Spoštovani brat,
Učenjci Ahl-i Sunnet se strinjajo, da morajo biti voditelji države izbrani izmed pravičnih, kompetentnih in razumnih oseb, ki dobro razumejo upravne, politične in vojaške zadeve.
Poslušnost vladarjem, ki so prišli na oblast na ta način, je po mnenju vseh učenjakov…
je obvezno.
Vendar pa so tudi učenjci Ahl-i Sunnet-i Džamat menili, da je poslušnost obvezna tudi za vladarje, ki so prišli na oblast s prisilo in zatiranjem, ne glede na to, ali so bili za to sposobni ali ne.
Ker upor proti državski oblasti povzroči veliko nemira in zla.
Je znano, da je izredno težko zapreti vrata razdrobljenosti, kaosu in anarhiji, ki jih povzroči upor. Včasih ta kaos celo ogrozi življenje narodov in držav.
Prerok (s.a.v.) je velik pomen pripisoval miru in spokojnosti vernih, njeni enotnosti in solidarnosti, in je svoji skupnosti svetoval, naj ne vstaja proti represiji in zatiranju s strani vladarjev, ampak naj to pretrpi, da bi se ohranil javni red.
Sljedeči hadis, prenesen od Hazreti Huzefeta, osvetljuje to temo:
„Po meni bodo vladali vladarji, ki ne bodo sledili moji prave poti in ne bodo upoštevali moje sunete.“
„Kaj naj storim, ko se to zgodi, O, Božji poslanec?“
sem vprašal.
„Poslušaj in ubogaj. Poslušaj in ubogaj, tudi če te bičajo po hrbtu in ti vzamejo premoženje.“
„Tako so ukazali.“
(Tacit, III/44-45)
NEPROTESTOVANJE NI ISTO, KOT PRIJEMANJE NEPRAVDICE.
Priporočilo prerokovega (s.a.v.) za to, da se njegovi sledilci s potrpljenjem soočijo z nepravičnostjo in škodami, ki jim jih povzročijo vladarji, ni poziv k pokorščini pred zatlačevanjem; nasprotno, temelji na mudrosti, da se prepreči večje zatlačevanje in škode, ki bi poškodovale celovitost države in naroda, če bi se uprli.
Vsem je znano, da Kur’an sveti strogo prepoveduje ne le činjenje nepravičnosti, ampak celo vsako naklonjenost ali privoljenje v nepravičnost. V tem smislu je napačno razmišljati, da je ukaz našega Dragega Proroka (s.a.v.) za poslušnost nepravičnim vladarjem enak privoljenju v nepravičnost. Ta ukaz se ne sme razlagati kot ovira pri poskusu odpraviti nepravičnost. Namreč, v poslušnosti se lahko najdejo razne možnosti, priložnosti, ustrezni pogoji in zakoniti načini za odpravo nepravičnosti. Če pa kljub vsem prizadevanjem v poslušnosti ne najdemo zakonitga načina za odpravo nepravičnosti, je žrtvovanje posameznih in osebni pravic za varnost vseh, za dobrobit javnosti, zrela in razumna odločitev, ki se od razumnjega, uravnoteženega muslimana pričakuje.
ŠKODE, KI JIH POVZROČA UPOR
Po drugem prenosu od Ibn-a Abbas (ra) je prerok (s.a.v.) dejal:
“
Kdor vidi, da emir počne kaj slabega, naj ima potrpljenje.
(da ne bi reagiral/a na pobudbo)
.
Ker vsak, ki je sultanu
(poslušnosti)
Če se od tega odmakne čeprav samo za dlajšino, je to smrt za nevedenstvo.
.“
(Buhari, Knjiga o skušnjavah)
Profesor hadisov Kamil Miras razlaga ta hadis na naslednji način:
„Naš prerok (s.a.v.), podprt z objavenim učenjem, je videl in vedel, da bodo nekateri upravitelji, ki nosijo odgovornost za javnost, izvajali nezakonite dejanja, in to je vedel s prerokovanjem, torej s sporočilom od Boga. V tej situaciji je muslimane opominjal, naj ravnajo s potrpljenjem in mirno, ter se izogibajo neredom. In“
‚Kdor se nepotrpežljivo in zavestno oddalji od sultana, ki nosi odgovornost za vse, torej od glave države, ki predstavlja nacionalno avtoriteto, in od islamske skupnosti, umre smrtjo nevedectva.‘
pravi, da to pomeni
‚Umrl je kot uporniški posameznik v glupih narodih, ki nimajo vodstva in so brez družbenega reda.‘
To pomeni. Ne pa, da bi umrl kot nevernjak.“
Ker je ohranjanje celovitosti domovine, zaščita častnosti in neokrnjenosti, varnost življenja in premoženja tesno povezano z obstojem in trajanjem države, je Prorok (s.a.v.) vztrajno opominjal na poslušnost. Muslimane je strogo opozoril pred vsakršnim uporom in neredom, razkolom in razdvajanjem.
Mnoga naroda, ki niso razumela modrosti in smisla posluha, so spregledela blagor, ki ga Bog daje v obliki države, in so ga izpustila iz rok; niso mogli ohraniti svoje enotnosti, celovitosti in neodvisnosti. Za to obstaja v zgodovini mnogo primerov.
ČE VRHNI VLASTNIK NALOGI NEPOSLUŠNOST BOGU…
V enem od hadisov, ki jih je prenesel Poslanec Božji (s.a.v.), se pravi:
„V tem, kar je v nasprotju z voljo Allaha, se ne sme poslušati človeka. Poslušanje je le v dobru.“
V drugem hadisu pa naš Prorok (s.a.v.) pravi:
„Takšni ljudje naj ne bodo vaši imami“
(predsednik)
Lahko, da boste nekatere njihove poteze ocenili kot dobre in boste s tem zadovoljni. Nekatera njihova ravnanja pa boste ocenili kot slaba. Kdor rečnikom pove, da so ta ravnanja slaba,
(iz hinavnosti in licemerja)
sebojsko zaščiti. Kdo pa
(v srcu, čeprav se to ne izreče z besedami)
če ga sovraži, se osvobodi božanske odgovornosti. Kdo pa
(teh hudih dejavnosti)
če jim ustreza in se jim podredi, bo propadla.“
(Sahih al-Buhari).
Vsi učenjci, obnovitelji in drugi islamski učenjci so neposlušnost in upor razlagali kot dve popolnoma ločeni pojavi. V primerih, ko je to pomenilo kršitev Božjega ukazanja, niso poslušali nikogar. Vendar pa nikakor niso poskušali spodbujati ali spodbujali upor. Naprotno, niso štedili truda in napora, da bi preprečili upor med verniki, in v tem pogledu so bili vsem muslimanom vzor s svojim vedenjem.
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odprvancih
