– Na primer, želim iti po določeni poti in mi se na tej poti zgodijo dobre stvari, ali je to znak, da bi mi moralo iti po tej poti?
– Ali bi morali živeti življenje v hvalevrednosti za blagoslove in milosti, ki smo jih prejeli? Na primer, če je nekdo obdarjen z velikim duhovnim bogastvom in lepimi moralnimi načeli, ali bi moral to ljudem dajati kot zgled?
– Ali obstaja brezrazložna milost, ali pa jo lahko razumiš, če razmišljaš o njeni vzroki? Ali bi se zmýlili, če bi rekli: „Bog mi je dal to in to, hkrati pa se je zgodilo to in to, torej bi to lahko kazalo na to,“ in si na podlagi zaupanja v Boga sami načrtovali pot?
– Kakšni so pogledi na blagodat v svetih besedah Korana in Hadisov; ali bi mi lahko podali podrobnejši odgovor, upoštevajoč moje prej omenjene misli?
Spoštovani brat,
Najprej, ker je Kerim (Dobročin), daje darove. Njegovi blagoslovi, ki jih daje celo nekatere, ki mu ne izražajo hvaležnosti, so jasen dokaz tega.
„Moja milost obsega vse.“
(Al-A’raf, 7/156)
kot je omenjeno v prevodu aleta
Rahman
To dokazuje tudi božansko oznanilo, ki proslavljuje neskončno milost njegovega imena.
Eden od najpomembnejših razlogov za podeljene blagodat je nedvomno preizkušanje ljudi. Ta preizkušnja je zelo pomembna za ločitev hvaležnih od neблагодарnih. V suri Rahman se vsakič, ko se omenja neka od Božjih blagodat, takoj za tem omenja:
„Ali pa katere od blagoslovov vašega Gospoda boste zanikali?“
vključitev izraza v tem pomenu in to
ponoviti trideset in en krat
To je zelo pomembno, ker pokaže pomen preizkusa, ki se tiče hvaležnosti.
Bog ničesar ne dela brez namena, razloga ali mudrosti. To velja tudi za dajanje blagoslovov. Eno od imen Boga je Hakīm (Mudri). To ime, ki se v Kur’anu omenja večkrat, kaže, da Bog ničesar ne dela brez potrebe, brez smisla, brez razloga ali namena. Zato, če bi si predstavljali blagoslov brez razloga, bi rekli, da se Bog – ne daj Bože – ukvarja s čim nesmiselnim.
Zato,
„Ko je Sulejman ugledal, da kraljica stoji ob njegovem prestolu, je rekel: »To je blagorodnost mojega Gospoda, da me preizkusi, ali bom hvaležen ali pa neizhvaležen.«“
(27/40 Neml)
Kot je opisano v ajetu, lahko tudi mi, podobno kot kral Sulejman (as), razmišljamo, da je svaka blagod dana kot preizkus.
Vendar ne moremo z gotovostjo ugotoviti, ali je razlog, ki ga mi predlagamo, resnični vzrok omenjenega blagoslova. Zato je pri razmišljanju o blagoslovih bolj primerno, da se na to gleda iz perspektive Kurana in Sunneta, namesto da se išče absolutno točen razlog, in da se to dojame na način, ki nas spodbuja k hvaljenju Alaha.
Pomembno je še to:
Napaka je, če blagoslove, ki nam jih je Bog podaril, ocenjujemo kot nagrado za naše dobrodelje, saj to lahko privede do samovšeštva. Če je povezava med obojim zelo očitna, je treba to razumeti kot spodbujevalni element za nadaljevanje dobrih del, torej kot motivacijo za prihodnje dejanja.
Najbolje je, da blagoslove, ki jih prejmemo, obravnavamo kot dar in milost iz neskončnega Božjega usmiljenja, in da hkrati vedemo, da so to tudi izpitne naloge, za katere je treba izraziti popolno hvaležnost;
skladno s temeljnim učenjem, se zahvala Bogu izražava predvsem v spoštovanju Božjih zapovedi in prepovedi.
je najprimernejša metoda.
S pozdravi in blagoslovi…
Islam v vprašanjih in odgovore
