Spoštovani brat,
V Kur’anu je preroku Mohamedu (s.a.v.s.) ukazano, da ravna pravično celo z ne-muslimi:
„Če pridejo k tebi, da odločiš med njimi, sodi med njimi ali se odvrni. Če se odvrneš, ti ne morejo storiti škode. Če sodiš, sodi pravično med njimi. Allah namreč ljubi tiste, ki sodijo pravično.“
(1)
Hamdi Yazır na to vprašanje opozori s sledečim:
„Pravica
, tudi če bi se navezala na nevernika, vseeno
Je prav.
Dostojanstvo religije se mora iskati v obsegu in resnosti njenih pravnih predpisov, a največji razcvet islama se mora iskati v manifestacijah njegove pravične moći.
Krvavičev ateizem ne opravičuje kršitev njegovih pravic.
(2)
Torej
„To je nevernik, lahko ga prevaramo in mu povzročimo škodo.“
Ne moremo tega reči. Neversniki bi morali biti pozitivno vplivani od humanističnega obravnavanja, ki ga doživljajo s strani muslimanov, in bi morali začeti imeti simpatije do islama. Upati, da se bo ne-musliman, ki ga ne obravnavamo pošteno, obrnil k islamu, je prazna iluzija.
Prerok (s.a.v.s.) je rekel:
„Kdor krivdo stori zimmiju, ali mu nalaga nalog, ki je nad njegove moči, ali mu s silo vzame kaj, bo v končni sodbi moj sovražnik.“
(3)
Hazreti Omer je zagledal starega, slepega prosjaka. Ko je ugotovil, da je Jud, pripadnik Ahlu-Kitab, in da prosjači zaradi džizje, potrebe in starosti, ga je vzel za roko, odpeljal domov in mu dal nekaj. Nato pa ga je…
državna blagajna
e
(v zakladnico)
pošlje. In reče uradniku tam:
„Pomagaj temu in podobnim njemu. Če se v mladosti poslužujemo njihovih storitev, jih v starosti pa zavržemo, to je nečloveško.“
(4)
Bediuzzaman pravi:
„Mi, ki smo prave muslimane,
Lahko nas prevarajo, a mi ne varamo.
Za en življenje ne bi se spustili na laž.“(5)
„Musliman“
in
„prevariti“
To sta besedi, ki ne bi smeli biti v isti stavni zvezi. Musliman nikoli ne sme prevariti nekoga z lažjo ali podvodnostjo.
Zato so situacije, ki bi lahko spodkopale resnost in poškodovale pravičnost, največja ovira za ukoreninjenje dobrega morala.
Za več informacij kliknite:
– Ali je treba skleniti mir s nekatimi? …
Opombe pod črto:
1) Maide, 5/42.
2) Yazır, Jezik Kur’ana, verejno znanje, II, 1451.
3) Abu Dawud, Harac, 31-33.
4) Abu Yusuf, Kitabu’l-Harac, Matbaatu’s-Selefiye, Kairo, 1397 hs 136.
5) Bediüzzaman, Divan-ı Harb-i Örfi, str. 32.
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odprvancih
