Spoštovani brat,
V resnici se je plačevanje za opravljanje verskih dolžnosti, kot so imamat, muezinstvo in poučevanje religije, smatralo za nedopustno. V tistih časih je država zagotavljala preživetje tistim, ki so se ukvarjali s temi posli.
Potem je država od tega odstopila, tisti, ki so opravljali te naloge, pa so se znašli v težki finančni situaciji, ker niso mogli opravljati drugih poklicev, da bi si zaslužili kruh.
Ta plačnina se nanaša na plačilo, ki ga nekdo prejme neposredno za opravljeno storitev; na primer, sodnik izreče sodbo in prejme plačilo od strank, učitelj poučuje religijo in Kur’an in prejme plačilo za poučevanje, imam opravlja molitve in prejme plačilo od skupnosti, ki jo vodi.
Danes tisti, ki ponujajo te vrste storitev, ponavadi ne zaračunavajo plačilo osebam, katerim storitev ponujajo; plačilo jim bodisi izplačuje država, bodisi plačilo izplačuje lastnik televizije, ki ima od tega posla koristi.
Če se v teh televizijskih programih vodijo pogovori, ki spadajo v šerijatsko obveznost širjenja in poučevanja religije (fard-i kifaye), in jih vodijo osebe, ki to počnejo, da bi izpolnile šerijatsko obveznost, se lahko doda naslednja opomba:
Verjetno je dovoljeno, da osebi, ki opravlja to nalogo brez pričakovanj plačila, denar itd. da tretja oseba, ne pa osebe, katerim neposredno služi.
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odgovore
