja, da ne bi smela žalovati in jokati, ampak se veseliti.
V hadisu, ki ga je Bejhakī z dobrim verigom prenosa citiral od Ibn Abbas, se v zvezi z vprašanji v grobu omenja, da bo duša vernika, ki dobro odgovori na vprašanja v grobu, bila skupaj z drugimi verniki.(12)
Spet Beyhakîjev
„Šu’abu’l-Iman“
V hadisu, ki ga je prenesel Ali ibn Abi Talib, je Alij (ra) dejal:
„Bilo je dva verujoča in dva neverujoča prijatelja. Eden od verujočih je umrl. Ko mu je bilo obljubljeno raj, se je spomnil svojega prijatelja in rekel:
‚Bog, moj prijatelj Falan mi je vedno ukazoval, da ti in tvojemu poslaniku poslušam, me je svetoval k dobru in me je branil pred zlom…‘
in se za njega moli, da po njem ne bi odpadel od vere in da bi mu bile dane iste blagodat, ki so bile dane njemu.“ Ko nato umre tudi drugi prijatelj, se duše srečajo in si rečeta: „Kakšen čudovit brat, kakšen čudovit prijatelj in kakšen čudovit družba.“„Ko eden od dveh nečistovercev, ki sta bili prijatelji, umre in mu je obljubljena kazen, se spomni svojega prijatelja in reče:“
‚Bog, moj prijatelj mi je staloma nalagal, da ti in tvojemu poslaniku ne poslušam, da delam zlo in ne dobro. Bog, ne daj, da bi se po meni on spametoval, da bi videl kazen, ki sem jo jaz videl, in da bi se na njega razjezdil, kot si se razjezdil na mene.‘
Potem umre tudi drugi, in ko se duše srečajo, si rečeta:
‚Ne slabši brat, ne slabši prijatelj.‘
pravijo.“(13)
Iz tega se razume, da se duše dobrih in zlih srečujejo v berzahu.
V skladu s verzijo hadisa o temeljiti priprave trupel za pokop, ki jo pripadata Abu Katade in Jabiru, in ki jo citirata Suyuti in Bayhaqi:
„Zagotovo se bodo v grobovih drug za drugim obiskovali.“
vsebovana je tudi stavka (14).
Bihaki
„Šu’abu’l-Iman“
Po navajanju hadisa od Abu Katade (54/673) je dejal, da ta hadis ustreza ajetom 3/169-170 iz Sure Al-Imran, ki sporočajo, da bodo mučeniki obdarjeni. (15)
Ko je Prorok (s.a.v.s.) na noči Miradža srečal Adama (a.s.) na nebesih, je videl pred njim na desni in levi strani črne siluete. Ko je vprašal, kdo so, so mu rekli, da so duše tistih, ki bodo šli v raj in tistih, ki bodo šli v ogenj (16), kar nakazuje na dobro in zlo v berzah.
-Kot je rekel tudi Ali-
je dokaz, da bodo skupaj.
Eden od dokazov, da se duše srečujejo in komunicirajo v berzah-svetu, je hadis, ki govori o tem, da duše vjernikov, ki so po smrti vzletele v nebo, srečujejo tam duše blagoraznih, ki jih vprašujejo o svetu in o tem, kaj se tam dogaja. V hadisu, ki ga je prenesel Abu Ayyub al-Ansar, je Prorok (s.a.v.s.) dejal:
„Ko duša vernika odide, jo pri Allahu srečajo tisti, ki so zaslužili milost.“
(17)Duše vernikov se veselijo prihodu duše vernika več kot vi, ko se srečate z ljubljeno osebo, ki ste jo dolgo niste videli, in ga tako sprejemajo ter se ga sprašujejo, kako se ima in podobno.
(V tem trenutku rečejo angeli, ki so prišli po dušo novopečenega mrtvaka):
– Pustite ga, dajmo mu priložnost, da se malo spočije. Ker je bil v velikih težavah. Rekli smo mu:
– Če reče, da je on umrl pred njim;
– Inna lillahi ve inna ilayhi râci’ûn (vse nam pripada Bogu in k Njemu se vračamo), je šel v Hâvije (goreče pekel), ki je večno prebivališče. Rekli so: „Kakšno slabo prebivališče in kakšen slabo vzgojitelj!“ (18)
V zvezi s tem se pripoveduje, da je Abdullah ibn Mubarak rekel: „Prebivalci grobov čakajo na novice. Ko nekdo umre in pride tja, ga vprašajo, kaj je storil, kaj je počinjal. Ko nekdo reče za nekoga: ‚Umrl je, a ni prišel k vam?‘, oni rečejo: ‚Inna lillahi ve inna ilayhi raji’un‘ (vse je od Boga in k Njemu se vrača) in dodajo: ‚On je šel drugo pot kot mi.'“ (19)
Tudi Sa’id b. el-Müseyyeb (umrl 94/712), eden od sledilcev Prisotnih (Tabi’in), je rekel:
„Ko umre eden od nas“
(ki je že umrl)
Otrok ga sprejme kot nekoga, ki se vrača iz daljnega potovanj in ga vsi veselijo.“
je dejal.(20)
Te hadise in zgodbe, ki navajajo, da se mrtvi v berzahu srečujejo in se obveščajo o novih prišle, podpirajo tudi zgodbe, ki pravijo, da bodo djela potomcev, vnuků in bližnjih sorodnikov predstavljena očetom in bližnjim v grobu, in da bodo ti v grobu veseli dobrih dejav, ki jim jih predstavijo, in žalostni zaradi slabih.
Ona, ki so jih pokopali, vedo, kaj počinejo njihovi sorodniki in prijatelji, ki so jih pustili za sabo, in se veselijo dobrih dejav, a žalujejo nad zlimi. (21) To je potrjeno z verodostojnim prenosom, v katerem Mujahid o tem pravi:
„Človek v grobu uživa dobrodelnost svojega otroka, ki ga je sledil.“
(pravičnost)
„z njim se oznanja vesela vest.“
(22)
Navaja se tudi, da je Sa’id b. Džubajr (umrl 95/714) rekel:
„Zagotovo mrtvi slišijo novice o živih. Nič manj ni takšnega, ki bi mu umrl bližnji, a ne bi slišal novic o preostalih sorodnikih. Če so novice dobre, se veseli in razveseli; če so slabe, se žaluje.“
(23)
Ebu-d-Dardâ, eden od prastegov (umrl 32/652), je molil tako:
„Bog, zaščiti me pred tem, da bi storil kaj, kar bi poškodovalo ugled mojih mrtvih.“
(24)
Abdullah ibn Mubarak je prenosil, da je Abu Ayyub al-Ansari, eden izmed Sahabov, rekel:
„Dela živih se predložijo mrtvima. Če vidijo dobro, veselijo se in si čestitajo; če pa vidijo zlo, pravijo: »Bog naš, odvrni ga od njega!«“
(25)
Kot je razvidno iz tega, da se novi mrtvi vprašujejo o živih, ne moremo reči, da mrtvi sami po sebi vedo, kaj se dogaja med živimi – razen tistih, ki jih Bog želi obvestiti. Zato razumevamo to „vedenje“ kot to, da se o dogodnostih med živimi izvešajo od novih mrtvih, ki se jim pridružijo. To, da se izvešajo od novih mrtvih, pa kaže na to, da se duše v berzahu srečujejo in komunicirajo med seboj.
Duše umrlih se v berzahu srečujejo in pogovarjajo. Ali je mogoče, da se oni, ki še niso umrli in živijo na svetu, srečujejo in pogovarjajo z tistimi v berzahu? In ali imajo mrtvi kakršne koli zveze z živimi? Zdaj se zadržimo na tej temi:
Razgovori živečih s tistimi, ki so v Berzah:
Komunikacija med živimi in tistimi v berzahju poteka na dva načina: v budnem in v spanem stanju.
Najboljši primer in dokaz o možnosti srečanja v budnem stanju so hadisi, ki poročajo, da se je Prorok (s.a.v.s.) na nočnem potovanju (Miradž) srečal z dušami nekaterih prerokov, in ki nas uče o obisku grobov.
V Kur’anu sv. Bog naslavlja sv. Mohameda (s.a.v.s.):
„Vprašaj preroke, ki smo jih poslali pred teboj: Ali smo jim dali kakšne bogove za čast, razen Al-Rahmana?“
(26)
pravi. Nekateri teologi menijo, da je glagol vprašanja tukaj samo
Nočno potovanje in vzlet (Isra in Miradž)
medtem ko nekateri trdijo, da je to značilno le za noč Isra in Miradža,(27) drugi pa to razlagajo tako, da je Bog v vsakem trenutku, ko je želel, omogočil preroku Mohamedu (s.a.v.s.), da se pogovoril z prejšnjimi preroki. Glede na to drugo mnenje, je omejitev absolutnega izraza (besede) v ajetu na noč Isra in Miradža
(posnetek)
To bi bila napačna interpretacija. Bolje je, da se ajet razume tako, kot je, in da se reče, da je prerok Mohamed (s.a.v.s.) imel to možnost, kdajkoli je to želel. (28)
Da je prerok (s.a.v.s.) za življenja srečal prejšnje preroke, je v skladu z Božjo močjo povsem mogoče. In po Božji moči ni v tem nič težkega. Ta dogodek se je zgodil, ko je Bog to dopustil, in sicer na noč Miradža, ko se je prerok (s.a.v.s.) v budnem stanju srečal z dušami drugih prerokov v Betlehem (v Al-Aksi v Jeruzalemu). Zanesljive novice nakazujejo, da se je kasneje srečal in pogovarjal z nekaterimi od njih tudi v nebesih. (29)
V hadisu, ki ga je prenesel Omer (ra), je Prorok (s.a.v.) povedal, da je Mojzes (a.s.) prosil Allaha, da bi se rad srečal z Adamom (a.s.), in da mu je Veličanstvi Allah pokazal Adama (a.s.), še preden je umrl in še ko je bil pri zavesti, in da sta si pogovorila. (30)
Komunikacija z prebivalci berzaha med življenjem in v budnem stanju je bila omogočena le tistim, ki so bili obdarjeni od Boga, in sicer nekomu drugemu kot prerokom. V zvezi s tem se pripovedujejo številne zgodbe o srečanjih Božjih svetih služabnikov s prerokom Muhamedom (s.a.v.s.) in nekaterimi drugimi velikimi osebnostmi. (31)
Obiskovalcu groba
„gost“
, dokler ni bil obiskan
„merilo“
To, da se reče „mezûr = obiskani“, je dokaz, da obiskani med obiskom sliši in pozna obiskovalca. Ker se ne reče „obiskani“, če obiskani ne pozna obiskovalca. Poleg tega, ko je naš Prorok (s.a.v.s.) učil obiskne manere, je naučil, da se pri obisku groba pozdravi mrtve, kar spada v okvire njihovih odnosov z živimi.(32)
Po Ibnul-Kajjimu, srečanje živih z mrtvimi v sanjah spada med prave sune, ki so del prerokstva, in izražajo znanje.(33) Ibrahim Hakkı Erzurumlu je prav tako dejal:
„Videti mrtve v snu, bodisi v dobro, bodisi v zlo, pomeni natanko poznati njihovo stanje. To je zato, da bi se mrtvi stanja mrtvih razkrilo ali da bi se posameznik zbudi…“ (34)
s čimer je nakazal, da je sanjanje o mrtvih znak verodostojnih sanj.
S pomočjo sna ali čudeža
-za vse, ki niso preroki-
Po mnenju teologov lahko te vizije in vizualizacije služijo kot dokaz ne za vse, ampak le za posameznika, ki jih je doživel (za osebo, ki jih je videla). Vendar jih omenjamo tukaj le zato, da izrazimo možnost.
Snovanje o srečanju živih s mrtvimi je Božja milost, ki se zgodi na željo ene od strani in po prosbi k Bogu za določene namene. Kot primer želje živih po srečanju – kar je najvišja želja nas vseh in je deležna mnogim vernikom – lahko navedemo željo videti v snu preroka Mohameda (s.a.v.s.), ali pa željo videti v snu naše najdražje, ki so odšli v onstran.
Ibn al-Qayyim pravi:
„Snov, v kateri srečamo mrtve in z njimi izmenjamo kakršne koli novice; na primer, da so na določenem mestu zakladi, na drugem mestu pa nekaj drugega, da se bo neka stvar zgodila na določen način, da bomo prišli k njim v določen čas… in če se vse to natanko uresniči, to izražava resničnost tega srečanja.“ (35)
Po legendi sta Sa’b ibn Džessâme in Avf ibn Mâlik (umr. 73/692), pripadnika prve generacije muslimanov, sklenila bratstvo in se dogovorila, da se bodo po smrti obveščali. Po nekem času Sa’b umre. Avf v sanju vidi Sa’ba, kot da je še živ, in ga vpraša, kako je šlo z obračunom in vprašanji. Sa’b mu reče, da je za zdaj vse v redu, in hvali Allaha. Avf ga vpraša, kaj pomeni črna pega na prsih. Sa’b mu reče, da je od nekega Judu posodil deset dirhemov in mu pove, kje so denarji. Prosi Avfa, naj jih da temu Judu. Pravi še, da je umrla mačka v hiši in da bo kmalu umrla tudi hči. Vse se uresni. Avf zjutra gre k prijatelju in vidi denar na mestu, ki mu ga je Sa’b v sanju povedal. Vzame denar in ga da Judu. Judu ga vpraša, ali je od umrlega prijatelja posodil denar, in Judu potrdi, da je. Avf ugotovi, da je sanjalo resnica, in da denar da Judu, kot mu je Sa’b v sanju zapovedal. (36)
Opombe pod črto:
1. Nisa, 4/69.
2. Ibn al-Qayyim, ar-Ruh, str. 17; Suyuti, Büşra’l-Keîb, v. 147 b; Hasan al-‚Idvi, str. 74; Rodosizade, Ahval-i Alem-i Berzah, rokopis, Istanbul, Süleymaniye Kütüphanesi, v. 19 a.
3. Ibn al-Qayyim, isto, str. 17; Ibn Kesir, Tafsir, sv. I, str. 522; Rodosizade, isto, str. 19 b.
4. Glej Al-u Imran, 3/169-170.
5. Mu’cemu’l-Vasit, sv. I, str. 57; Atay Kardeşler. Veliki arabsko-turški slovar, sv. I, str. 128; Abnu’l-Kayyim, isto, str. 18.
6. A. b. Hanbel, Müsned. zvezek II, str. 335.
7-. A b. Hanbel. Müsned. zvezek VI, str. 425; A Siracuddin, isto, str. 106-107.
8. Suyûtî, B. el-Keib, v. 144 b.
9. A. Siracuddin, ages 107; tbnu’l-Kayyim, ege, str. 19.
10. Suyûtî, B. el-Keib, v. 148 b.
11. Abdullah Siracuddin, 107 let.
12. glej Suyûtî, Šerhu’s-Sudûr. v. 53 a.
13. Suyûtî, Šerhu’s-Sudûr, v. 38 b; v. 173 b.
14. Suyûtî, Büşra’1-Keib, v. 147 b; Suyûtî, Šerhu Süneni’n-Nesâî, c. IV, s. 34; Hasan el-‚Idvî, age, s. 73; Abdullah Siracud
15. Suyûti Š.Sünen’n-Nesâî, sv. W, str. 34; H. el-‚Idvî, isto, str. 73.
Za hadis o 16. Miradžu glej Buhari, Sahih, Salât, 1, sv. I, str. 91-92; Muslim, Sahih, imân, 74, sv. I, str. 148; A. b. Hanbel, Musnad, sv. V, str. 143; Ibn Kesir, el-Bidâye ve’n-Nihaye, sv. I, str. 97, Bejrut, 1977.
V 17. hadisu, ki ga je Ibn Hibban zapisal v svojem Sahihu in ga je prenesel Abu Hurejra, se pravi: „Duše vernih bodo privedene k njim in veselijo se kot tisti, ki so našli nekoga, ki je bil pogrešan,“ glej Abdullah Siracuddin, isto, str. 106.
18. glej Nesâi, Cenâiz, 9, sv. IV, str. 8-9; Suyûti, Š. Sudur, sv. 37 a; B. el-Keîb, sv. 144 b; İbnu’l-Kayyim, ag e, str. 20; Rodosîzâde, ag e, sv. 26a; A Siracuddin, ag e, str. 106.
19. Ibnul-Kajjim, isto, str. 19: Birgivî, R. FÎ Ah. Etfâlİ’l-Müslimin, str. 85; Birgivî po obravnavi te teme dodaja, da tisti, ki umrejo brez oporoke, ne bodo mogli govoriti v berzahu in ne bodo mogli odgovoriti na vprašanja prebivalcev berzah. (glej isto, str. 85.)
20. Ibnul-Kajjim, isto, str. 19; Rodosizade, isto, str. 25 a.
21. Rodosîzâde, star 7 let.
22. Ibnu’l-Kayyim, isto, str. 12.
23. Hasan el-‚Idvî, isto, str. 16, Egipt, 1316.
24. Isto delo, isto mesto.
25. Ibnu’l-Kayyim, isto, str. 7; Rodosîzâde, isto, v, 8 b.
26. Al-Zuhruf, 43/45.
27. Glej Ibn Kesir, Tafsir, sv. IV, str. 129.
28. Glej Abdullah Siracuddin, isto, str. 109-110.
29. Glede hadisov na to temo glej: Buhari, Sahih, Salât, 1, sv. I, str. 91-92; Enbiyâ, 5, sv. IV, str. 106-107; Muslim, Sahih, Iman, 74, sv. I, str. 148; Fazâil, 42, sv. IV, str. 1845; Nesâi, Sunen, Kijâmu’l-Lejl, 15, sv. II, str. 215; Ab. Hanbel, Musned, sv. II, str. 120, 248; sv. V, str. 59, 143.
30. Abu Dawud, Sunen, Sunna, 17, sv. W, str. 226.
31. glej Abdullah Siracuddin, isto, str. 110-113.
32. Ibnu’l-Kayyim, isto, str. 8; Rodosîzâde, isto, v. 8 b; Vücûdî, Muhammed b. Abdulaziz, Ahvâl-i Alem-i Berzah, v. 9 a, rokopis, Istanbul, Süleymaniye.Küt. Halef Ef. Böl. št. 237.
33. Ibnu’l-Kayyim, isto, str. 29; Rodosîzade, isto, v. 39 b.
34. Erzurumlu Ibrahim Hakkı, Mârifetname, 1. knjiga, str. 60.
35. Izvenzakonski, starost
36. Rodesizade, starost
(
Vir:
Prof. Dr. Süleyman Toprak, Življenje v grobu, str. 247-258).
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odprvancih
