Spoštovani brat,
Izvrševanje obreda, ki se sicer ne izvaja v tem času, samo zato, da se pokaže drugim, brez Božjega blagoslova in iz sebičnega interesa.
rija
reče se. Človek, ki opravlja bogoslužje za Allahovo voljo, ne podleže licemerju. Ker to ne dela za kakšno svetsko korist.
Ker se v našem času sunete začele pozabljati, je bolje, da se izvajajo javno, kot skrito. Saj se te obredne prakse začele pozabljati. Za širjenje teh pozabljenih sunet med muslimani ni nič narobe, če se izvajajo javno.
Vsak človek sam v svoji vesti ve, ali je v svoje bogoslužje vpletal hinavščino ali ne. Samo ne sme preveč razmišljati o tem.
Ker satan, da bi odvračal človeka od bogoslužja, vdahuje v glavo, da je to, kar počne, samo pretvarjanje.
Ne smemo podleči šejtanovim vplivom. Navedba, da smo opravili neko versko obred, ni hinavščina, če je to storjeno v pravočasnem in primernem trenutku. Na primer,
„Ali se moliš?“
Izjava, da smo odgovorili na vprašanje, kot je to, ni licemerstvo.
Vsaka oblika licemerja je nemoralna, a licemerje v bogoslužju je še večja nemoralnost. (Hadis Rasulullaha, s.a.v.s.)
„Najbolj se bojim, da bi se vam zgodila manjša oblika širka, torej licemerstvo.“
(Tirmizi, Hudut, 24)
Rekal je: »Bogoslužje se opravlja za Allaha. Bogoslužje, opravljeno z namenom, ki ni Allahova volja, kot pohvala, uničuje Allahovo voljo. Čitanje Kur’ana, molitev, post, dajanje zekata, pot na hadž, dajanje milostinice iz pohvale in s mislijo na pridobitev – to vse uničuje bogoslužje.« Allah, najvišiši, je rekel:
„Verujoči! Ne ponižujte in ne obremenjujte vaših dobrot tako, kot to počne tisti, ki razsipajo svoj imetek, da bi se hvalili pred ljudmi, a ne verujejo v Allaha in v zadnji dan. Njegovo hvalisanje je podobno skalnemu bloku, na katerem je malo zemlje, in ko ga zadevi močan dež, zemlja se skrije in ostane samo trd kamen.“
(Al-Baqara, 2/264)
Zato, če nekdo opravlja verske obrede, da bi se zdel pobožnim, ne pa da bi se držal Božjih ukazov in si pridobil Njegovo naklonjenost; če se ukvarja z učenostjo, da bi ga drugi smatrali za učenega in vedočega; če daje milostinku in dobrodelnost, da bi ga drugi smatrali za velikodušnega – to ni nič več kot licemerje, slabo vedenje, ki ne pomeni ničesar. Rasulullah (s.a.v.s.) je rekel:
„Kdor dela, da bi ga drugi videli, Bog bo razkril njegovo ničvrednost. Kdor dela, da bi se hvalil, Bog bo razkril njegovo hvalijo in ničvrednost.“
(Muslim, Zühd, 38);
„Rija je nedvomno širk (poganstvo).“
(Ibn Mace, Fiten, 16).
Ko gre za svetske interese, se dobra dela izničijo. Tako je rekel tudi Poslanec Božji (s.a.v.s.):
„Kdor posti, molči ali daje milocinico iz obotrovstva, je Bogu pripisal partnera.“
(et-Tergib ve’r-Terhib, I, 32).
V Hadisu-i Kudsiju Bog prav tako pravi:
„Jaz sem tisti, ki naj manj potrebuje sodelovanje z drugimi. Kdor koli dela neko delo in v njem vključi nekoga drugega kot mene, tega sodelavca in to sodelovanje zavržem.“
.“
(Muslim, Zühd, 46).
Rija
Čeprav se izvajajo na zelo raznolike načine, je skupna značilnost vseh teh dejavnosti želja po pridobivanju koristi, slova in slave med ljudmi pod masko pobožnosti ali poštenja. Pogosto se srečamo tudi s licemudci, ki se pretvarjajo, da imajo radi ljudi, ki jim niso simpatični, jih obširno hvalijo in tako poskušajo pridobiti prednosti.
Sincerost v odnosih z Bogom in ljudmi, izogibanje licemerju, opravljanje ibadeta v tajnosti, kolikor je to mogoče, ter prednost dajanje Božjega priznanja pred pohvalo, željo, obsodbo, strahom in sebičnimi interesi ljudi, spadajo med principe muslimana.
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odprvancih
