Ali ima naš Prorok kakšen čudež, povezan z oživljanjem mrtvih? Lahko mi poveste nekaj o virih in verodostojnosti teh zgodb?
Spoštovani brat,
Odgovor 1:
Čudesa našega preroka (s.a.v.s.) glede oživljanja mrtvih:
„Prvič, to je:
Hasan Basri, ki je bil v času Tabi’ina najvišji vodja učenih v zunanji in notranji znanosti ter pomemben in zvest učenec Imama Alija, pripoveduje: Do preroka Mohameda (s.a.v.s.) je prišel nekdo, ki je jokal in se pritoževal. Rekel je:
„Imela sem majhno deklico. Umrla je v bližnjem potoku, tam sem jo vrgla.“
Poslanec Božji, mir s njim, se nad njim zlitoval. Rekel mu je:
„Pojdi, gremo tja.“
Odšli so. Poslanec Božji, mir s njim, je poklical mrtvo deklico.
„O, Fülâne!“
je rekel. In nenadoma, ta mrtva deklica
„Lebbek in ti si onaj, ki me je pozval!“
je dejal. Poslanec Božji, mir in blagoslov s njim, je ukazal:
„Ali bi želel/a ponovno živeti pri očetu in materi?“
On je rekel:
„Ne, jaz sem našel nekaj boljšega od njih.“
(Kadi Ijaz, eş-Šifa, 1:320; Hafaji, Šerhu’š-Šifa, 3:106)
Drugič:
Nekateri pomembni imami, kot sta Imam Bejhakī in Imam Ibn Adī, navajajo Hadžet-i Anas ibn Mâlik, ki je rekel: Stara žena je imela edino sina, ki je nenadno umrl. Ta pobožna žena je bila zelo žalostna. Rekla je:
„O Bogu! Za tvoje zadovoljstvo sem emigriral sem, da bi služil in bil zvest Proroku, mir s njim. Prosim te, da mi oprostiš mojega edinega sina, ki mi je zagotavlal mir v življenju, iz spoštovanja do tega Proroka.“
Enes pravi:
Ta mrtvi mož je vstajal in jedel z nami.“
(Kadi Ijaz, eş-Šifa, 1:320; Ibn Kesir, el-Bidaje ve’n-Nihaje, 6:292)
Tukaj je odlomak iz Kaside-i Bürde Imama Busirija, ki nakazuje in izražava to čudovito dogoditev:
„Če bi znamenja kazala na veličino in sprejemljivost, ki je skladna z njegovo usodo, bi se morda s pomočjo njegovega imena mogli oživiti ne le nedavno umrli, ampak celo zgnile kosti.“
Tretji dogodek:
Med drugim Imam Bejhakī, kot ga navajajo drugi, pripoveduje, da je Abdullah ibn Ubajdullah al-Ansarī rekel: Bil sem prisoten, ko je Sābit ibn Kayṣ ibn Šammas padel kot mučenec v bitki pri Jemāmi in ko smo ga položili v grob. Ko smo ga položili v grob, se je iznenada oglasil glas iz groba:
„Muhamed je Allahov prerok. Abu Bakr je Spravedljivi. Umar je mučenik. Osman pa je usmiljeni in dobročinitelj.“
je rekel. Potem smo ga odprli in pogledali; bil je mrtev, brez duše! Torej, že v tem času, še preden je Omer postal kalif, je napovedal svojo smrt. (glej Kadı Iyaz, eş-Şifâ, 1:320; Ali el-Kari, Şerhu’ş-Şifâ, 1:649; Ibn Kesir, el-Bidâye ve’n-Nihâye, 6:157-158)
Četrti dogodek:
Imam Taberani in Abu Nuajm v Delâil-i Nubuvvet navajata Numan ibn Beširja, ki pripoveduje: Zaid ibn Harice je nenadoma padel in umrl na trgu. Odnesli smo ga domov. Med večerom in nočnim namazom, medtem ko so ga žene okoli njega jokale, se je nenadoma…
„Ensitū, ensitū-Susunuz“
je rekel. Nato, z izrazito lepo besedo,
„Muhammed je Božji poslanec; mir tebi, o Božji poslanec!“
in nekaj je dejal. Nato smo ugotovili, da je bil brez znakov življenja, da je umrl. (Ibn Kesir, al-Bidaje ve’n-Nihaje, 8:291 (različni poti); al-Hejsemi, Mecmu’z-Zevaid, 5:179-180, dva ločena pota)
Če bi nepremične trupla potrdila njegovo poslanstvo, živí pa ne, potem bi ti živí bili še nepremičnejši od nepremičlin in še mrtvejsi od mrtvih! (glej Said Nursi, Mektubat, Devatenajsti pismo)
Odgovor 2:
Prvi dogodek:
Aliyyu’l-Kari se o tem vprašanju izjasni tako:
„Ne ve se, kdo je bil prvotni pripovedovalec te Hasan-i Basrijeve zgodbe. A jaz (Kari) sem v Delailu od Bejhakija videl podobno zgodbo. Tako: Prerok je povabil nekega moža k islamu. Mož je rekel: „Ne bom ti veroval, dokler ne oživliš moje hčerko.“ Prerok je rekel: „Pokaži mi njeno grob.“ On pa mu ga je pokazal. Prerok je (prišel k grobu hčerke) in jo poklical (po imenu): „O, fulane!“ Mrtva hčerka je odgovorila: „Lebbejk ve sadejk!“ Resulullah je vprašal: „Ali želiš nazaj na svet?“ Hčerka je odgovorila: „O, Resulullahu! Ne, ne želim. Ker sem videla, da je bližina/zaščita/blagoslov Allaha bolji od bližine/zaščite/blagoslova mojih staršev. Videla sem, da je raj bolji od tega sveta za mene.““ (glej Aliyyu’l-Kari, Šerhu’ş-Šifa, Bejrut, 1421, 1/650-651)
– O istemu čudesnem dogodku se omenja tudi v drugih virih. (glej el-Kastalani, el-Mevahibu’l-Ledüniye, Kairo, brez datuma, 2/296)
Al-Kari omenja, da je Prorok, v zvezi s tem, zbral kosti jagnjeta, ki ga je -v hiši Džabira- pojedel s svojimi spremljenci, in jih -z Božjim dovoljenjem- oživil. (glej tam)
Drugi incident
– Ibn Kesir je v zvezi s tem navedel tri različne verzije zgodbe. (el-Bidâye ve’n-Nihâye, 6/171, 291, 323)
– V delu Ibn Abiddunje „Men Aše Bade’l-Mevt/tisti, ki so ponovno živeli po smrti“ (Bejrut, 1413, 1/12), ki se šteje za prvi vir te zgodbe, je ta dogodek – eden iz prvega ust, drugi iz drugega prenosnika – podrobno in z verodostojnimi viri opisan. Zgoraj omenjeni učenjci so mu zaupali in ga vključili v svoja dela.
– Bejhakī je prav tako navedel tri verodostojne verzije, vse prenesene od Enesa ibn Mālika. (glej Bejhakī, Delailu’n-Nübüvve, 6/50, 51,52)
Nismo našli nikogar, ki bi to zgodbo popravil, niti nikogar, ki bi jo kritiziral.
Tretji dogodek:
Ibn Kesir, ki se sklicuje na Bejhakija (Delail, 6/58), navaja, da obstajajo verodostojni prenosili o tistih, ki so govorili po smrti. (glej Ibn Kesir, Ibn Kesir, el-Bidaje ve’n-Nihaje, 6/174-175)
V nekaterih teh virih je zapisano, da se je ta dogodek zgodil med bitko pri Jemami, v nekaterih pa med bitko pri Camlu ali Siffinju. Bejhakī je v resnici navedel dve različni verziji, ki omenjata oba omenjena kraja. (agy)
Četrti dogodek:
Bejhakī je izjavil, da je pripoved, ki jo je o tem dal, „pravilna“. Navedel je tudi nekatere druge pripovedi, ki to podpirajo. (glej Delail, 6/55-56)
– Buhari je to dogodilo skrajno povzete in potrdil v svoji zgodovini, ko je dejal: „Zejd b. Harivce je bil med tistimi, ki so govorili po smrti, in je umrl za časa Osmanskega kalifata.“ (et-Tarihu’l-Kebir, 3/383)
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odgovore
