– Ali je ženski glas avret (ne sme ga slišati ne-mahrem) tudi za moške, ki niso njeni mahremi?
– Ali je neprikladno, če se pri spominjanju Boga (zikru) sliši glas žensk?
– Pod katerimi pogoji je ženski glas haram (zakonsko prepovedan)?
– Ali lahko neka dama recitira poezijo in religiozne pesmi?
Spoštovani brat,
V katerih primerih je ženski glas haram (nezakonit)?
Islam,
sprejme zaščitne ukrepe proti videzom, vedenju in stanj, ki osebo privedejo k nečednosti in pokvarjenosti. Ker je v islamu ohranjanje in neporušitev čistosti in dostojanstva človeka bistveno. Ta zaščita in previdnost se v enaki meri nanašata tako na moške kot na ženske.
Po drugi strani, značilnosti, sposobnosti in razlike, ki so bile dani človeku, ne bi smele povzročiti, da bi se nekdo drugi znašel v grehu, ne bi smele povzročiti, da bi se prepustil napačnim čustvom, ne bi smele razburjati njegovega ega.
Glas, ki ga je Stvarnik podaril ženi, je treba razmišljati v tem kontekstu. V osnovi, glas nobene živega bitja, še posebej ne človeka, ni absolutno haram (prepovedan) in greh. Ker v njegovem ustvarjanju ni nič haramnega. Zato nobena ajet (verska beseda) ali hadis (prisotna prerokova beseda) ne navaja, da je ženski glas haram.
Predvsem
Imama Hanafi in Šafi’i
Tako imajo tudi imami, ki so ustanovili šole teološkega mišlenja, svoje mnenje o tem v središšču. V resnici pa v vseh fikihskih knjigah vidimo tole pravilo:
„Po mnenju večine učenih je ženski glas dovoljen. To pomeni, da po mnenju vseh učenih ženski glas ni haram (prepovedan).“
Učenjci šafiitske šole in drugi učenjci pravnika pravijo:
„Ženski glas ni haram (zakázan). Ker ženska gre na nakup, priča na sodištu. Zato mora dvigati glas, da bi bila slišana.“
(1)
Argument, da ženski glas ni haram (zabranjen), temelji na pravem začetku islama, na obdobju Saadet Asr, torej na praksi preroka Mohameda (s.a.v.s.) in njegovih spremljevalcev. Ta praksa se kaže na tri načine:
Prvič:
To, da je Prorok (s.a.v.) govoril s ženami iz vrst prvih muslimanov, odgovarjal na njihova vprašanja, poslušal njihove pritožbe in izpolnil njihove potrebe in želje.
Kot primer navedimo sledeči hadis:
Amr bin Şuayb pripoveduje:
Ženska je prišla k Proroku (s.a.v.s.) s svojo hčerko. Hči je imela na roki dva zlata zapestja. Prorok (s.a.v.s.) je ženo vprašal:
„Ali plačuješ zakat za te zapestnice?“
Ženska,
„Ne, ne dam.“
odgovori.
Po temu je Poslanec Božji (s.a.v.s.) ponovno vprašal:
„Ali bi ti bilo všeč, če bi ti Bog na sodni dan namesto teh dveh prstanjih namesti dva prstana iz ognja?“
Ženska je takoj slegla obe zapestnici in jih ponudila Poslaničevemu (s.a.v.s.)
„To zdaleče pripada Allahu in Njegovemu Poslancu.“
je dejal.(2)
Drugič:
Sahabije so vpraševali in se pogovarjali z ženami našega preroka, kot tudi z drugimi ženskami-sahabijkami, ter jih vpraševali o hadisih in podobnih zadevah ter od njih pridobivali informacije o nekaterih temah.
Tretja:
Že v času prve generacije muslimanov so ženske izražale svoje pritožbe kalifom ali pa so se v religijskih zadevah spraševale in učile od drugih prastek muslimanstva, če česa niso vedele.
Navedimo še en primer za to:
Nekaj žensk je prišlo k Omeru,
„O, Emiru’l-Mu’minin! Moj mož ponoči bogoslužuje, dan pa preživlja v postu.“
vložil/a je pritožbo v tej obliki.Hazreti Omer,
„Kaj točno hočeš? Hočeš, da preprečim svojemu možu, da bi se ponoči molil in se držal posta čez dan?“
Žena je nato odšla, ne da bi rekla še kaj, in se čez nekaj časa vrnila in ponovila svojo pritožbo. Hadrat-i Omar je ženi ponovil isti odgovor.
Ko je to videl
Kâ’b ibn Sûr
se je vmešal v pogovor in
„O, Emirul-Mu’minin, žena ima pravico. Če je Bog dovolil moškemu, da se ženi s štirimi ženami, potem je četrti dan pravica žene.“
je dejal.Nato je Omer povabil ženinovega moža in mu ukazal, da naj ne posti vsak četrti dan, ampak naj spravi ženo vsak četrti večer.(3)
Vendar pa je v primeru ženskega glasu, kot je to v primeru vseh dovoljenih zadev, ki spreminjajo svojo naravo in postanejo neprikladne, situacija povsem drugačna.
Zakaj je ženski glas, kljub temu da je dovoljen, neškodljiv in zakonit, „avret“ (to, kar je treba skriti pred pogledom), v katerih primerih spada v kategorijo prepovedanega in je haram (grešno), da ga poslušajo moški, ki niso njeni zakonski partnerji?
Ženski glas je po naravi privlačen. Zlasti če glas izhaja iz nenormalnega tona, to s seboj prinaša določene nevarnosti in, kot se reče v religioznih pojmoslovjih,
„fitni“
to povzroča. Torej, haram (zakázané) ni sam glas, ampak to, da ima nekontrolovano naravo.
32. ajet Sure Ahzab določa merilo v tej zadevi na primeru ženin proroka:
“
Žene preroka! Vi niste kot katerakoli druga žena. Če se želite zaščititi s pokorom, ki je primeren vašemu položaju, ne govorite z moškimi z očarljivim tonom, da ne bi v srcu nepravednega vzbudili lažne nadeje. Govorite z dostojanstvom in spoštovanjem.
”
V razlagi tega aleta se teolog Vehbi Efendi izreče:
„Naj vaše besede ne povzročijo razkola. To pomeni, ne govorite jih v očarljivem tonu, ki bi povzročil dvome pri tretjim osebam, in ne z držanjem, gracioznostjo in samozadovoljstvom.“
je to razloženo v obliki, kot jo je izrazil Elmalılı.
Ko so „razširjeni, razpokani, razpokalni, razpokaljivi“, so „ljudi z razpokalnim srcem, naklonjeni zlu“.
Pustijo se zvabiti lažni upi, kar vodi v greh.
Vehbe Zuhajli to vidi kot neprihvatljivo, ne glede na to, ali gre za normalne pogovore ali pogovore s versko vsebino, in to iz istega razloga:
„Poslušanje ženskih glasov, ki recitirajo Kur’an vznemirljivo in melodijsko, je haram (zakázané), saj obstaja nevarnost, da bi to povzročilo fitnu (nevrednost).“
(4)
Ibn Abidin pa to problematiko pojasnjuje na naslednji način:
„Po prevladujočem mnenju ženski glas ni haram (zakonitost, ki je prepovedana). Naj pa ne mislijo oni, ki imajo omejen intelekt, da s tem, ko pravimo, da je ženski glas haram, mislimo, da sme ženska sploh ne govoriti. V primeru potrebe in podobnih situacij dovoljujemo, da ženska govori s tujimi moškimi. Samo to, da ženske glasno govorijo, raztegljivo, mehko in melodijsko intonirano, ne dovoljujemo. Ker v tem obstaja nevarnost, da moške privlačijo in vzburijo njihovo poželenje. Zato ženski ni dovoljeno recitirati ezana.“ (5)
Faruk Beşer Hoca je to mnenje, s katerim se tudi mi strinjamo, zgovorno izrazil takole:
„Ženska je privlačna, očarljiva in erotična s svojo glasovno sposobnostjo, kot tudi s celotno svojo osebnostjo, in to dejstvo ne kaže na njeno neprivlačnost, ampak na njeno lepoto. Če pa privlačne vidike, ki so blagoslov, torej svoj glas, uporablja za vzbujanje poželenja in fitne (spravljanje), to jest, če govori mehko, ženstveno in zvablivo, ali pa s melodijnimi besedami še bolj očaruje svoj že erotični glas, potem je njen glas haram (zakázan) ne zato, ker je avret (neprivlačen), ampak zato, ker vzbudi fitne. Če pa govori dostojanstveno in z odločenostjo, ki vzbudi upanje v nasprotnika, potem to ni haram.“ (6)
Na koncu pa si ogledajmo še komentar Muhammada Alija as-Sabūnija, enega od teologov našega časa:
„Kot je jasno razvidno, glas ženske ni haram, če je prepričana, da ne bo povzročil fitne. Moški pa morajo ženske varovati pred stanjami, ki vodijo k fitni in pokvarjenosti.“ (7)
Kar zadeva elemente v vprašanju, je recitiranje poezije in himen v glasovi, ki je ozka ali gosta, melodična in privlačna, v prisluhe tujih moških povezano z nevarnostmi.
Glasovno spominjanje (zikr) žensk spada v isto kategorijo, če bi ga lahko slišali moški, ki niso njeni zakonski partnerji, saj bi to lahko povzročilo nepravilne čustvene reakcije, zato ni dovoljeno, podobno kot pri ezanu. Vendar pa ni nič narobe, če med sabo glasno recitirajo Kur’an, pevajo ilahije ali spominjajo (zikr).
Vir:
1 Tafsiru Âyâti’l-Ahkâm, 2: 167.
2 Tirmizî, Zekât: 12.
3 Hayâtü’s-Sahâbe, 3: 349.
4 Enciklopedija islamskega prava, 1: 467.
5 Reddü’l-Muhtar, 1: 272.
6. Učbenik islamske religije posebej za ženske, 314.
7 Tafsiru Âyâti’l-Ahkâm, 2: 167.
(glej Mehmed PAKSU, Fatve, posebej namenjene družini)
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odprvancih
