„Ko človek zagreši blud, vera ga zapusti in ostane nad njim kot oblak. Ko se od bluda odvrne, se vera k njemu vrne.“ Iz tega hadisa sklepamo, da če človek umre med bludem, ali umre kot nevernjak?
Spoštovani brat,
Poslanec Božji (s.a.v.s.) je dejal:
„Zani ne bo nikdar kot vernik bludil, tat kot vernik ne bo krajal, pijani kot vernik ne bo pil; in nihče ne bo kot vernik plenil česa, kar je v očeh ljudi tako dragoceno, da bi se oni k njemu ozirali.“
[Buhari, Mezalim 30, Ešribe 1, Hudud 1, 20; Muslim, Iman 100, (57); Abu Dawud, Sunna 16, (4689); Tirmizi, Iman 11, (2627); Nasai, Sarık 1, (8, 64)]
Spet je rekel Poslanec Božji (s.a.v.s.):
„Ko človek zagreši blud, vera ga zapusti in ostane nad njim kot oblak. Ko se od bluda odvrne, se vera k njemu vrne.“
(Tirmizi je dodal: „Prenosijo, da je Abu Džafar al-Bákir, sin Muhamedov, dejal: „V tem je odstop od vere in prehod k islamu.“)
[Abu Dawud, Sunna 16, (4690); Tirmizi, Vera 11, (2627)]
Ta in podobni hadisi ne sporočajo, da bi se grešnik, ki stori velik greh, postal nevernjak, ampak da ne bi imel popolne vere. Greši namreč ne vplivajo negativno na bistvo vere, ampak na njeno popolnost. To je tudi to, kar je sporočil naš Prorok (s.a.v.s.) v zgoraj omenjenih hadisih.
Vera in dela niso deli, ki tvorijo celoto, ampak so dve ločeni stvari. Ker v Kur’anu piše:
„Tisti, ki verujejo in delajo dobra dela, ki opravljajo molitve in dajajo miloščino, bodo imeli svojo nagrado pri svojem Gospodu. Njih ne bo strah, ne bodo žalostni.“
(Al-Baqara, 2/277)
Naročeno je bilo, da se delo pripiše veri. Glede na pravila arabskega jezika se lahko samo stvari, ki imajo ločeno pomen, pripišejo ena drugi. Še jasneje povedano, če bi delo bilo del vere,
„tisti, ki verujejo“
po izjavi
„tisti, ki dobro opravljajo svojo nalogo“
ne bi bilo treba tega reči.
Vera in dela, čeprav sta ločeni pojmi, imata zelo tesen odnos. Allah je zadovoljen le z zrelimi verniki. Za to, da bi bil nekdo zreli vernik, pa ni dovolj samo verjeti. Poleg vere je potrebno tudi bogoslužje in dobra moralna drža. Brez dvoma je bogoslužje pokazatelj vere. Samo reči, da verjamem, ni dovolj. Da se ne ugasne luč vere v srcu, je potrebno tudi bogoslužje. V srcu tistega, ki ne bogoslužuje, vera počasi oslabi in, Bog nas varuj, se lahko enega dne ugasne. To pa je za človeka najhujša izguba. Srce, v katerem se ugasne luč vere, za človeka ne pomeni nič več kot breme.
Ko se vera in dejanje razumejo kot dve ločeni stvari, se pojavi vprašanje:
. Kako neizvrševanje obveznih verskih obredov in kršitev velikih grehov, ki jih Bog prepoveduje, vpliva na vero?
Drugimi besedami
Ali oseba, ki ne izpolnjuje obveznih verskih obredov in greši hude grehe, izgubi vero?
Čeprav obstajajo različna mnenja o tem, je stališče Ahl-i Sunnet, da neizvrševanje obveznih obredov in kršitev velikih grehov ne izključuje človeka iz vere, ampak ga naredi grešnikom. Izključitev iz vere je ena stvar, grešnik pa je druga. Kot je nekoč dejal Abu Zar (ra), eden od Sahabov:
„Prišel sem k našemu preroku. Spal je, oblečen v belo obleko. Odšel sem, potem pa sem se vrnil in ga znova obiskal, bil je že zbouden in je dejal:
–
Ničel ni takega, ki bi izgovarjal „La ilahe illallah“ – razen Boga ne obstaja noben bog – in bi umrl pri tem, da ne bi vstopil v raj.
je rekel. Jaz:
–
Če bi blajdal, če bi ukradel?
, sem rekel. Naš prerok je rekel:
–
Da, vstopi, četudi bludni ali krade,
je rekel. Jaz:
– Ali naj gre na blud, ali naj krade?
sem rekel. Naš prerok:
– Da, vstopi, tudi če je tat ali bludnica,
je ukazal. Jaz pa sem ponovil:
– O, Allahov poslanec, ali naj greši, pa naj počne blud in kradež?
sem rekel. Naš prerok:
– Da, Abu Zarr bo zagotovo v nebesa, čeprav bi ga nosom potrgali po tleh in ga tako ponižali in osramotili.
je ukazal.
Ko je Abu Zar (ra) prenosil ta hadis, je rekel:
„Če bi se Abu Zarr-u zlomil nos,“
tj. čeprav si tega ni želel, je tako rekel naš Prorok.“
(Buhari, Tevhid, 33, Rikak, 16; Muslim, Iman, 40)
Tudi ta hadis (islamska tradicija) izjavlja, da je mogoče, da se velika grešnost in vera nahajata hkrati:
Ubade ibn es-Samit (ra) je povedal: „Ko je bil Prorok okružen z množstvom, je rekel:“
„Obvezujte se mi, da ne boste pri bogoslužju Bogu pripisovali ničesar, da ne boste kradežili, da ne boste bludili, da ne boste ubijali svojih otrok, da ne boste klevetali nikogar z lažjo, ki ste si jo sami izmislili, in da ne boste nasprotovali ničemu, kar je dobro. Če kdo izmed vas izpolni svojo obljubo, bo nagrada pri Bogu. Če kdo izmed vas storiti kaj od tega, kar sem vam povedal, in zato trpi v tem svetu, bo to za njega odpuštění. Če kdo izmed vas storiti kaj od tega, kar sem vam povedal, a Bog to prekrije, je to na Bogu; Bog ga lahko oprosti ali mu naloži kazen.“
„To je bil pogoj, in mi smo mu na ta pogoj prisegli zvestobo.“
(Buhari, Iman, 11; Muslim, Hudud, 10.)
Od časa našega preroka (s.a.v.s.) naprej so islamski učenjci v skoraj vsakem obdobju muslimane, ki so imeli vero, a niso izpolnili obveznih obredov ali so zagrešili haram (prepovedane) in velike grehe, smatrali za muslimane, če niso smatrali svojih dejanj za dovoljena, vendar so rekli, da so grešniki. To je tudi stališče Ahl-i Sunnet.
* * *
Kdo stori velik greh, ne postane nevernjak.
A le Bog ve, kakšen bo nekdočkov konec. Ker je s smrtjo prešuštvo, torej greh, prenehalo, ne moremo s sigurnostjo trditi, da je ta oseba umrla brez vere. Bog lahko oprosti tistim, ki niso imeli priložnosti za pokanje, ali pa jih kaznuje za grehe, ki so jih storili.
Pri odgovoru na to vprašanje najprej poudarišmo, da tisti, ki se hvalijo s svojimi grehi in ne čutijo obžalowania, ne spadajo v našo tematiko. Naša tema so tisti, ki kljub svoji veri padejo v take grehe in jih nato obžalujejo.
Izven okvira Ahl-i Sunnet
Mu’tazilitska šola
religijski in
Zunanji sodniki
del od tega,
„da tisti, ki so storili velike grehe, bodo neverniki ali bodo ostali nekje med vernostjo in nevernstvom“
to rečejo in poskušajo to pojasniti na naslednji način:
„Verovanje vernika, ki stori velik greh, izgine. Ker je nemogoče, da bi nekdo, ki veruje v Boga in veruje v pekel, storil velik greh. To, da nekdo, ki se v svetu boji zapora in se zato izogiba nezakonitim dejanjem, stori velike grehe, ne razmišljujoč o večno pekelni kazni in Božjem gnev, nedvomno kaže na njegovo nevernstvo.“
Ta sodba, ki se na prvi pogled zdi pravilna, je plod nepravilnega razmišljanja, ki ne pozna človeške narave. Bediuzzaman Said Nursi Hazretleri je odgovor na to vprašanje…
Lem’alar
v svojem delu to opisuje takole:
„…Če v človeku prevladujejo čute, ne posluša sodbe razuma. Želja in domišljija vladajo in raje izberejo najmanjšo in najnevažnejšo trenutno užitko (lahko dostopno užitko), kot pa veliko nagrado v prihodnosti. In raje se boji malega, trenutnega trpljenja, kot pa velikega, odložjenega muka (muka, ki bo prišel kasneje). Ker domišljaj, želja in čute ne vidijo prihodnosti. Nekaj več kot to, jih zanikajo. Če jim še duša pomaga, srce in razum, ki sta mestom vere, utišata, poražena.“
„Zato grešiti s hudimi gresi (velikimi gresi) ne izhaja iz nezvestnosti, ampak morda iz prevladanja čustva in želje ter domišljije, iz poraza razuma in srca.”
Da, kot je izrazil Bediüzzaman, je v človeški naravi takšna lastnost, da nepredstavljive okuse raja vidi kot nekaj zelo oddaljenega in zato te okuse spregleda ter se naglasi k grešnim okusom, ki so mu takoj na dosegu. To je razlog, zakaj se človek, ki je zelo lačen in se zato odpravi v najbližjo restavracijo, začne jesti suhi kruh, ki ima na dosegu, če pač ve, da bo na naročeno meso (dva porci) čakal deset do petnajst minut, in si s kruhom napolni polovico želodka.
Kot je rekel Bediuzzaman, se človek bolj boji bližnjega udarca, ki ga čaka pri naslednjem obroku, kot zapora v celici, ki ga čaka čez mesec. Torej, glede na to čustvo, je kazen v peklu za njega zelo daleč, in Bog je vendarle odpustil.
Zato se človek, kljub temu da je vernik, lahko, kot kažejo te razmisle, nagiba k grehom in, če mu še nebesa pomagajo, v njih pade. Res je, da grešiti z velikimi grehi ne pomeni, da je neverniki. A če se ti gresi ne uničijo takoj s pokori, lahko človeka privedou do nevesnosti. V tej zvezi poslušajmo še Bediuzzamana:
„Greh se v srcu vpije in ga črnasi, dokler ne utrne svetlobo vere (svetlobo iman). Vsak greh vsebuje pot, ki vodi k nezapovesti (k zanikanju Boga). Če greh ni hitro uničen s prositeljsko molitvijo (istighfar), srce grize ne le črv, ampak morda majhna duhovna zmija…“
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odprvancih
