– V Kur’anu piše, da je Abraham (a.s.) zlomil kipce, nato pa rekel: „Ne, nisem to bil jaz. To so storili ti veliki. Pitajte jih, če lahko govorijo!“…
Spoštovani brat,
Ko gledamo na nekatera izrečena besedila proroka Ibrahima (a.s.), ki je bil Božji prijatel in je bil zlasti znan po tem naslovu, je treba to ocenjevati drugače kot v primeru navadnih ljudi, kot smo mi.
Namen ima odločilno vlogo pri določanju tega, ali so človekove dejanja zaslužna nagrado ali kazen.
Naši učenjci razlagajo besede proroka Ibrahima (a.s.) na naslednji način:
s tem je želel povedati, da ga motijo te vaše aktivnosti in da se počuti neprijetno zaradi vašega namena, da me povabite.
s tem je želel povedati, da je moj brat v religijskem smislu.
V tem izrazu pa je dogodek tak: Ko so ga vprašali, kdo je to storil, je Ibrahim (a.s.) želel, da bi jih spodbudil k razmišljanju, kot da bi rekel: „Kdo je to storil?“. Pravzaprav je to pomenilo, da je bila namera takšna, da beseda ni bila laž.
Z dobrimi namernami se tudi ne lepi ljudje lahko zdijo lepi, z zlimi namernami pa se tudi lepi ljudje lahko zdijo neprivlačni.
„Kötü“ in „kötülük“ pomenita slabo in zlo, medtem ko „hasene“ pomeni lepo in lepoto.
Kot primer se pogosto navaja primer dejanj, ki so po svoji naravi slaba, a se zaradi namena uvrěžejo v vrsto dobrih:
Ne-muslimski vojskem poveljniku, ki bi se spraševal o Islamski armadi, seveda je dovoljeno povedati laž, da bi se preprečila škoda za islam, in taka laž je povsem dopustna. Laž je sama po sebi grda, zla; vendar če je namera dobra, postane dobra. V današnjem svetu, kjer se laži pogosto in brezobzirno širijo, seveda ne bi smeli mešati te besede proroka Ibrahima (as) z našimi lažmi.
Na primer, ubiti nekoga, torej umor, je po svoji naravi zlobno dejanje, greh.
Toda, kar je storjeno na poti k Pravdi in pravično, postane dobrodelnost in nosi to ime.
Jesti imetje sirote je greh; ni dovoljeno niti se k njemu približati, kaj šele ga jesti. Toda, če je namen tega približevanja zaščita tega imetja, se situacija spremeni in greh se spremeni v dobro.
Oseba, ki je strokovnjak na svojem področju, lahko spremlja publikacije proti islamu. Jasno je, da ni dobro brati negativne članke. Toda če je namen odgovoriti na te napačne ideje, se ta slabša stvar spremeni v dobro.
Greši se delijo na dve kategorije: velike in male. Glavni greši so: 1
Vsi preroki, tako pred kot po prerokstvu, niso nikoli storili kakršnega koli velikega greha.
Vendar so nekateri preroki storili napake, ki se razlikujejo od tistih, ki jih poznamo, na primer z napako, pozabo ali zavzete odstopanjem od boljšega.2 Kot primer se lahko navede Adamovo (a.s.) uživanje plodov s prepovedanega drevesa v raju. Adam (a.s.) s uživanjem prepovedanih plodov ni storil greha v smislu, ki ga poznamo, ampak je zavzeto odstopil od boljšega. Ker jim ni bilo prepovedano jesti s tega drevesa, da bi se to štelo za greh. Kot posledica teh napak so bili v raju prikrajani blagoslovov. Iz tega, da v raju ne obstajata pojma greha in nagrade, je razvidno, da je ta greh drugačnega značaja kot tisti, ki ga poznamo.
Eden od blagoslovov raja je, da tam ne obstaja taka potreba.3 Ker v raju ni ostankov hrane in pija, Adam (a.s.) in Eva v raju niso opravljali velike in male nužde. Njihova intimna mesta so bila skrita pred njimi z oblačili ali svetlobo.4
Bog je Adamu in Evi prepovedal jesti sadje z drevesa, ker bi to povzročilo odkritje intimnih delov telesa in nečistoče, kot so uriniranje in defekacija.5
Ko pa so pojedli sadje z drevesa, od katerega jim je bilo rečeno, da ne smejo jesti, so se jim odprle spolne organe, ki jih prej nikoli niso videli. Ker pa jim to ni bilo prijetno, so se začeli pokrivati z listjem.6
Ne smemo pozabiti na vlogo prerok v izgonu Adama (a.s.) iz raja, potem ko je pojedel sadje z drevesa, katerega sadje mu je bilo prepovedano. Namreč, smisel in namen, zaradi katerih je Bog stvoril človeka, so se uresničili šele s spustom Adama (a.s.) in Eve iz raja na Zemljo. Abu’l-Hasen-i Šazeli o Adamu (a.s.) in njegovi zreli pravi:
7
Po tem, ko je bil prerok Jona (a.s.) poslan na prerokstvo, je začel svojo preroko oznanjati svojemu ljudstvu. Kljub dolgemu obdobju oznanjanja prerokstva, pa se na ljudeh ni pokazal noben učinek. To je preroka Jona (a.s.) zelo skrbelo. V upanju na rešitev te stiske je zapustil svoje ljudstvo brez dovoljenja Boga. S tem dejanjem je prerok Jona (a.s.) postal podoben begalskem robu, ki je pobegnil od svojega gospodarja.
Vendar pa ne bi smeli razumeti tega dejanja proroka Jone (a.s.) kot beg pred dolžnostjo ali kot upor proti tistemu, ki mu je dolžnost nalagao. Jona (a.s.) se je le oddalčil od ljudstva, ki ni poslušalo božjega poziva. To dejanje se ne šteje za napako za ljudi, ki niso proroki. Za proroka pa to ni greh, ki bi si zaslužil kazen.
Vendar je Bog, Najviši, našemu Proroku (s.a.v.s.) svetoval, naj ne ravna kot prerok Jona (a.s.), ne glede na to, v kakšnih težkih razmerah se znajde, in je dejal:
9
Da, ne bi smeli grehov prerokov jemati kot grehe. Greh namreč zahteva kazen, preroki pa ne bodo kaznovani za svoje grehe.
Za več informacij kliknite:
1. Barla Lahikası, str. 179.
2. Muvazzah ilm-i Kelâm, str. 184; Fıkh-ı Ekber Şerhi, str. 154; Risale-i Hamidiye, str. 491.
3. Muslim, Raj 15.
4. Tefsir-i Kebir, 14:49; Jezik Kur’ana, vere v Boga, 3:2140.
5. Hülasatül-Beyan, 2:4748.
6. Surah Al-A’raf, 22.
7. Risale-i Hamidiye, str. 611.
8. Hülâsatü’l-Beyan, 2: 4748.
9. Surja Kalem, 68/48.
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odprvancih
